Joachim Becker – Preobrazbe in krize EU

EU trenutno preživlja najresnejšo krizo v svoji zgodovini. A ta kriza ni prva kriza EU. Velike ekonomske krize so dosedaj vedno pomenile tudi spremembo smeri evropske integracije. Na nek način je bila ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (EGS) zapoznel odziv na krizo v tridesetih, ki je vodila v politiko socialnega dampinga, fašiem in vojno. EGS je poskušala ustvariti bolj kohezivne ekonomske in politične vezi v zahodni Evropi. Tako je bila trgovinska integracija povezana s politično regulacijo konkurence. Trgovina in procesi liberalizacije so bili urejeni tako, da niso posegali v nacionalne modele socialne države. Delavstvo naj bi bilo integrirano v nastajajoč liberalno-konservativni red. EGS naj bi postala notranje čedalje bolj integriran blok, ki naj bi, v kontekstu hladne vojne, deloval kot antikomunistična barikada.

“Zlata doba” povojnega fordizma se je končala konec šestdesetih oziroma v zgodnjih sedemdesetih. Rast BDP in produktivnosti se je upočasnila, obenem pa je prišlo do uporov tako delavcev kot študentov. Svetovni denarni red, ki je temeljil na trdnih menjalnih tečajih, se je sesedel. Nihanje valutnih tečajev je vplivalo tudi na projekt evropske integracije.

Evropski kapital je na to reagiral z internacionalizacijo produkcije in z uvajanjem financializacije. Projekt evropske integracije se je začel pomikati v neoliberalno smer. Prvi odločilni korak je bila uvedba Evropskega monetarnega sistema (EMS) leta 1979. Ta je ponovno vzpostavil relativno trdne menjalne tečaje. EMS je bil zasnovan tako, da je omejeval možnosti za ekspanzivne in progresivne ekonomske politike. V zgodnjih osemdesetih se je leva francoska vlada znašla pred odločitvijo ali naj devalvira frank in zapusti EMS ali pa naj sprejme varčevalne ukrepe. Socialno-liberalni del vlade je podprl varčevanje, kar je pomenilo konec zadnjega nacionalnega eksperimenta z levim keynesianizmom v okviru EU. Kasnejša uvedba enotnega trga je, med drugim, institucionalizirala prost pretok kapitala. Prost pretok kapitala je okrepil moč mednarodnih korporacij, saj je velikim podjetjem omogočal umik kapitala iz regij z visoko ravnjo delavskih pravic in visokimi davki. Vključitev južnoevropskih držav v osemdesetih še ni povsem odražala nove usmeritve integracijskega projekta. V prehodnem obdobju so bili občutljivi sektorji teh gospodarstev vsaj delno zaščiteni pred mednarodno konkurenco. Vseeno je nove južnoevropske članice po vstopu v EU doletel prvi val deindustrializacije. Svoje razvojne strategije so zato začele vse bolj usmerjati v gradbeništvo, nepremičnine in turizem.

Po kolapsu državnega socializma se je neoliberalna usmeritev integracije radikalizirala, njen ključen element pa je bila vpeljava evra Namen vpeljave evra je bil ustvariti novo mednarodno rezervno valuto, ki naj bi tekmovala z ameriškim dolarjem in ustvarila homogeniziran monetarni prostor. Britanska vlada ni želela sprejeti evra, saj je s tem ohranila možnost samostojne denarne politike in zaščitila osrednjo vlogo londoskega city-ja kot svetovnega finančnega centra. Nemška vlada je dosegla, da se je sprejem evra vezal na neoliberalna načela ekonomske regulacije. Uvedena so bila proračunska pravila, ki so odrejala maksimalno višino proračunskega primanjkljaja in javnega dolga. To je omejilo manevrski prostor za nacionalne fiskalne politike in zmanjšalo možnosti za progresivne socialne politike. V evroobmočje niso bili vgrajeni nobeni mehanizmi, ki bi se proaktivno spoprijemali s strukturnimi neravnovesji. Potihem se je predpostavljalo, da bodo države z visokimi zunanjetrgovinskimi primanjkljaji in primanjkljaji na tekočem računu znižale delavske plače. Toda Nemčija je bila tista, ki je od devetdesetih naprej vodila najbolj restriktivno plačno politiko. S tem je izvajala pritisk na vse ostale države članice evroobmočja. Medtem ko je presežek na tekočem računu Nemčije v letih 2000 – 2007 hitro naraščal, so južnoevropske države (in, čeprav v manjši meri, Francija) beležile primanjkljaje. Nemške in francoske banke so financirale primanjkljaje na tekočih računih, pa tudi potrošniške in nepremičninske balone južne Evrope. Strukturni razkol med središčem in obrobjem evroobmočja se je povečal.

Vzhodna Evropa se je EU pridružila na podrejen in neoliberalen način. V nasprotju s procesom širitve v južno Evropo, nove vzhodnoevropske članice, razen izjemoma, niso mogle računati na zaščitne ukrepe. Tudi finančna podpora EU novim vzhodnim članicam je bila veliko manj velikodušna kot tista južnoevropskim državam, ki so se EU pridružile dve desetletji prej. Odpiranje zahodnoevropskemu kapitalu je bilo za Evropsko komisijo ključno merilo ocenjevanja uspeha evropske integracije Vzhoda. Ključne gospodarske sektorje (finance in industrijo) so prevzele zahodnoevropske firme. Medtem ko so se višegrajske države in Slovenija tesno povezale z nemško izvozno naravnano industrijo in je njihova potrošnja temeljila na naraščanju privatnega dolga gospodinjstev, je rast baltiških držav in evropskega jugovzhoda večinoma temeljila na visokih dotokih kapitala, ki so ponavadi povzročili nepremičninske balone. V baltskih in državah evropskega jugovzhoda, katerih valute so bile precenjene, so zunanjetrgovinski in primanjkljaji na tekočem računu naraščali celo hitreje kot v južni Evropi.

V sedanji krizi so se jasno pokazala protislovja neenakega razvoja EU. Ko je dotok kapitala iz tujine presahnil, so se modeli rasti, ki so temeljili na uvozu dobrin in kapitala, sesuli, najprej v vzhodni in nato v južni Evropi. Pod pritiskom držav centra je EU tem državam, skupaj z Mednarodnim denarnim skladom (MDS) vsilila reforme, ki koristijo predvsem posojilodajalcem. Drastično znižanje domačega povpraševanja je znižalo primanjkljaje na tekočih računih in, posledično, potrebo po zunanjem financiranju, a je intenziviralo krizo privatnega in javnega dolga. Obstaja možnost, da bodo nekatere obrobne članice, še posebej Grčija, prisiljene zapustiti evroobmočje. Obenem se moč evroobmočja, kot institucionalnega utelešenja centra EU, povečuje, kar je posledica zmanjšanja vpliva nacionalnih parlamentov na določanje ekonomske politike in hkratnega povečanja pristojnosti specializiranih tehnokracij tako znotraj Evropske komisije kot v posameznih nacionalnih ministrstvih. Povečanje moči evroobmočja ima za posledico marginalizacijo članic EU, ki niso hkrati članice evroobmočja. Velika Britanija, ki je edina članica EU, ki spada v center, a ne tudi v evroobmočje, razmišlja o izstopu iz EU. Kot v jugoslovanski krizi v osemdesetih, tudi tokrat procesi v smeri razpada in neoliberalne centralizacije potekajo vzporedno. V Jugoslaviji so dezintegrativne težnje na koncu prevladale.

Dr. Joachim Becker je profesor ekonomije na Univerzi na Dunaju. Raziskovalno in pedagoško se ukvarja s politično ekonomijo, teorijo regulacije, mednarodnim razvojem in regionalno integracijo.

Leave a Reply