Egiptovska revolucija 2011
Na današnji dan beležimo enajsto obletnico začetka Egiptovske revolucije, ki je odpravila tridesetletno vlado Hosnija Mubaraka. Osemnajstdnevna vstaja je na ulice spravila več milijonov ljudi, ki so skandirali proti korupciji, policijskemu nasilju in manku demokratičnih svoboščin. Zaradi poskusov policijske in vojaške represije je na strani upornikov terjala več kot 800 žrtev. Prvi dan upora je sovpadel z egiptovskim “praznikom” dneva policije in se utemeljil kot ljudsko nasprotovanje represiji državnega aparata. Tako še danes služi kot močan simbol protiavtoritarnih prizadevanj tako egiptovskega prebivalstva kot tudi geografsko širšega fenomena t. i. arabske pomladi.
Vendar avtoritaren in koruptivni značaj Mubarakove vlade ni bil edini vir jeze Egipčanov. Revolucija iz leta 2011 je med drugim izhajala iz nezadovoljstva nad čedalje opaznejšimi negativnimi učinki liberalizacije gospodarstva, ki se je pričelo kmalu po koncu socialistične vlade Gamala Abdela Nasserja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Že Nasserjev neposredni naslednik, Anwar Sadat, je podprl politiko gospodarske odprtosti (Infitah) za razvoj privatnega sektorja, in to pod predpostavko, da centralizirano gospodarstvo in politika nacionalizacije, kot ju je zasnovala Nasserjeva vlada, ovirata gospodarsko rast. Prihodnost Egipta je Sadat videl v kapitalizmu in zavezništvu z ZDA, kar se je dokončno udejanilo pod Mubarakovim režimom. Državna politika je s podporo iz druge strani Atlantika sledila vzorcu neoliberalnih reform: privatizacija velikih podjetij, ukinitev državnih subvencij in programov, ki so zagotavljali osnovno preskrbljenost in dobrobit prebivalstva ter odprava morebitnih preprek prostemu gibanju kapitala. Rezultat je bil porast revščine in brezposelnosti, nižanje plač, višanje cen in stekanje bogastva v žepe kapitalistične in državniške elite. Avtoritarizem Mubarakovega Egipta je bil spet s kapitalom in tako tudi upor proti njemu leta 2011 ni bil osnovan le politično, temveč tudi ekonomsko.
Omembe vredno je še dejstvo, da večina tistih, ki so umrli na barikadah, ni pripadalo srednjim razredom, temveč delavski mladini. Do odprave Mubaraka najverjetneje tudi ne bi prišlo brez vala delavskih stavk, ki so spremljale in opolnomočile medijsko izpsotavljeno dogajanje na trgu Tahrir. Četudi delavski razred boja ni vodil, je vseeno stal v prvih vrstah. Tako na današnji dan ne obeležujemo le revolta egiptovskega prebivalstva proti avtoritarizmu, temveč tudi eno izmed poglavij zgodovine delavskega razreda in njegovega boja proti silam kapitala.