Domagoj Mihaljević – Razbijanje jugoslovanskega sna: socialistični cilji, liberalne tendence in realnost razpada

Na drugem zasedanju AVNOJ-a (Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije) v Jajcu, 29. novembra 1943, je bila razglašena vzpostavitev federativne Jugoslavije na osnovi enotnosti jugoslovanskih narodov, ki je bila izborjena v boju proti fašističnemu okupatorju. Jugoslovanska skupnost narodov je s temi sklepi postala emancipacijski politični subjekt – subjekt, ki je bil zgrajen z bojem proti fašizmu in subjekt, ki je temelji na delu narodnoosvobodilnih odborov, ki so bili pripravljeni na preoblikovanje družbenih in ekonomskih odnosov. Toda želeni socialistični cilji ter bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov so se kmalu soočili s preprekami realnih notranjih in zunanjih politično-ekonomskih omejitev. V prihodnjih desetletjih je v Jajcu razglašena jugoslovanska emancipacijska skupnost izginjala, krepile pa so se nacionalne identitetne skupnosti, ki so se dokončno oblikovale v krvavih etničnih spopadih. Staro je odmrlo, rodilo se je novo, a pošasti niso izginile.

Potek jugoslovanske zgodovine sta določila dva temeljna dejavnika: (1) razprave in spopadi znotraj Komunistične partije o ustrezni razvojni strategiji in (2) mednarodne okoliščine, ki so določale okvir teh razprav. V partijskih razpravah o optimalni razvojni strategiji so prevladovali predstavniki bolj razvitih republik, Slovenije in Hrvaške, ki so vztrajali na reformističnem (liberalnem) pristopu. Čeprav so mednarodne okoliščine neposredno po koncu druge svetovne vojne dajale prednost protekcionistični strategiji, je po razkolu s Stalinom v prvi plan stopil reformistični načrt. Protekcionistične tendence, ki so bile značilne za zagovornike »trde linije«, niso nikoli izginile in so glede na mednarodne okoliščine občasno prišle v prvi plan. Kljub temu je potrebno poudariti, da so vse ustavne reforme federacije napisali reformisti.

Z vpeljavo reformistične (liberalne) strategije si je Jugoslavija prizadevala čim prej doseči raven gospodarstva razvitih kapitalističnih držav. Do težav je prihajalo, ker so v praksi ukrepi reformističnega (liberalnega) programa vse pogosteje povzročali neželene rezultate; rezultate, ki so pripeljali do razpada jugoslovanske politike, gospodarstva in družbe. Do konfliktov med izvršenimi ukrepi in realnimi (neželenimi) rezultati je hkrati prihajalo na vseh ravneh, odražali pa so imanentno protislovje med reformističnim (liberalnim) programom in izgradnjo emancipirane enotne socialistične družbe. Zaradi nazornosti analize se bom v predavanju osredotočil na šest osi, okrog katerih so potekali konflikti med reformističnimi (liberalnimi) ukrepi in dejanskimi (neželenimi) rezultati, ki so na koncu pripeljali do razpada:

(1) konflikt med tržno liberalizacijo in razpadom federativnega ravnotežja
(2) konflikt med decentralizacijo državne oblasti in krepitvijo republiške birokracije
(3) konflikt med internacionalizacijo gospodarstva in pojavom ciklov v gospodarstvu
(4) konflikt med finančnimi omejitvami in makroekonomskim neravnotežjem
(5) konflikt med ekonomsko liberalizacijo in federalno politično represijo
(6) konflikt med samoupravno demokracijo in z nacionalizmom razbito solidarnostjo

Domagoj Mihaljević je diplomant Ekonomske fakultete v Zagrebu. Dejaven je v BRID-u (Baza za radničku inicijativu i demokratizaciju), raziskovalno pa se ukvarja s temami s področja gospodarske in socialne zgodovine.

Comments are closed.