Demonstracije ljubljanskih žensk (21.6.1943)

Demonstracije ljubljanskih žensk (21.6.1943)

Junija leta 1943 so prebivalke Ljubljane začele na večih lokacijah po okupiranem mestu organizirati proteste proti italjanski okupaciji in fašističnemu nasilju ter zahtevati človeško ravnanje in osvoboditev tisočih internirancev iz fašističnih taborišč ter zaporov.

Zahtevale so osnovne človekove pravice za internirance, dostavo paketov zapornikov, končanje nasilja nad njimi in izpustitev starcev, otrok in obnemoglih. Italjanski okupator je namreč samo v fašistična koncentracijska taborišča interniral okoli 10% prebivalstva Ljubljanske pokrajine (kot je bilo poimenovano ozemlje pod italijansko okupacijo). To pomeni okoli 30.000 prebivalcev, poleg mestnih oblasti, ki so polnili tudi svoje lastne zapore. Med zaprtimi je bilo ogromno žensk in otrok, ki so v nečloveških razmerah zaradi lakote in bolezni svojo pot v zaporu tudi končali.

V takšnih okoliščinah in glede na razmere vsesplošne vojne predstavlja samoorganizacija protestnic izjemno pogumno dejanje, ki tudi v evropskem kontekstu predstavlja prav posebno poglavje. Demonstracije so potekale več mesecev (od aprila do avgusta) na štirih lokacijah: pred ljubljanskimi zapori, magistratom, vladno palačo in stolnico.

V Ljubljani stoji v spomin na ta izjemna dejanja več obeležij: pred predsedniško palačo, pred Kazino, na Miklošičevi in pred sedežem škofije.

Foto: Zoran Smiljanić in Blaž Vurnik, Spomini in sanje Kristine B. (Ljubljana 1941−1945), Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2015

Comments are closed.