Anže Dolinar: Primer Ukrajine

Anže Dolinar: Primer Ukrajine

Odnos slovenske države do mednarodne centralizacije kapitala, ki se dogaja znotraj EU, je specifičen v tem, da ga spremlja razkrajanje moči slovenske države. Specifična situacija korespondira z mnogimi evropskimi deželami, ki so se znašle v polkolonialnem odnosu. To strukturno dejstvo onemogoča obstoj koherentne in napredne zunanje politike. Vsaka tovrstna socialistična internacionalna politika pa mora biti osnovana na celostni analizi konkretne zunanjepolitične situacije in na družbeni sili, ki je to analizo sposobna artikulirati.

V Ukrajini divja državljanska vojna. Prevladujoč globalni medijski diskurz ostaja osredotočen na geopolitični spopad med Zahodom in Rusijo in se ne meni preveč za globlje vzroke same krize. Povod za proteste in kasnejše nasilje je bila ukrajinska zavrnitev sporazuma o pridružitvi Ukrajine EU. Sporazum je z direktivami meril na večjo integracijo ukrajinskega gospodarstva v evropski trg, uvajal spremembe na področju energetske politike ter na splošno pospeševal deindustrializacijo in večal strukturno odvisnost Ukrajine. Ukrajina bi s sporazumom izgubila možnost zaščite lastne ekonomije ter mehanizme, ki so ključni za vodenje državne industrijske politike in preprečevanje kriz.

Prave vzroke za krizo pa je treba iskati tako v naravi prehoda iz sovjetskega sistema v kapitalizem kot tudi v dinamiki dvajset let trajajoče tranzicije. Ukrajinska birokratska elita iz časa Sovjetske zveze je uspešno izkoristila svoj strateški položaj med transformacijo sistema. Pod pretvezo grajenja nacionalne države in narodne neodvisnosti so med procesom privatizacije uspešno razgrabili nekdaj skupno premoženje. Tako je nastal sloj domačih nacionalnih oligarhov. Strukturno podoben razplet dogodkov lahko prepoznamo v vseh tranzicijskih državah, tudi v Sloveniji. Da se je slovenska menedžerska elita uspešno oblikovala kot nacionalna buržoazija, je zaradi slabšega položaja v razmerju sil potrebovala zavezništvo z združenim delom. Posledično je bil tudi proces privatizacije bolj postopen, torej manj sunkovit. Trenutna situacija v Ukrajini je sicer v marsičem podobna tisti, ki smo ji bili priča med razpadom SFRJ. V obeh primerih so prisotne desničarske paravojaške enote, politizira se vprašanje jezika, hkrati pa se manipulira z mediji.

Vrednost ukrajinske valute grivne je še pred protesti zaradi gospodarskega propadanja, privatizacije in proračunskega deficita močno padla. Centralna banka je valuto hotela stabilizirati, kar je vodilo k uvedbi kapitalskih zavor in omejitev privatnih transakcij v tujino. Tuji investitorji so se umaknili, rezerve pa usahnile. Tako so mnogi pridružitveni sporazum z EU dojeli kot rešilno bilko za potapljajočo se ukrajinsko ekonomijo, medtem ko je v realnosti polariziral javnost in ustvaril krvavi konflikt.

Pod črto moramo torej situacijo v Ukrajini razumeti kot posledico geopolitične konkurence, subsumirano pod konkurenco med različnimi kapitali. Zdi se, da je slovenska zunanja politika odvisna predvsem od tega, ali smo na strani zahodnih interesov ali na strani Rusije. Iz konkretne analize pa izhaja, da je ta dilema lažna in da gre za izbiro med takšnim ali drugačnim interesom kapitala. Ker je interes kapitala strukturna lastnost kapitalizma, ga seveda srečujemo povsod. Ker pa si hkrati kot socialisti želimo presekati z lažnimi dilemami, moramo te protipozicije razbijati v realni politični praksi ter jih prikazati v njihovi pravi formi.

Konkretna socialistična zunanja politika bo zahtevala takojšnjo prekinitev spopadov, prenehanje vmešavanja obeh akterjev v notranje zadeve Ukrajine, obsodbo fašistoidnih praks in fašističnih grupacij, izvedbo novih, demokratičnih, volitev in priznanje pravice do samoodločbe za uporne regije. To je edina legitimna, socialistična internacionalna politika, ki omogoča solidarnost z izkoriščanimi in zatiranimi. V primeru posamezne države, kot je Slovenija, se to stališče zdi iluzorno, a je hkrati kot kolektivno stališče lahko učinkovito.

Slovenija je članica Evropske unije in Nata, kar pa ne pomeni, da mora interes obeh organizacij postavljati nad lasten interes. Tega moramo reinterpretirati kot skupen interes evropskega in svetovnega delavstva, torej kot univerzalen interes. To univerzalnost moramo iskati tako med naprednimi silami v Ukrajini kot drugod po svetu.

Ta univerzalnost daje socialistični poziciji njeno legitimnost.

Članek je bil prvotno objavljen v časopisu Dnevnik.

Comments are closed.