Zapis v podporo Radiu Študent
V Inštitutu za delavske študije z zaskrbljenostjo in ogorčenjem spremljamo vesti o dogajanju v svetu zavoda Radia Študent (krajše RŠ) ter ugotavljamo, da se od začetka leta 2021, ko smo nazadnje spisali poziv v podporo RŠ, škodoželjne namere šudentskih funkcionarjev niso niti za malekost spremenile. Situacija žalosti predvsem zato, ker je RŠ znotraj študentskega organiziranja ena izjemno redkih institucij, ki deluje neprofitno, v korist študentom in v strogo demokratičnem duhu. Sploh slednje za študentske organizacije in večine njihovih zavodov, zaznamovane s klientelizmom, finančno netransparentnostjo in nejasnim namenom delovanja, ne velja.
V slovenskem prostoru je proces komercializacije izkoreninil vse zgolj kanček zahtevnejše politične, znanstvene, kulturne in družboslovne teme (da glasbene raznolikosti sploh ne omenjamo), in ravno zato RŠ vsekakor pri nas velja za unikaten medij. Ne gre le za to, da na tedenski ravni poroča o vseh mogočih temah, ki segajo od zunanje, notranje, kulturne in visokošolske politike pa vse do aktualnih dogajanj v znanosti, humanistiki in kulturi ter nudi najbolj raznolik glasbeni program slovenske radijske krajine. Kar je daleč najpomembneje je to, da RŠ vsako leto izobrazi na desetine kvalitetnih kadrov za medijska in številna druga področja. Ob tem je vredno dodati, da zaposleni, uredniki in sodelavci RŠ svojega poslanstva ne opravljajo za denar, ki ga zaradi zategovanja pasov študentske organizacije pač ni veliko, ampak v želji po brušenju medijskega nastopa ter publicističnega in teoretskega peresa, gojenju kritične misli in spodbujanju drugačne kulturne produkcije, torej takšne, ki svojega mesta ne najde v profitno usmerjenih (in vse prepogosto tudi nacionalnih) medijih. S tem RŠ prevzema vlogo, ki je mnoge državne insitucije (vključno z univerzo!) zaradi vse bolj tržne naravnanosti, ne opravljajo več.
ŠOUL po drugi strani v vsej svoji zgodovini ni bistveno pripomogel k nobeni od zgoraj naštetih poslanstev, če ne štejemo rezov proračunske pogače, ki se iz leta v leto krha na vse manjše drobtinice. Še posebej od nastopa direktorja Andreja Klasinca leta 2013, v času vladavine študentskih poslanskih skupin Modro za študente in Povezani, smo priča namenskemu uničevanju in privatizaciji vseh dejavnosti ŠOUL, ki so med študentsko javnostjo ustvarjale prostore za politično in intelektualno refleksijo. Sprva so pod Klasincem privatizirali študentsko založbo, nato so s pomočjo trenutne predsednice ŠOS naredili čistko v uredništvu časopisa Tribuna. Obe uspešni odcepitvi so že vse od leta 2013 spremljali veliko manj uspešni poskusi privatizacije in posledičnega uničenja RŠ v takšni (edini sprejemljivi) obliki, ki se po skoraj desetih letih še zmerom nadaljujejo.
To leto so se študentski baroni odločili za bolj subtilno taktiko uničevanja zavoda z obstruiranjem sej sveta zavoda ter zavlačevanja s potrjevanjem spremembe Akta o ustanovitvi RŠ, ki je nujno potrebna, če želi zavod ohraniti status nevladne organizacije in s tem ohraniti možnosti financiranja z razpisov, ki zaradi bistveno preskromnega deleža proračunskega financiranja ŠOU predstavljajo temeljni dohodek radia. Študentskim poslankam in poslancem potrjevanje sprememb aktov za uskladitev delovanja drugih zavodov z novo zakonodajo (med drugim tudi Zavoda Socialni inkubator Študentski kampus, ki v vsej svoji zgodovini iz razpisnih sredstev ni ustvaril niti centa) ni predstavljalo težav. Tovrstno izsiljevanje RŠ s strani predstavnikov študentske javnosti, še posebej s strani dveh poslancev Skupine Povezani Aleksandra Milićevića in Omarja Smajloviča, ki sedita v svetu Zavoda RŠ in obstruirata njune seje, je bizarno in vredno najtrše obsodbe. Še bolj bizaren pa je predlog poslanca Milićevića, ki je svetu Zavoda RŠ mimogrede predlagal, da direktorico v odhodu nadomesti kar direktor ŠOUL Andrej Klasinc. To kaže predvsem na to, kako “normalno” poteka nastavljanje oseb na najvišje funkcije zavodov znotraj slovenskega študentskega organiziranja.
Četudi izsiljevanja prek sveta zavoda s strani vrha ŠOUL v preteklosti še nismo zasledili, ta taktika v zgodovini študentskega organiziranja pri nas nikakor ni nova. Spomnimo, da je z zelo podobno taktiko izsiljevanja na svetu zavoda približno desetletje in pol nazaj ŠOUM dosegel odcepitev in prenehanje financiranja Mariborskega radia študent (Radio MARŠ). Kot kaže je v navadi študentskih oligarhov, da znova in znova utišajo kritične glasove in jih nadomeščajo z apolitičnim konformizmom in antiintelektualističnim prostaštvom, pred katerim družbeni problemi izpuhtijo v zrak, boj za študentske in delavske pravice pa postanejo tema preteklih tisočletij. V IDŠ upamo, da se mariborski scenarij ne ponovi še na RŠ, zato podpiramo zahteve RŠ po ureditvi pravnega statusa in pozivamo ŠOUL, naj nemudoma preneha z mahinacijami in uničevanjem svojega zavoda, ki znotraj te organizacije predstavlja vzorčen in edini primer tega, kaj študentsko organiziranje dejansko je, sami pa v njem vidijo zgolj finančno breme in nadležne novinarje, ki kot edini javnost redno opozarjajo na desetletja mahinacij slovenskega študentskega organiziranja.
Kolektiv IDŠ