Dragan Nikčević & Anže Dolinar: K pojmu političnega v znanstveni fantastiki

Dragan Nikčević & Anže Dolinar: K pojmu političnega v znanstveni fantastiki

Prvotno objavljeno v marčevsko-aprilski številki Kinotečnika, dostopno tukaj. Besedilo napoveduje filmski seminar, ki bo v potekal v sodelovanju s Kinoteko v aprilu in maju 2016 (spored tukaj)

Vlak proti Strojevodji, Okrožje 9 proti MNU. Elysium, Libria in New Greenwich proti izključenim množicam. Nemočni posameznik proti gigantom od Gattaca Aerospace Corporation do Nea So Copros.

Z vidika znanstvenofantastične filmske produkcije so našemu planetu še nedolgo tega grozili poplave, potresi in občasni katastrofični meteorski udarec. Danes se zdi, da namesto ekoloških katastrof na prestol osrednje grožnje svetu, kakršnega smo vajeni, stopajo konfrontacije različnih družbenih skupin. Umetnost odraža premik v perspektivi, tematiko naravne neenakosti izpodriva družbena neenakost.

Tako se ta trenutek na filmska platna valijo nova nadaljevanja treh hollywoodskih franšiz, kjer se mladi junaki, na ozadju družbene stratifikacije, borijo proti represivnim političnim sistemom: Divergent, Hunger Games in Maze Runner. Med množico filmskih distopij za malo bolj odraslo občinstvo je zgolj en režiser, Neill Blomkamp, ki v svojih filmih projecira družbeno realnost apartheidovskih razsežnosti v bližnjo prihodnost, posnel že troje del. Na televizijskih zaslonih lahko ta trenutek uživamo ob novi seriji The Expanse, ki z veliko več pozornosti, kot smo je ponavadi vajeni, secira težavno življenje ráje v asteroidnem pasu, nad katerim merita svoje moči matična Zemlja in kolonizirani Mars.

Vsaka forma kulturne produkcije družbi postavlja ogledalo na svoj način. Predpostavka, da znanstvena fantastika to počne bolje in uspešneje, nedvomno izhaja iz ideje napredka. Ta na obči ravni pomeni takšno ali drugačno napredovanje v času in tako ostaja nespremenjena, hkrati pa se njene individualne pojavne forme spreminjajo skupaj z družbenim razvojem. Slednje namiguje na to, da ima tudi čas lastno zgodovino. Znanstvena fantastika tako pogosto posega ravno v sfero, kjer se ‘ideja napredka’ najbolj radikalno srečuje sama s seboj. Znanstvena fantastika je prostor, kjer neme predpostavke ideje napredka spregovorijo. Tako znanstvena fantastika v resnici pogosto postavlja ogledalo ogledalu naše družbe, na čemer tudi temelji njen kritični in emancipatorni potencial.

Emancipatorni potencial znanstvenofantastičnega žanra se je v preteklosti sicer skušalo locirati na mnogih mestih. Suvinova elaboracija kognitivne potujitve, kjer je imaginarni svet vendarle kognitivno organiziran, ali pa Jamesonova utopična funkcija, ki znanstvenofantastične utopije privilegira pred generično fantazijo, sta zgolj takšna dva primera. Da pa bi s starimi tezami zapopadli novo dobo, je potrebno tovrstnim marksističnim analizam primakniti še malo Marxa samega in utopični moment napolniti z zgodovinsko konkretnostjo.

Konkretno to pomeni pretres specifične logike kulturne produkcije danes. Pretres, ki bo skušal odgovoriti na vprašanje, zakaj se zdi, da je svet prerastel v znanstveno fantastiko, medtem ko slednja ni več odraz potenciala, ki se skriva v človeški družbi. Zakaj jo, nasprotno, zaznamuje neka odsotnost zunanjosti, kjer konflikt med dvema antagonistoma ne proizvede nič kvalitativno novega, niti ne izhaja iz nekih reflektiranih predpostavk.

V Kinokatedri bomo znanstveno fantastiko kot konkretno formo kulturne produkcije soočili s kapitalizmom in njegovimi kontradikcijami. Ali sodobna znanstvena fantastika, takrat ko tematizira zaplete v okviru tistega, kar kapitalizem povzroča, ponuja tudi razrešitve, ki ostajajo v mejah tistega, kar kapitalizem dopušča?

Na ta način bomo skušali odgovoriti na vprašanja, ki se morda najbolj jasno odpirajo ravno z nedavnim izidom nove epizode Vojne zvezd: Sila se prebuja. Ob ogledu slednjega imamo namreč občutek, da je produkcija časovne distance zadobila novo dimenzijo, saj film, njegov scenarij, izbira protagonistov, navržene reference in celoten “hype”, ki spremlja njegov izid, znanstveno fantastiko (in nas z njo) dobesedno vrača v preteklost. To dejstvo pod vprašaj postavlja tako pojem napredka kot hegemonijo kognicije, ki načeloma pritičeta znanstvenofantastičnemu žanru.

Če se torej ne vrača zgolj film iz 70-ih, temveč kar 70-eta sama, potem smo se znašli pred zagato. Staro se ponovno rojeva, medtem ko novo še ne more umreti.

Comments are closed.