Marko Kržan - Skica aktualnega družbeno-ekonomskega stanja v Sloveniji
Objavljeno:
Ta četrtek bo predavanje namenjeno refleksiji aktualnega družbeno-ekonomskega stanja v Sloveniji. Predaval bo doktorski študent sociologije Marko Kržan, ki bo predstavil specifike slovenske krize, analiziral ukrepe aktualne vlade in podal izhodišča za možne alternativne rešitve. Izhajal bo iz svojih "Tez za interpretacijo protestov", ki so bile nedavno objavljene v Dnevniku:
1. Protesti se prevešajo v drugo fazo. V prvi fazi je šlo za legitimno izražanje besa. Protestniki niso postavljali jasnih zahtev. Zato tudi niso prepoznali glavnih ovir pri uresničevanju svojih prizadevanj. Dejstvo, da so včeraj v Ljubljani uspeli le protesti, uperjeni proti vladi in vsem, ki jo podpirajo, jasno kaže, da je večina protestnikov stopila korak naprej. Aktivno državljanstvo ni moraliziranje, odločilni vpliv na politični in ekonomski položaj v državi pa ne prihaja z magistratov, ampak je v rokah vlade in koalicije, ki vlado podpira v Državnem zboru!
2. Če hočemo z demonstracijami kaj doseči, moramo postaviti zahteve in ugotoviti, kako jih uresničiti. Realne zahteve izhajajo iz objektivne analize položaja. Kratkoročno in kar najbolj poenostavljeno imamo danes tri težave: (I) problem javnofinančne likvidnosti (javnofinančni primanjkljaj in težave pri zadolževanju); (II) problem zadolženosti podjetij; in (III) problem kapitalske ustreznosti bank. Vlada se je položaja lotila z dvema vrstama ukrepov: na eni strani z ukrepi za reševanje namišljenih problemov (ustanovitev Slovenskega državnega holdinga, ki je za učinkovito upravljanje premoženja irelevanten, pri čemer problem ni v podjetjih v državni lasti), na drugi strani pa z ukrepi, ki sicer merijo na realne težave, a z neustreznimi rešitvami.
3. Kratek oris ukrepov in njihovih učinkov. Spomladi je vlada najprej znižala prihodke v državni proračun (predvsem z znižanjem davka na dohodek pravnih oseb, in sicer celo za nazaj), potem pa se je lotila krčenja izdatkov. Ta proces se ni mogel končati drugače kakor s padcem povpraševanja in gospodarske aktivnosti. Zniževanje BDP prinese samodejno povečanje primanjkljaja in dolga, rezi v javnem sektorju pa bodo resno prizadeli raven socialnih storitev, od katerih smo odvisni skoraj vsi prebivalci Slovenije, in razvojni potencial družbe. Vlada namerava isto napako ponoviti še v proračunih za naslednji dve leti.
Tudi pri stabilizaciji bančnega sektorja se vlada ne ozira na soglasna opozorila strokovne javnosti in vpeljuje model slabe banke. Naše banke so solventne, reševanja ne potrebujejo. Potrebujejo dodaten kapital. Slaba banka je vselej najdražja oblika rekapitalizacije. Zato ne preseneča, da sredstva, ki jih namerava po lastnih »izračunih« uporabiti vlada, vsaj dva- do trikrat presegajo stroške maksimalne neposredne rekapitalizacije.
Vlada nima nobenega odgovora na krizo realnega sektorja. Četudi je (oziroma bi lahko bila) prek bank država delna lastnica, mirno gleda propad podjetij in izgubo delovnih mest. Niti eno večje podjetje v gradbeništvu, ki se je znašlo v težavah v času te krize, ni bilo rešeno; nastalo ni niti eno večje novo podjetje, ki bi prevzelo naročila in zdrava jedra!
4. Zato se moramo vprašati, ali so mogoče alternativne rešitve realnih težav. Odgovor je enoznačen »Da«. Postopno javnofinančno konsolidacijo, ki ne bi povzročila recesije in ogrozila ravni socialnih storitev v najširšem pomenu, bi lahko izpeljali na podlagi predlogov fiskalnega sveta. Rekapitalizacija bank in z njo povezani ukrepi so izvedljivi v okviru obstoječe pravne in institucionalne ureditve. Skupina strokovnjakov, zbranih okrog sindikata KNG, pravkar izdeluje operativni načrt, ki temelji na skupnih stališčih strokovne javnosti. Edino področje, kjer še ni konkretnejšega načrta in nosilcev, je sanacija realnega sektorja. Tako je zato, ker v podjetjih odločajo uprave in zasebni lastniki. Preudarna gospodarska politika vlade in bank bi sicer lahko marsikje pomagala. Toda glavno delo čaka podjetja, posebej zaposlene, ki morajo prevzeti pobudo.
5. Nazadnje se bo marsikdo vprašal, zakaj vlada izvaja politiko, ki je očitno zgrešena. Ne prepustimo se moraliziranju in iskanju osebnih motivov. Pomembni so učinki ukrepov. Pritisk na javni sektor prazni prostor zasebnim podjetjem, izvajalcem izobraževalnih, zdravstvenih in drugih storitev. Za to javnega sektorja ni treba odpraviti, zadostuje, da njegova kakovost upade dovolj, da bomo socialne storitve prisiljeni plačevati. Pri tem bodo »asistirali« zasebne zavarovalnice in skladi.
Čiščenje bančnih bilanc v ustanovi, ki zaradi svoje administrativne narave ne more učinkovito prispevati k reševanju podjetij, je subvencija zasebnim lastnikom bank. Tako obstoječim kot tistim, ki bodo v banke vstopili po prenosu slabih terjatev, a še zmerom po kriznih, »dokapitalizacijskih« cenah napovedane privatizacije.
Prepuščanje šibkih podjetij »trgu« in predvidena privatizacija trdnih, strateško pomembnih podjetij in bank prinašata nazadovanje v mednarodni delitvi dela in povečevanje razvojnega zaostanka. Ta učinek bo občutila večina prebivalstva, ne pa tudi tisti, ki si bodo zagotovili rentniške položaje. Zgled ostalih tranzicijskih držav je jasen: periferni položaj prinaša ne le zaostanek in nizek standard, ampak tudi povečanje števila in premoženja zelo premožnih. Ne glede na to, ali jih vlada izvaja za osebne koristi ali iz doktrinarnih razlogov, so to učinki, ki jih lahko pričakujemo od njenih politik.
6. Povzemimo: sedanja vlada je nesposobna, ker realne probleme rešuje z neučinkovitimi sredstvi, in nelegitimna, ker z njimi dosega učinke, ki ogrožajo naš razvojni in socialni model. Zato je lahko naslednja zahteva protestnikov samo odstop vlade!
Marko Kržan (1982) je doktorski študent sociologije, asistent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze.
Cilj projekta Evropa 2020 za področje visokega šolstva je povečati število visokoizobraženih. Kako bodo to države članice dosegle, je odvisno od njihovih izobraževalnih politik. Glede na prevladujoče trende v EU bi bilo zanimivo analizirati mogoče smeri razvoja izobraževalnih politik.
Predavanje bo obravnavalo naravo trenutne krize evroobmočja in krizo političnih alternativ. Vzpon nove levice v Grčiji in Franciji je kot artikulacija ljudske želje po enotnosti v boju proti varčevanju zgodovinski korak na poti k oblikovanju leve politične alternative proti neoliberalni diktaturi Ev...
Od sredine osemdesetih naprej in zlasti v prvem desetletju 21. stoletja je imperativ kapitalistične konkurence postal totalizirajoča in vseobsegajoča logika, ki se širi na vse več družbenih področij in geografskih območij po svetu. Ker se lahko zanaša na neoliberalno regulacijo konkurenčnosti in dru...
Na neustrezno neoliberalno usmerjeno politiko na ravni EU, ki sili posamezne države k reformam v smeri večje prožnosti trgov dela, opozarja Manifest iz januarja 2013, ki ga je podpisalo več kot 400 profesorjev in drugih strokovnjakov s področja delovnega prava iz vse Evrope. S perspektive človekovih...
Evropska unija je (oziroma naj bi bil) projekt zagotavljanja miru, pravičnosti in solidarnosti na evropski celini. A že na samem začetku tesnejše integracije (v času prehoda Evropske skupnosti v Evropsko unijo) ji ni uspelo preprečiti vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Problemi EU so kompleksni...
Na referendumu na začetku leta 2012 je večina volivk in volivcev podprla vstop Hrvaške v EU. Predhodna pogajanja so trajala skoraj deset let, a so bila povsem tajna in prepuščena birokratom, kar je zainteresirani javnosti onemogočilo, da bi posegla v proces pristopanja k EU. Namen vladajočih elit je...
Predavatelj se bo lotil analize slovenske ustave (tako veljavne ustave kakor predlaganih sprememb) ter deloma tudi ustanovnih aktov Evropske unije, da bi odgovoril na vprašanje, ali so slovenski in evropski ustavni akti politično nevtralni ali pa odsevajo natančno določeno (neoliberalno) politično i...
Po treh razgretih letih so se ob koncu leta 2012 zbrane vrste evropske politične in ekonomske elite naposled lahko pretvarjale, da je najhujše mimo. Ob podpori novih in novih – popolnoma neustavnih – različic poskusov reševanja s tiskanjem denarja v Evropski centralni banki (z obljubami, da bo tega...
EU trenutno preživlja najresnejšo krizo v svoji zgodovini. A ta kriza ni prva kriza EU. Velike ekonomske krize so dosedaj vedno pomenile tudi spremembo smeri evropske integracije. Na nek način je bila ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (EGS) zapoznel odziv na krizo v tridesetih, ki je vodila...
Walter Bagehot je v znani študiji The English Constitution izpostavil razliko med ceremonialnim in dejanskim delom angleške politične ureditve: monarhija je le parada, medtem ko imata dejansko moč vlada in parlament. Če enako razlikovanje uporabimo na primeru Evropske unije, nam to lahko pojasni raz...
Posledica neokolonialne restavracije kapitalizma je masovna redukcija temeljnih socialnih in ekonomskih pravic ter spremljajoča razgradnja in odprava socialistične socialne države, kar je pripeljalo do vzpostavitve različno segmentiranih in hierarhično organiziranih kategorij izkoriščanih. Restavrac...
Kriza evroobmočja ni kriza evra, temveč kriza kapitalizma. Kapitalizem je doživel upad svetovne gospodarske dejavnosti nezaslišanih razsežnosti, ki ga prevladujoča ekonomska veda ni znala napovedati, ga ne zna razložiti, hkrati pa ne ponuja ustreznih ukrepov za reševanje nastalega položaja. Zaradi t...
Tekom sedanje krize so posamezne države EU večkrat nacionalizirale banke, da bi jih rešile pred propadom. A kamlu se je pokazalo, da, vsaj s stališča tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela (odpuščeni delavci, javni uslužbenci, uporabniki socialnih storitev), zgolj nacionalizacija bank ni rešitev,...
Osnovna ideologija medijsko-politične ritem sekcije, ki je dajala tempo slovenskemu približevanju in vstopanju v EU, je bila prezir do vsega, kar je bilo označeno kot balkansko: kolektivizem, zaprtost, nestrpnost, nasilnost, odvisnost od države, odsotnost zdrave podjetniške pobude … Po drugi strani...
Evropa je zajeta v družbeno-ekonomski vihar. Čeprav ima kriza iz leta 2008 izvore drugod, bi lahko evropska dinamika Veliko recesijo zdaj razmahnila še v Veliko depresijo. V okviru tovrstne dinamike je poglavitni dejavnik napačna zasnova »enotne valute« skupaj z neomerkantilističnim ločevanjem med »...
Trenutna dvojna kriza svetovnega kapitalizma in evropskih integracij je spodbudila predloge za njeno razrešitev, ki prihajajo z obeh strani političnega spektra. Na levici imamo dve vrsti takšnih predlogov. Prvi, običajno marksistični, se namenjajo obstoječi politični in ekonomski sistem zamenjati s...
Pripoved o krizi evroobmočja se običajno začne v letu 2009, ko je v Grčiji prišlo do dolžniške krize, ki se je izrazila v visoki stopnji javnega dolga. Tedaj je eskalacija javnofinančnih primanjkljajev sprva vodila do izjemnega upada bonitetnih ocen grške države, kar je pripeljalo do hitre rasti don...
Sašo Slaček Brlek bo v predavanju predstavil rezultate raziskave, ki sta jo s tovarišem Igorjem Vobičem opravila med prekernimi delavkami in delavci Radia Slovenija. Izhajajoč iz dela ameriškega sociologa Michaela Burawoya sta želela pojasniti, zakaj prekerni novičarski delavci in delavke pristajajo...
Zgodovina t. i. »realno obstoječih socializmov« iz prejšnjega stoletja – predvsem tistih, v katerih delovanja kapitalističnih zakonov akumulacije in alokacije surovin niso zanikali niti režimski ideologi – nas streznitveno opozarja, da si moramo ponovno prilastiti Marxovo ločnico med kapitalizmom in...
