Kino-katedra “Pošasti kapitalizma”: Nosferatu – simfonija groze

Kino-katedra “Pošasti kapitalizma”: Nosferatu – simfonija groze

Friedrich Wilhelm Murnau, Nemčija, 1921, 35mm, 1.33, čb, nemi, 87′, svp

Grof Orlok, ki živi visoko v Karpatih, je v resnici vampir Nosferatu. To odkrije mladi Hutter, ko pride k njemu na poslovni obisk. Mladenič zjutraj na vratu zagleda sledove prstov, še bolj pa se zgrozi, ko pri Orloku opazi zanimanje za svojo ženo Ellen. Sum se mu dokončno potrdi, ko vidi Nosferatuja, ki zlaga krste na voz, leže v eno od njih in se odpravi na ladjo, ki pluje proti Viborgu, kjer Ellen nestrpno čaka na moža. Simfonija strahu in groze, brezčasna mojstrovina, biser nemškega ekspresionizma.

Projekciji sledi razprava, ki jo bo vodil Sašo Furlan, član Inštitut za delavske študije.

Cikel Kino-katedra organizirata Inštitut za delavske študije in Slovenska kinoteka

Kino-katedra “Pošasti kapitalizma”:

V zadnjih nekaj letih je prišlo do proliferacije (post)apokaliptičnih filmov in televizijskih serij, v katerih kot antagonisti ali protagonisti nastopajo grozljive krvoločne pošasti. Izjemna priljubljenost televizijskih serij, kot je True Blood, priča o tem, da so med najpopularnejšimi monstrumi, ki so okupirali filmska platna, vampirji. A od kod izvira sodobna fascinacija nad gotsko figuro ne-mrtvega krvosesa? Na prvi pogled se zdi, da gre za nekakšno očaranost nad mitološkimi prikaznimi mračne predmoderne dobe. Podoba vampirja je namreč na zahodu postala popularna v začetku 18. stoletja, ko so v zahodno Evropo začele pronicati starodavne legende iz vzhodne Evrope in Balkana. A čeprav figura vampirja izvira iz predmodernih časov, pa dejstvo, da je postala splošno popularna prav v moderni dobi, priča o tem, da gre za podobo, ki bolj kot kakemu predmodernemu misticizmu ustreza prikaznim moderne kapitalistične družbe. Šele z zgodovinskim vzponom kapitalizma so namreč vampirji postali podobe, ki vztrajno burijo domišljijo najširše javnosti.
Morda je temu tako, ker figura vampirja slikovito upodablja pošastnost, ki je na delu v eni od najsrhljivejših sodobnih grozljivk, v kateri igramo mi vsi, tj. kapitalizmu. Ni naključje, da se je Marx pri opisovanju logike kapitala vedno znova posluževal metafore ne-mrtvega vampirja – paradoksnega stvora, ki je sicer mrtev, a se vendarle ohranja pri življenju z izsesavanjem krvi iz živih bitij: »Kapital je mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava.« Vampir tako pri Marxu nastopa kot prispodoba monstruoznosti kapitala, ki ga žene »vampirska žeja po živi krvi dela«. Nemara je prav ta žeja utelešena v podobi najslavnejšega modernega vampirja, ki se je v začetku 20. stoletja začel vse pogosteje pojavljati tudi na filmskih platnih, tj. Drakule. V klasičnih vampirskih filmih Drakula sicer ne nastopa v figuri kakega modernega kapitalista, temveč v nekoliko anahronistični podobi aristokrata, kakršen je denimo grof Orlok iz slavnega Murnauovega Nosferatu: simfonija groze (1920). A kot rečeno, bi bilo preuranjeno reči, da gre za figuro iz časov, ki so minili. Čeprav Drakula najpogosteje nastopa v podobi graščaka, logika njegovega delovanja ni logika kakega premožnega fevdalnega gospoda iz ancien-regima, ki bi neproduktivno trošil plodove presežnega dela, ki jih izsesa iz svojih tlačanov. Drakula se ne kopa v luksuznih dobrinah, saj ga ne žene logika potešitve (lastnih) potreb, temveč brezmejna sla po krvi, ki zaradi uroka nesmrtnosti nikoli ni dokončno potešena. Čeprav je njegova obleka aristokratska, je njegova duša duša kapitala. Ta duša pa ima, z Marxovimi besedami, »en sam življenjski gon, gon po tem, da se uvrednotuje (…), da (…) vsrkava največjo mogočo množino presežnega dela«.

Vendar se je od dvajsetih let 20. stoletja do danes na filmskih platnih zgodila opazna transformacija figure vampirja. Do sedemdesetih let so bili vampirji pretežno upodobljeni v izrazito negativni luči – kot izjemno nepriljudne in groteskne pošasti, v katerih ni niti trohice človeškosti. V zadnjih nekaj desetletjih pa lahko opazujemo precej nenavaden trend, ki bi ga lahko poimenovali »humanizacija vampirjev«. Vampirji se na filmskih platnih ne pojavljajo več le v obliki odvratnih pošasti, ki pri gledalcih vzbujajo odpor ali celo gnus, temveč pridobivajo vedno bolj človeški obraz, ki vzbuja empatijo. Vampirji, skratka, niso več enodimenzionalni razčlovečeni monstrumi, temveč nadvse humane, večplastne, pogosto celo pretirano solzave pošasti, ki se morajo tako kot vsi ostali boriti s svojimi čustvi, strahovi, poželenji in moralnimi dilemami. Zanimiv primerek novodobnega vampirja je denimo Louis, ki v filmu Intervju z vampirjem (1994) novinarju pripoveduje ganljivo zgodbo o svojem dvestoletnem življenju, ki vsebuje vse od prigod na njegovih plantažah v New Orleansu v poznem 18. stoletju (Louis je namreč tedaj sužnjelastnik) pa do svojih ekstravagantnih pustolovščin po Evropi v 20. stoletju. Čeprav zgodba pripoveduje o tem, da Louisova dejanja, ki terjajo vedno nove žrtve, niso nič manj zlonamerna kot dejanja klasičnih vampirjev, pa je Louisova zgodba prikazana kot njegov lastni križev pot, kot spopad s prekletstvom vampirstva, ki ga žene v najrazličnejša hudodelstva, katerih problematičnost pa zbledi ravno zato, ker mu ves čas vzbujajo občutke krivde, žalovanja in duševne stiske. Njegova duševna stiska pa vedno znova priča o tem, da je v notranjosti svoje duše vendarle enako krhek kot običajna človeška bitja.

Zdi se, da se trend humanizacije vampirjev na filmskih platnih ujema s splošnejšim ideološkim trendom kapitalistične družbe zadnjih nekaj desetletij, ki bi ga lahko poimenovali »humanizacija kapitalistov«. Razsvetljeni »postmoderni kapitalisti« namreč pogosto niso več dojeti kot delavcem nadrejene avtoritativne in izkoriščevalske očetovske figure, temveč vse bolj kot svobodomiselni in permisivni liki, ki poleg svoje inovativne podjetniške žilice v prostem času gojijo tudi čut za dobrodelnost, na delovnem mestu pa nastopajo le kot prvi med enakimi, ki skupaj s svojimi delavci sedijo na istem čolnu. Ciklus filmov o vampirjih, ki nemara ravno zaradi svoje nove humane podobe ostajajo najgrozljivejše pošasti kapitalizma, bomo zato namenili kartiranju ideoloških premikov, v katere se umeščajo preobrazbe figure vampirja na filmskih platnih skozi 20. in 21. stoletje.

Comments are closed.