David Harvie: Productivity and the War over Measure: Wealth, Value and Values

PRODUKTIVNOST IN VOJNA ZA MERO: BOGASTVO, VREDNOST IN VREDNOSTI

Kakorkoli se že meri produktivnost, – vsakodnevni output na delavca, produktivnost dela glede na čas dela, skupni faktor produktivnosti, bruto domači proizvod na prebivalca – je ta v preteklem stoletju izjemno rasla. Kot je leta 1930 napovedal Keynes, bi “[sedaj] lahko rešili gospodarski problem”. Zmogljivost družbene proizvodnje je namreč tolikšna, da bi z njeno pomočjo zmogli uresničiti Marxovo želeno družbo “prosto povezanih posameznikov”, v kateri “je merilo bogastva … razpoložljivi čas”, torej, rečeno z Paulom Masonom, “post-kapitalizem”.

Toda kljub temu “biti produktiven delavec [še vedno] ni nekaj, kar bi prinašalo srečo, temveč nekaj nesrečnega”. Zdi se, da mehanizacija, ki izboljšuje produktivnost, ne “lajša trdega dela nobenemu človeškemu bitju”. Pravzaprav delovni čas, skupaj s pripadajočim stresom, narašča. Na Japonskem celo obstajata besedi – “karōshi” in “karojisatsu”- ki opisujeta smrt, nastalo zaradi prekomernega dela in samomor, kot posledico prekomernega dela in napornih delovnih pogojev.

V predavanju bom raziskoval ta očitni paradoks, pri čemer bom izhajal iz spoznanj Adama Smitha in Marxa. Pogledal bom vlogo tako imenovanega znanstvenega upravljanja in menedžerskih svetovalcev – ki so prispevali k “petdesetkratnem povečanju produktivnosti ročnega delavca v proizvodnji”, in ki zdaj obračajo pozornost k “intelektualnemu delu in intelektualnemu delavcu”.

Predlagam, da za osmislitev nastale situacije, ločimo: bogastvo od vrednosti; vrednost (ednina) od vrednosti (množina); in vrednosti (samostalnik) od vrednotenja (glagola).

Prav tako predlagam, da je merjenje samo del problema, in da se razredni boj pogosto odvija v obliki vojne za mero.

PRODUCTIVITY AND THE WAR OVER MEASURE: WEALTH, VALUE AND VALUES

However it is measured — output per worker per day, hourly labour productivity, total factor productivity, per capita gross domestic product — productivity has grown immensely over the past century. As Keynes predicted in 1930, ‘the economic problem may [now] be solved’. Society’s productive capacity is now such to make possible Marx’s desired society of ‘freely associated individuals’, in which ‘the measure of wealth is… disposable time’, what Paul Mason calls ‘post-capitalism’.

Yet for all this, ‘be[ing] a productive labourer [remains] not a piece of luck, but a misfortune’. Productivity-enhancing machinery does not seem to have ‘lightened the toil of any human being’. In fact, working hours, along with associated stresses, are rising. In Japan, there are even words — ‘karoshi’ and ‘karojisatsu’ — to describe death from overwork and suicide as a result of overwork and stressful working conditions.

In this lecture, I will explore this apparent paradox, drawing on insights from Adam Smith and Marx. I’ll look at the role of so-called scientific management and management consultants — who, having contributed to the ‘fifty-fold increase in the productivity of the manual worker in manufacturing’, are now turning their attentions to ‘knowledge work and the knowledge worker’.

I suggest that, to make sense of the situation, we need to make a number of distinctions: wealth from value; value (singular) from values (plural); and value (noun) from valuing (verb).

I also suggest measure itself is part of the problem, and that class struggle frequently takes the form of a war over measure.

David Harvie je predavatelj finančne in politične ekonomije na Univerzi v Leicestru. Njegova področja raziskovanja so teorija vrednosti in njen odnos do problematike merjenja; politična ekonomija izobraževanja; globalizacija; čas, delovni čas in produktivnost; in družbena gibanja ter boj proti kapitalizmu. Njegovo trenutno raziskovanje se osredotoča na etiko in finance; na socialne naložbe in nastajajoči družbeni investicijski trg; ter na politično ekonomijo družbene reprodukcije in skupno (“the commons”).

Predavanje bo potekalo v angleškem jeziku.

Leave a Reply