Hugo Chávez (1954 – 2013): “Živeli bomo in zmagali bomo!”

Hugo Chávez (1954 – 2013): “Živeli bomo in zmagali bomo!”

Voditelj bolivarijanske revolucije in utemeljitelj socializma 21. stoletja, človek, za katerega je nobelovec Gabriel García Márquez zapisal, da “ima telo iz armiranega betona”, je v torek, 5. marca 2013, po dveh letih boja podlegel zahrbtni bolezni. Lokalna in svetovna občila zdaj že izstavljajo račune njegovi dediščini in se sprašujejo, kakšna prihodnost čaka Venezuelo. V večini primerov so tovrstni zapisi tako verodostojni kakor zgodovina, ki so jo o Pariški komuni pisale sile reakcije. Cháveza in bolivarijansko revolucijo poskušajo nasilno stlačiti v liberalnodemokratični okvir, ko pa osuplo ugotovijo, da mu ta okvir ne ustreza, se nad njim z meščansko ogorčenostjo zgražajo.

Ob tem ne uvidijo, da je celoten Chávezov projekt v resnici natanko upor proti liberalni demokraciji in kapitalizmu. Južna Amerika, celina, ki je bila pretežni del 20. stoletja polje za uresničevanje imperialnih in neoliberalnih interesov ZDA, je s Chávezom dobila figuro, ki je radikalno spremenila razmerja moči med centrom in periferijo. Chávez se je v svojem političnem delovanju močno navdihoval pri čilskem predsedniku Salvadorju Allendeju, predsedniku države, v kateri se je ameriški neoliberalni poskus razkrinkal v vsej surovosti. V zvezi s tem je Chávez dejal: “Kakor Allende smo tudi mi pacifisti in demokrati,” in dodal: “V nasprotju z Allendejem pa smo mi oboroženi.” Najbrž je prav v tem iskati nelagodje, ki ga je nekdanji vojaški poveljnik vzbujal v svetovnih metropolah kapitala. Tudi kritike na račun njegove avtokratskosti, ki države zaveznice, na primer Savdsko Arabijo, vselej zamolčijo, je treba brati v tej luči.

V resničnosti namreč te kritike nimajo nikakršne podlage. Že z ustavo iz leta 1999 je namreč Venezuela pod Chávezom uvedla dvojni sistem štetja glasov, tako elektronskih kakor papirnatih, ki ostaja zgled na svetovni ravni. Nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter, ki je kot nadzornik sodeloval na venezuelskih volitvah, je celo izjavil, da so “venezuelske volitve najboljše na svetu”. Zaradi uradnega stališča ZDA do Venezuele je bila ta izjava v ameriških medijih le redko povzeta. S svojimi volilnimi uspehi in zaupanjem, ki so mu ga volivke in volivci vedno znova izkazali, je Chávez potrdil stališče, ki sta ga v Komunističnem manifestu zavzela Marx in Engels, ko sta zapisala, da “je prvi korak v delavski revoluciji povzdig proletariata v vladajoči razred izbojevane demokracije”. Tovrstni načelni cilji, ki so zapisani tudi v venezuelski ustavi, sicer še niso bili doseženi, je pa Chávezu uspelo doseči izjemno izboljšanje življenjskega položaja delavskega razreda in vseh drugih, ki so bili pretekla desetletja povsem izključeni iz javnega življenja.

Statistike govorijo same zase. Število revnih gospodinjstev se je med letoma 1995 in 2009 več kot prepolovilo, s 55% je padlo na 26,4%, in v istem obdobju je s 15% na 7,8% padla tudi stopnja brezposelnosti. Ob tem velja poudariti, da brezposelnost v območju evra po zadnjih podatkih znaša že 11,9%. Tudi na mikroekonomski ravni je Chávezu uspelo veliko opolnomočenje delavskih množic, saj je s pomočjo vladnih programov nastalo več kot 100.000 kooperativ, ki so bile upravičene do ugodnih posojil in brezplačnih programov izobraževanja. To je več kot 100-kratno povečanje števila kooperativ v premerjavi z obdobjem pred Chávezom. Tudi z vidika Ginijevega koeficienta je Venezuela danes med latinoameriškimi državami z najenakomernejšo razporeditvijo dohodkov. V nasprotju s Slovenijo in varčevalnimi ukrepi v Evropski uniji je Venezuela v času Cháveza trikratno povečala sredstva za izobraževanje, v slabih desetih letih pa se je trikratno povečalo tudi število vpisanih na univerze.

Ko so izvedeli za smrt Huga Cháveza, so tisoči Venezuelk in Venezulcev zakorakali po mestih v vsej državi in vzklikali slogane: “Združeno ljudstvo ne bo nikoli premagano!”, “Ne bo jih nazaj!” in “Boj se nadaljuje!” Chávezova dediščina zato ne more in ne sme biti stvar zaprašenega arhiviranja. Zato jo bomo z bojem za demokratični socializem ohranjali živo še naprej!

Delavsko-punkerska univerza (DPU)

Leave a Reply