Invazija na Irak (18. 3. 2003)

Invazija na Irak (18. 3. 2003)

Na današnji dan pred trinajstimi leti se je začela invazija na Irak; sprožena je bila na pobudo Združenih držav Amerike (ZDA), v koaliciji pa so sodelovale še Velika Britanija (VB), Avstralija, Poljska in bojevniki kurdske Pešmerge. Do vojne je prišlo kljub ostremu nasprotovanju Francije, Nemčije, Kanade, Rusije in večine arabskih držav. Vzroka za napad sta bila domnevno posedovanje orožja za množično uničevanje in režim iraškega voditelja Sadama Huseina, ki naj bi svetu pomenil nedopustno grožnjo in naj bi bil povezan s pripadniki Al Kaide. Ameriške sile so po nekaj tednih zavzele vsa večja mesta, 9. aprila 2003 pa so vkorakale v Bagdad, s čimer je v Iraku nastopilo brezvladje. S prvim majem so se končale bojne operacije, nastopilo pa je tako imenovano obdobje prenove Iraka s strani koalicijskih sil, katerim so se naknadno pridružile še Južna Koreja, Gruzija, Ukrajina, Španija, Italija in Nizozemska. Huseina so prijeli 14. decembra v bližini mesta Tikrit, 30. decembra 2006 pa so ga Iračani usmrtili na vislicah. V okviru Združenih narodov je v Iraku od avgusta 2003 potekala misija, ki je zajemala humanitarne delavce, straže in vojaške opazovalce. Vojna se je uradno končala z 18. decembrom 2011, ko so iz Iraka odšle zadnje ameriške vojaške čete, druge države koalicije pa so se posamično umaknile iz države že do začetka leta 2011.

Vojna v Iraku je tako trajala skoraj devet let, v njej pa je sodelovalo več kot milijon vojakov, med katerimi jih je bilo več kot 30.000 ranjenih, ubitih pa okrog 4.500. Na strani iraških upornikov naj bi bilo ubitih okrog 35.000 ljudi, žrtev med civilisti (Iračani, tujimi novinarji, zdravniki in drugimi humanitarnimi delavci) pa je bilo več kot 100.000. Vojna je sprožila migracije skoraj 1.6 milijona ljudi tako znotraj države kot v tujino in je povzročila eno večjih humanitarnih kriz. ZDA so za vojno predvidele 50 milijard dolarjev, vendar pa so do konca fiskalnega leta 2011 zanjo uradno porabile nekaj več kot 800 milijard dolarjev. Nekateri ekonomisti stroške ocenjujejo celo na 3 bilijone dolarjev.

Iraška država danes ne opravlja marsikaterih bazičnih funkcij države, vlada ji korumpirana politična elita, ki svojo moč izkoriča za privatne interese. Nad sodstvom se izvaja politični pritisk, prav tako nad kritičnimi intelektualci, ki v veliki meri odhajajo iz države. Po umiku vojakov so iraška infrastruktura ter zdravstveni in izobraževalni sistem še vedno v razsulu. Za obnovo je bilo namenjenih 162 milijard evrov, vendar pa je bila večinoma sredstev porabljenih za varnost ali izgubljenih na račun goljufij in prevar.

Vojna je bila še dodatno diskreditirana zaradi dokumentov, ki jih je objavil Wikileaks. Ti razkrivajo, da naj bi bilo med ameriško okupacijo Iraka zabeleženih na stotine sistematičnih zlorab, mučenj, posiljevanja in umorov zapornikov, ki so jih storile iraške varnostne službe in jih je ameriška vojska prijavljala, vendar nikoli preprečevala. Slednje ne preseneča, saj so pri incidentih sodelovali sami ameriški vojaki. Zabeleženo je tudi, da so ameriški vojaki ob cestnih zaporah streljali na civiliste, celo na otroke, v uradnih poročilih pa so ta dejanja argumentirali kot upravičene varnostne ukrepe. Prav tako naj bi pripadniki dobro plačanih ameriških zasebnih podjetij, ki so prevzeli nalogo varovanja diplomatov in oporišč, delovali kot zasebna vojska, ki je brez pomisleka ubijala civiliste.

Orožja za množično uničevanje, ki naj bi bilo razlog za napad, pa v Iraku nikoli niso našli. Dejanska razloga ZDA za napad na Irak sta bila pridobitev nadzora nad nafto na Bližnjem Vzhodu ter izkazovanje moči. S to vojno so ZDA nadaljevale z nizom svojih ‘preventivnih vojn’, pri katerih z vojaškimi sredstvi dosegajo ekonomske cilje, med katerimi je gotovo najpomembnejši zasledovanje interesov lastnikov ameriških korporacij. Opustošenje in izkoriščanje držav s strani ZDA pa nista edini posledici takih vojn. S tem ko ZDA vedno znova najdejo neutemeljene razloge za napad na katero izmed ‘sovražnih’ držav, vertikalno spodbujajo ostale države k izdelovanju orožja, saj jih je strah pred morebitnim napadom, ki bi se lahko zgodil, kljub temu da orožja morda v resnici ne bi posedovale. Širjenje orožja za množično uničevanje, ki povečuje dobičke korporacij, ki ga izdelujejo, se tako prikaže kot legitimno.

Predvsem v zadnjih dveh letih pa spremljamo še eno posledico invazije na Irak. Islamska država ali Daesh je tako posredno kot neposredno povezana z vojaško intervencijo. Čeprav ima skupina starejši izvor, se je njeno organizacijsko jedro vzpostavilo v enem od zloglasih zaporov, v dobršni meri so ameriški okupatorji celo sodelovali s to skupino. Predvsem pa je invazija v ruševine spremenila iraško gospodarstvo in državo: tako storitve socialne reprodukcije kot represivne aparate, ki so ohranjali ozemeljsko celovitost. Ustvarjeni so bili popolni pogoji za vzpon salafističnega političnega gibanja. Posledice invazije so se razlile po celotnem Bližnjem vzhodu, kjer spremljamo vse bolj zaostrene vojaške spopade, v katere je spet v največji meri vpleten Zahod.

Comments are closed.