Edo Mihevc (8.7.1911 – 4.6.1985)

Edo Mihevc (8.7.1911 – 4.6.1985)

Na današnji dan leta 1911 se je rodil eden najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov Edo Mihevc (1911-1985), ki je s svojim delom zaznamoval arhitekturni razvoj po vojni. Med njegovimi najbolj znanimi stavbami v Ljubljani so: Metalka, Kozolec, Dom sindikatov, metalurški kompleks Litostroj in litostrojsko delavsko naselje.

Rojen Eduardo Adolfo Corradini v Trstu, se je po poroki staršev preselil najprej na Dunaj, nato v Ljubljano in prevzel ime Edo Mihevc. Leta 1936 je diplomiral pri Jožetu Plečniku. Že pred vojno je postal član Komunistične partije Slovenije in se leta 1941 priključil odporu. Mihevc, s partizanskim imenom Dore, je bil prvoborec in član vrhovnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije ter poveljnik Gubčeve brigade. Po vojni je bil v pooblaščenec Jugoslavije v Trstu za Julijsko krajino in Trst, pozneje šef kabineta ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS. Učil je na Oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani in veljal za najmodernejšega arhitekta v tem času.

Gradnja tovarne Litostroj je bilo eno najpomembnejših projektov povojne industrializacije in Mihevc je leta 1949 dobil 1. nagrado Jugoslavije za izvedbo industrijskih objektov Litostroj, med letoma 1947 in 1958 pa je projektiral tudi delavsko naselje ob tovarni, ki je bila prva povojna soseska. Gradnja stanovanj je bila ena izmed osrednjih projektov povojne oblasti, tudi industrijska podjetja so vlagala v gradnjo kulturnih in športnih objektov. Litostrojsko naselje je imelo dva investitorja, severni del je zgradila tovarna Litostroj za svoje delavce, južnega pa mestni ljudski odbor. Zgrajeno je bilo po smernicah modernega urbanizma, da bi zagotovili boljše življenjske pogoje čim širšemu krogu zaposlenih. Gre za celovito sosesko s stanovanjskimi bloki in samskim domom, trgovinami, šolo vrtcem in drugimi osnovnimi infrastrukturnimi servisi. Odlikuje jo človeško merijo, veliko odprtih površin in bogata ozelenitev in povezani zunanji prostor, ki zagotavlja kakovostno bivanje. Danes velja za eno najboljših primerov urbanistične dediščine.

Mihevc je obogatil glavno mesto za danes mnoge nepogrešljive poslovne in stanovanjske stavbe, ki dajejo Ljubljani značilno veduto. Stanovanjsko-poslovna zgradba Kozolec na Slovenski (nekdanji Titovi) cesti je bila postavljena leta 1955, navdih zanjo pa je bila znamenita stavba Le Corbusierja L’Unité de habitation v Marseillu (1947-52). Odlikujejo ga skeletna gradnja in svobodni tlorisi stanovanj, ki se še danes uvršajo med bolj kvalitetna v prestolnici. Poslovna stavba Metalka (1959-63), ki jo primerjajo tudi s Seagram Building v New Yorku Ludwiga Miesa van der Roheja (1954-58), med drugim zaznamuje okrašena fasada s prefabriciranim aluminijem, ki ga je oblikoval Branko Kraševac in predstavlja simbol tehnološkega napredka ter razvoj jugoslovanske kovinske industrije, ki je imela v stavbi poslovne prostore. Kmalu po dokončanju je postala ena izmed ljubljanskih znamenitosti in je krasila tudi razglednice. Stolpnica Metalka je dokazala, da je slovenska arhitektura bila v koraku s časom s sočasno evropsko, v jukstapoziciji s stavbo Nebotičnika na drugi strani tedanje Titove ceste pa je dala Ljubljani pečat sodobnega mesta. Mihevc je v neposredni bližini projektiral še Dom sindikatov (1961), poslovno stavbo Impex (danes Ministrstvo za finance RS), poslovno stavbo SCT in Agrotehniko (1964). Veliko urbanističnih in arhitekturnih projektov je izvedel na obali, kjer je imel svoj arhitekturni biro. Med njegovimi deli so turistična naselja v Kopru, Luciji in Izoli za invalidne borce NOV v Strunjanu. Kulturni center v Trstu (1957) je bila med drugim arhitekturna reakcija na odločitev, da je leta 1954 Trst pripadel Italiji in ne Jugoslaviji. Njegovo notranjščino je Mihevc ustvaril z deli mnogih slovenskih likovnih umetnikov. Občasno je projektiral spominske objekte, leta 1952 je naredil načrt za grobnico narodnih herojev (ob parlamentu), ki jo krasijo nesmrtni verzi soborca Otona Župančiča.

Mihevčeva arhitektura, ki velja za napredno in izjemno kakovostno, doživlja različne neprijazne usode. Tako je bila brez pravega razmisleka porušena osnovna šola Pinka Tomažiča v Kopru, ki je veljala za eno doslednejših modernističnih zasnov po vojni pri nas ter eno najkakovostnejših šol, saj je bila zasnovana kot paviljon sredi parka s tremi ozelenjenimi atriji, prostim pritličjem in lebdečim prvim nadstropjem. Izginila je koprska Žusterna, turistično naselje v Luciji, ki je dobilo celo Prešernovo nagrado, nič ni ostalo od bara hotela Slon in notranjosti Figovca. Negotovi časi pa so tudi pred rdečim Tomosovim nebotičnikom v Kopru, ki po razpadu prejšnje države in propadu podjetja, ko so ga zapustili delavci, razpada in opozarja na neurejen novejše arhitekturne dediščine pri nas.

Comments are closed.