Božo Repe – Evropske integracije, revizija zgodovine in novi protifašizem

Evropska unija je (oziroma naj bi bil) projekt zagotavljanja miru, pravičnosti in solidarnosti na evropski celini. A že na samem začetku tesnejše integracije (v času prehoda Evropske skupnosti v Evropsko unijo) ji ni uspelo preprečiti vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Problemi EU so kompleksni in večplastni. Gre za projekt, ki je bil narejen politično in od zgoraj. Sistem njenih institucij in načina odločanja je zapleten, počasen, tudi protisloven, po načinu funkcioniranja vsaj dvotiren in s tem presenetljivo podoben jugoslovanskemu, ki je imel dvojno strukturo: državno in samoupravno. Pod vplivom prevladujočega konservativnega političnega pola in ameriškega neoliberalizma EU po tihem, a radikalno opušča koncept socialne države. V zadnjih dveh desetletjih se je EU politično občutno preselila na desno: tisto, kar je bila nekoč skrajna desnica, je zdaj »sredina«. Vse bolj jo obvladuje populizem. Nima izdelane migracijske politike, čeprav je zaradi staranja prebivalstva od tega odvisna njena prihodnost. Evroskepticizem je močnejši kakor želja po integraciji. Ima različne korenine – od ekonomskih do rasnih. En del tiči v prepričanju, da so Evropo in posamezne nacionalne države preplavili tujci in da je Evropo treba »očistiti«, drugi del pa v prepričanju, da bi vsaka tesnejša oblika integracije posegla v pravice nacionalnih držav, pri čemer naj bi bila nacionalna država v Evropi sveta kakor devica Marija, po kateri je prevzela simbole na zastavi. Mnoge nacionalne države so zaradi sebičnih razlogov do EU zadržane in jo jemljejo zelo samopostrežno.

Eden temeljnih problemov Evrope je vprašanje identitete. Od tod tudi izvirajo težave s prazniki in simboli. Del teh problemov izvira iz zgodovine. Evropa je polna predsodkov, njen odnos na primer do Turčije in islama je podoben tistemu iz časov Karla V. in turških vpadov, zato ni čudno, da Karla tako zelo slavi. Najbolj ambivalenten pa je odnos Evrope do druge svetovne vojne. Po širitvi EU z vzhodnoevropskimi državami je prišlo do revizije zgodovine, ki ni povezana zgolj z novimi spoznanji zgodovinopisja. Povojno evropsko (in svetovno) ureditev so ukrojili zmagovalci in vsaj v glavni usmeritvi je temeljila na protifašizmu. Evropska skupnost se je na politični ravni začela graditi s francosko-nemškim premagovanjem razlik. Del tega je bila tudi denacifikacija v Nemčiji (ne pa tudi v Italiji, ki pa je bila kljub temu pod strogim zavezniškim nadzorom). Dokler je obstajala taka formula, je še šlo, danes, v razširjeni Evropi, pa so z novimi članicami prišle tudi nove travme, povezane z njihovim ravnanjem med vojno (kolaboracija, lokalne različice fašizma) in s koncem druge svetovne vojne (osvoboditev ali nova okupacija s strani SZ, povojni obračuni). Nove članice so svoje interne probleme pri vrednotenju preteklosti poskušale in še poskušajo razširiti na celotno EU (resolucije o totalitarnih režimih, posamične razsodbe evropskega sodišča v zvezi z dogajanjem med drugo svetovno vojno) in na ta način znotraj lastnih držav legitimizirati svoj pogled na zgodovino. Slovenija pri tem ni izjema.

Zastavlja se vprašanje, ali je zmaga protifašistične koalicije še zmerom politični temelj za povojno združevanje ali pa jo je širitev po koncu bipolarne delitve sveta potisnila na obrobje. Druga svetovna vojna je bila kompleksen pojav, zavezništva ter predvsem položaj posameznih narodov in družbenih skupin pa tako raznovrstna in s tako različnim koncem, da jih je, kot kaže, nemogoče dati na skupni imenovalec in s tem graditi skupno identiteto. To niti ne bi bil problem, če se ne bi EU znova soočala z avtoritarnimi praksami in voditelji (prej Haider v Avstriji, zdaj Orban na Madžarskem, Janša v Sloveniji) in z naraščanjem fašizma v mnogih državah. Od tod pobude za obuditev protifašizma in prizadevanja, da bi protifašizem uvrstili med vrednote v današnjih razmerah.

Božo Repe je redni profesor sodobne zgodovine na FF, publicist in član sveta revije Borec.

Leave a Reply