György Lukács (13.4.1885 – 4.6.1971)

György Lukács (13.4.1885 – 4.6.1971)

György Lukács, eden najvplivnejših marksističnih teoretikov in oče zahodnega marksizma, rojen 13. aprila 1885 v Budimpešti in umrl prav tam 4. junija leta 1971. Lukácsev prispevek je bil dejansko prelomen. Bil je prvi, ki je razrahljal rigidno, ekonomistično-svetovnonazorsko razumevanje Marxa, ki se je uveljavilo v času Druge internacionale. Namesto tega je ambiciozno razširjal doseg marksovske kritike kapitalizma in razvijal njene implikacije na področju kulture, znanosti oz. nasploh na področju form družbene zavesti v kapitalizmu. V tem oziru je postavil izhodišče celotni tradiciji tako imenovanega zahodnega marksizma.

Opus, ki ga je zapustil, je izredno razvejan, ne le z vidika tem, temveč tudi v smislu njegove stroge zavezanosti vztrajni samokritiki in eksplicitnemu revidiranju svojih zgodnejših stališč. Njegovo delo je v grobem organizirano v dveh tematskih smereh. Literarno-teoretsko delo se je začelo že v njegovem zgodnjem, predmarksističnem oobdobju (Teorija romana), kasneje pa se je pozornost namenjal specifično literarnemu realizmu, ki ga je štel za bolj avtentično formo izražanja kapitalistične družbene realnosti v primerjavi z modernističnimi stilistični eksperimenti.

Druga, filozofsko-družbenoteoretska polovica opusa pa izpričuje predvsem vztrajen napor, jasneje umestiti Marxa in njegove teoretske inovacijev v širši kontekst zgodovine moderne filozofije. Njegovo verjetno najbolj znano delo Zgodovina in razredna zavest, je nastalo neposredno po tem, ko se je po dogodku boljševiške revolucije obrnil k marksizmu. V tem delu se je, v nasprotju z vsemi dotedanjimi branji Marxa, oprl na koncept blagovnega fetišizma in ga posplošil v pojem reifikacije oz. porečevljenja. Pojem reifikacije vsebuje tezo, da je vsakdanje izkustvo družbene realnosti kapitalizma bistveno izkustvo, v katerem vse privzema videz inertne, objektivne, človeku tuje reči. Pod tem pojmom je Lukacs tako poskušal povezati tako raznolike aspekte modernih družb, kot so samodtujenost delavca, pozitivnistična koncepcija znanosti ter neosebna, racionalizirana oblast, ki jo izvajajo insitutcije države in prava. To mu je omogočilo, da je dokonči revolucionarni obrat in odpravo kapitalizma opojmil kot dejanje Subjekta-proletariata, ki se bo vzdignil proti splošnemu videzu odtujene objektnosti, in se prepoznal kot Subjekt-objekt zgodovine. Na podlagi svojega kasnejšega dela, v katerem je vedno znova poskušal razjasniti Marxov materialistični obrat v odnosu do nemške klasične filozofije, se je tovrstnim grandioznim koncepcijam zgodovine in revolucije sicer odpovedal, čes da so idealistične, kljub temu pa je to njegovo zgodnje delo ostalo izjemen prikaz konceptualnega potenciala, ki ga je moč mobilizirati iz Marxove kritike poliitčne ekonomije.

Med vrstami teoretikov pa je Lukács izjemna tudi spričo svojega vztrajne vpletenosti v realno politiko. Žal pa tu ni imel posebne sreče in njegova biografija je preprepletena s serijo porazov levih političnih projektov. Bil je kulturni minister v vladi Bela Kuna v kratkem obdobju Madžarske sovjetske republike. Po porazu je sčasoma pristal v Moskvi, kjer je – ne brez nevarnosti – uspel preživeti čistke. Po vojni se je vrnil na Madžarsko, kjer se je leta 1956 znašel v še eni propadli revolucionarni vladi, tisti Imreja Nagyja. Tudi to epizodo sicer je preživel, toda njegova politična kariera je bila s tem končana.

Leave a Reply