Joachim Becker – Strukture in protislovja državnega socializma v Vzhodni Evropi: primeri Češkoslovaške, Nemške demokratične republike in Poljske

Državni socializem je dosegel precej visoko raven distributivne enakosti in socialne varnosti. Vendar so tako ekonomski kakor politični modeli državnega socializma trpeli za notranjimi protislovji. Nekatera od teh so postala še posebej vidna v Srednji Evropi, kjer so bile ekonomsko relativno najnaprednejše od vseh socialističnih držav. Kljub socialističnim zahtevam po enakosti je bila politična moč izrazito koncentrirana v vrhovih komunističnih partij, v osrednji birokraciji in pri upraviteljih državnih podjetij. Ta skupina ni bila podvržena demokratičnemu nadzoru, sprejemala pa je strateške odločitve, vključno z smerjo ekonomskega razvoja. Čeprav ta skupina zasebno ni apropriirala presežka, je prek državnih ustanov odločala o tem, kako bo ta proizveden in uporabljen. Zato lahko rečemo, da je bila ta skupina razred. Prav zato je bil njihov odnos do delavstva zaznamovan z napetostmi in protislovji. V proizvodnji so delavci imeli nekaj vpliva, saj jih ni bilo enostavno odpustiti in s tem disciplinirati. Vendar niso smeli kolektivno braniti svojih interesov. Zgolj na Poljskem se je delavstvu uspelo začasno organizirati v avtonomnem sindikatu Solidarnost.

Prevzemanje osnovnih elementov sovjetskega planiranja so zahtevale kvantitativno direktivno planiranje, poudarek na težki industriji na račun proizvodnje potrošnih blag in model obsežne rasti, ki je omejeval tehnične inovacije. Omejitve sovjetskega planskega sistema so se najprej pokazale v najnaprednejših državah državnega socializma, tj. na Češkoslovaškem in v Nemški demokratični republiki. Tam se je gospodarska rast, ki je upravičevala državni socializem in je bila predpogoj za izboljšanje življenjskih pogojev, upočasnila že v šestdesetih letih. Ponavljala so se nesorazmerja med težko industrijo in proizvodnjo potrošnih blag, kar je povzročalo vedno nova pomanjkanja nekaterih blag. Na Poljskem so ta nesorazmerja privedla do številnih valov delavskih protestov (1956, 1970, 1976, 1980–1981).

Politična vodstva vseh držav so v odgovor poskusila z ekonomskimi reformami povišati produktivnost in avtonomnost državnih podjetij. Reforme pa so povzročile upor ne le delov državnega aparata, temveč tudi delavstva, ki je branilo egalitarni mezdni sistem. Zgolj na Češkoslovaškem, kjer je imela komunistična partija v svoji zgodnji fazi namočnejšo družbeno oporo, je tok dogodkov v partiji na spored potisnil politično demokratizacijo. Čeprav je bila ta debata usmerjena v odločanje v podjetjih, je bilo veliko razprav v tistem času posvečenih vprašanju sprejemanja odločitev na makroekonomski ravni. Na praško in bratislavsko pomlad sta reagirala tako vodstvo domače partije kakor (in odločilneje) centru državnega socializma, tj. sovjetsko vodstvo. To je vojaško interveniralo, da bi zaustavilo porajajoči se alternativni model socializma.

Da bi pridobila vsaj pasivno soglasje družbe, je bila v sedemdesetih letih glavna reakcija vseh treh partijskih vodstev izboljšanje potrošnih možnosti. S tem so ta vodstva vstopila v tekmo s kapitalizmom na področju, ki ni bilo najmočnejša stran državnega socializma. Na Poljskem in v Nemški demokratični republiki je bil kratkotrajen napredek v potrošnji in modernizaciji proizvodnje začasno finaciran z zunanjimi krediti, kar je na začetku osemdesetih let na Poljskem povzročilo hudo dolžniško krizo. Vzpostavitev Solidarnosti je bila nekakšen odgovor na to krizo. Dolžniška kriza je znatno zožila manevrski prostor na Poljskem, medtem ko je Nemška demokratična republika lahko izkoristila posebne kredite Zvezne republike Nemčije, kar pa tudi ni bilo brez politične cene.

Državni socializem ni razvil demokratičnih in korekcijskih mehanizmov, ki bi mu omogočili, da bi se odkrito spoprijel s svojimi protislovji. Verjetno se je prišla temu najbolj približala Češkoslovaška v letu 1968, a ta eksperiment je bil predčasno ukinjen.

Dr. Joachim Becker je profesor ekonomije na Univerzi na Dunaju. Raziskovalno in pedagoško se ukvarja s politično ekonomijo, teorijo regulacije, mednarodnim razvojem in regionalno integracijo.

Comments are closed.