Émile Zola (2.4.1840 – 29.9.1902)

Émile Zola (2.4.1840 – 29.9.1902)

Émile Zola, francoski pisatelj, rojen leta 1840 v Parizu. Njegovo zgodnje otroštvo je bilo vse prej kot brezskrbno. Že pri šestih letih mu je umrl oče, večino otroštva je preživel v revščini in pomanjkanju, poleg tega pa se je soočal s ksenofobnimi izpadi svojih vrstnikov, nastrojenih proti njegovemu italijanskemu poreklu. Pri osmih letih je bil priča revoluciji, v kateri je zavezništvo delavstva in buržoazije vstalo proti francoski monarhiji in finančni aristokraciji. Revolucionarno vrenje, ki je bilo najeksplozivnejše ravno na pariških ulicah, so leta 1851, ko se je s pučem na oblast zavihtel Napoleonov nečak Ludvik Bonaparte, dokončno zatrli. Zola je kasneje upravičeno zapisal, da je buržoazija v revoluciji leta 1848 zadnjič igrala vlogo revolucionarnega razreda. V vseh poznejših epizodah francoske zgodovine, ki jim je bil priča, je buržoazija namreč brezsramno stala na strani reakcije. Prav to je botrovalo k temu, da med desetinami Zolajevih romanov ni mogoče najti niti enega, v katerem ne bi bil izražen prezir nad brutalnostjo, hipokrizijo in filistrstvom vladajočih razredov francoskega kapitalizma.

Ko se je Zola po končanem šolanju soočal z nezaposlenostjo in revščino, se je po eni strani vse intenzivneje izražala njegova želja, da bi postal pisatelj, po drugi strani pa so se zaradi zaostrene socialne in politične situacije vse bolj kristalizirala njegova politična stališča. Ta so se sprva razvijala v smeri radikalnega republikanizma, ki je izhajal iz tradicije francoske revolucije. Najbolj se je navdihoval pri t. i. “rdečih republikancih”, levi frakciji gibanja, ki se je razvilo pod praporom svobode, enakosti in bratstva. A ideologija časa je bila Zolajevemu radikalnemu republikanizmu in antiklerikalizmu, ki se je kazal tudi v njegovih prvih literarnih spisih Thérèse Raquin (1867) in Madeleine Férat (1868), izrazito nenaklonjena. Ta čas je bil sovražen do razsvetljenske tradicije: knjižnice so bile očiščene Voltairovih knjig, Boudelaire in Flaubert pa sta bila obtožena zaradi pohujševanja in izkrivljanja javne morale. Tako tudi Zolajevi spisi med francosko buržoazijo sprva niso želi odobravanja.

Leta 1871 je Zola z izdajo romana Vzpon Rougonovih inavguriral cikel dvajsetih romanov Rougon-Macquartovi: Prirodna in socialna zgodovina neke družine v času drugega cesarstva. Romani tega cikla so med širokim francoskim ljudstvom poželi velik uspeh. Med pisanjem je Zola izpilil edinstven literarni slog. Njegov naturalizem je bil nadgradnja in radikalizacija francoskega realizma, polna nazornih opisov dejanskosti, ki naj bila podrejena strogim socialnim in biološkim zakonitostim. Radikalizacija njegovega literarnega sloga je sovpadla z radikalizacijo njegovih političnih stališč. Ta so se vse bolj razvijala v smeri socializma, k čemur je odločilno pripomogla grenka, a veličastna izkušnja pariške komune, ki ji je bil Zola priča leta 1871. Iz cikla dvajsetih romanov sta bili posebej uspešni dve mojstrovini. V Beznici (1876) je v turobnem vzdušju, ki je sledilo zatrtju pariške komune, nazorno opisal bedo vsakdanjega življenja delavskega razreda v pariških predmestjih v dobi restavracije po zatrju pariške vstaje junija 1848. V Germinalu (1885) pa je dlakocepsko opisoval tako borne delovne pogoje v v francoskih rudnikih kakor militantne vstaje rudarjev, ki so se uprli kapitalističnim lastnikom.

V poznih spisih je Zola ostal zvest kritiki kapitalizma in viziji socializma. Pri slednji se sicer ni navdihoval pri Marxu, temveč pri utopičnih socialistih, zlasti pri Françoisu Fourieru. Socialistični utopiji je posvetil celo zadnji roman, ki je izšel za časa njegovega življenja, Delo (1891), v katerem je opisal poskus vzpostavitve delavskih kooperativ v enem od francoskih mest. V poznih letih svojega življenja se je javno angažiral tudi v Dreyfusovi aferi, imenovani po judovskemu častniku Alfredu Dreyfusu, članu francoskega generalštaba, ki je bil po krivem obtožen vohunjenja za Nemčijo, za kar je bil obsojen na dosmrtno izgnanstvo. Afera je razgalila koruptivnost in antisemitizem v samem jedru političnih in vojaških institucij v Franciji. Zola se je na afero odzval z znamenitim pismom francoskemu predsedniku republike z naslovom Obtožujem …! (J’accuse …!), v katerem je podporo Dreyfusu podkrepil s pronicljivo kritiko rasističnih, nacionalističnih in militarističnih elementov francoskega državnega aparata.

Zola je umrl septembra 1902 v sumljivih okoliščinah. Šest dni po njegovi smrti so se njegovega pogreba udeležili delegati francoskih rudarjev, ki so se od Zolaja poslovili s skandiranjem: “Germinal, Germinal!”

Leave a Reply