Antonio Gramsci (22.1.1891 – 27.4.1937)

Antonio Gramsci (22.1.1891 – 27.4.1937)

Pesimizem intelekta, optimizem volje.

Antonio Gramsci, italijanski marksistični teoretik, lingvist, filozof in soustanovitelj italijanske komunistične partije (PCI), rojen 22. januarja 1891, umrl 27.4.1937. V srednješolskih letih sta Gramscija zaznamovala predvsem hitra industrializacija Sardinije in sočutnost do obubožanih kmetov in rudarjev, ki jih je ta pustila za sabo, tekom študije lingvistike na univerzi v Torinu pa je pod vplivom Benedetta Croceja in drugih vplivnih intelektualcev tistega časa spoznal t.i. »heglovski-marksizem«. Na njegovi podlagi je v kasnejših letih razvil svojo »filozofijo prakse«, s katero se je v zgodovino zapisal kot eden izmed temeljnih mislecev v razvoju zahodnega marksizma.

Po končanem študiju je Gramsci začel pisati za socialistični časopis Il Grido del Popolo (Krik ljudstva) in postal sourednik časopisa Avanti! (Naprej!), zaradi česar si je pridobil sloves cenjenega socialističnega komentatorja in kritika takratne družbene ureditve. Leta 1919 je sodeloval pri ustanovitvi novega socialističnega časopisa, L’Ordine Nuovo (Novi red), ostro usmerjenega proti centralističnemu vodenju socialistične partije. Kritika posameznic in posameznikov, zbranih okoli L’Ordine Nuovo, je kmalu privedla k nastanku prve stranke italijanskih komunistov, Partito Comunista d’Italia . Kljub svoji parlamentarni imuniteti, ki mu je bila tri leta kasneje dodeljena kot vodji ustanovljene stranke, je bil Gramsci pri svojih 37-ih obsojen zaradi nasprotovanja Mussolinijevemu fašističnemu režimu, s čimer si je prislužil najprej 5-letno, leto kasneje pa celo 20-letno zaporno kazen.

Tekom strogo nadzorovanega življenja za zapahi je napisal okoli 3.000 strani spisov, kasneje urejenih in zbranih v temeljno delo Quaderni del carcere (Zapiski iz zapora). Spisi danes predstavljajo nepogrešljivo branje tako na področju zgodovinopisja kot sociologije, antropologije, kulturnih študij, politične teorije in mednarodnih odnosov. Pri nas so bili prevedeni skupaj z zgodnejšimi Gramscijevimi deli in kot Izbrana dela objavljeni leta 1974 pri Cankarjevi založbi.

Gramscijevo misel je podobno kot misel ostalih socialističnih mislecev tistega časa – Luxemburg, Mehring, Korsch, Lukács – močno zaznamovala izkušnja prve svetovne vojne in ruske revolucije. Kot velik nasprotnik ekonomizma in razrednega redukcionizma je zavračal pojmovanje teorije ideologije kot skupka idej, nastalih na ekonomski bazi družbe. Na podlagi kritične distance do mehanicizma in ekonomizma Druge internacionale je podal svojo teorijo »revolucionarne prakse« delavskega razreda in s tem postavil alternativo glavnim konceptom tedanje marksistično-leninistične misli. Kot ključen element pri preučevanju kapitalističnega produkcijskega načina je vpeljal koncept hegemonskih aparatov (predhodniki Althusserjevih ideoloških aparatov države), na mesto centraliziranega partijskega odločanja pa je postavil organske intelektualce, ki naj bi s preoblikovanjem razmerja sil v civilni družbi vzpostavili lasten svetovni nazor. S svojo teorijo hegemonije kot metode zagotavljanja soglasja med množicami in podreditve vladanih brez prisile, si je Gramsci prislužil posebno mesto v marxistični tradiciji, temeljni koncepti njegove misli pa so še danes nepogrešljivi pri preučevanju družbenih antagonizmov in razrednega boja.

Leave a Reply