Koledar dogodkov

Apr
29
Mon
David McNally – Primitive Accumulation, Migrant Workers and Social Reproduction in the Age of Austerity @ Stara mesta elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18, Ljubljana
Apr 29 @ 18:00 – 20:00
David McNally - Primitive Accumulation, Migrant Workers and Social Reproduction in the Age of Austerity @ Stara mesta elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18, Ljubljana

The Age of Austerity ushered in by the global crisis of 2008-9 centrally involves cheapening the reproduction of labour-power by means of reducing both private wages and the social wage administered by the state. These policies have decided class, gender, racial and generational dimensions. To properly elucidate these dimensions, however, requires that we also grasp ongoing primitive accumulation as a crucial ‘moment’ in the austerity agenda. To accomplish this means addressing the role of the reproduction of the global reserve army of labour, and of precarious migrant workers, in the restructuring of labour-power on a world scale.

In order to develop the theory of primitive accumulation in these directions, this paper returns to tensions in Marx’s account of the social reproduction of labour-power. Here I argue that not only does Marx’s conceptualization require a gender analysis, but that it also needs to be developed with respect to the problematic of labour migration. I show where Marx points to ways in which we might do this. The analysis presented underlines the decisive importance of an anti-racist defence of migrant workers for any effective working class politics in the Age of Austerity.

David McNally is Professor of Political Science at York University and a leading member of the New Socialist Group (www.newsocialist.org). He has written extensively on the critique of political economy. His publications include Global Slump: The Economics and Politics of Crisis and Resistance and Monsters of the Market: Zombies, Vampires and Global Capitalism. 

Prvotna akumulacija, migrantski delavci in družbena reprodukcija v dobi varčevanja

Doba varčevanja, ki jo je povzročila svetovna kriza iz let 2008–2009, v veliki meri temelji na pocenitvi reprodukcije delovne sile s pomočjo zniževanja tako zasebne mezde kakor družbene mezde, s katero upravlja država. Te politike so odločilno posegle v razredna, spolna, rasna in generacijska razmerja. Da bi jih lahko celovito osvetliti, pa moramo upoštevati tudi trenutno prvotno akumulacijo kot ključni »moment« varčevalne politike. Zato moramo analizirati vlogo, ki jo pri preoblikovanju delovne sile na svetovni ravni igrajo reprodukcija svetovne rezervne armade delovne sile in prekarni migrantski delavci.

Da bi lahko razvili teorijo prvotne akumulacije s tega gledišča, se bomo vrnili k napetosti v Marxovi obravnavi družbene reprodukcije delovne sile. Pokazali bomo, da Marxova konceptualizacija potrebuje ne samo analizo spolov, temveč jo je treba razviti tudi z vidika delavske migracije. Izpostavili bomo mesta, kjer nam to omogoča sam Marx. Predstavljena analiza bo poudarila ključnost antirasistične obrambe migrantskih delavcev za učinkovito politiko delavskega razreda v dobi varčevanja.

David McNally je profesor na kanadski Univerzi York in eden vodilnih članov kolektiva New Socialist (www.newsocialist.org). Ukvarja se s kritiko politične ekonomije. Med drugim je objavil knjigi Global Slump: The Economics and Politics of Crisis and Resistance in Monsters of the Market: Zombies, Vampires and Global Capitalism.

Lectures & Predavanja:
Global Crisis – Global Resistance
“Labour-Power and Social Reproduction: From Capital to the Current Crisis”

Sep
18
Wed
Javna tribuna – Pozabljeni 11. september @ Dvorana Gustaf, Kulturni center Pekarna, Ob železnici 8, 2000 Maribor
Sep 18 @ 18:00 – 21:00
Javna tribuna - Pozabljeni 11. september @ Dvorana Gustaf, Kulturni center Pekarna, Ob železnici 8, 2000 Maribor

Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo, Pekarno-magdalenske mreže, Iniciativo za demokratični socializem in AGD Gustaf ob štirideseti obletnici vojaškega udara v Čilu prireja javno tribuno z naslovom “Pozabljeni 11. september”, ki bo 11. septembra ob 18.00 v dvorani Gustaf (Kulturni center Pekarna, Ob železnici 8, 2000 Maribor).

Vse od leta 2001 in napada na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. september povezujemo s tem dogodkom. Pred štiridesetimi leti, leta 1973, pa se je v Čilu zgodil neki drug, še precej bolj dramatičen 11. september, ki je le redko deležen pozornosti, ki si jo zasluži. Vojaški udar, ki se je tistega dne zgodil v Čilu, je strmoglavil demokratično izvoljenega Salvadorja Allendeja in ustoličil generala Augusta Pinocheta. Čile, nekoč ena najtrdnejših parlamentarnih demokracij na celini, ki so jo sicer nenehno pestile vojaške diktature, je tako po oseminštiridesetih letih demokracije naslednjih šestnajst let, vse do leta 1990, tudi sam trpel neizprosno preganjanje vseh, ki so se še naprej borili za demokracijo. V času Pinochetovega režima je bilo interniranih okrog 80.000 političnih zapornikov, ubitih več kot 3.000 državljanov in mučenih vsaj 30.000 ljudi. Prav to je obdobje, ki ga je neoliberalna šola čikaških ekonomistov na čelu z nobelovcem Miltonom Friedmanom poimenovala »čilski čudež«.

Salvador Allende, leta 1970 prvi demokratično izvoljeni marksistični predsednik v Latinski ameriki, pa je v svoji kratki, triletni vladavini za najrevnejše nedvomno ustvaril več čudežev, kakor so jih ti bili deležni kasneje, ko je država ponovno postala marioneta imperialnih interesov ZDA. Allendejevi vladi je že v prvem letu uspelo močno znižanje stopnje brezposlenosti, hkrati pa opazno zvišanje plač. Številne družbene skupine, ki so bile prej izvzete iz socialne pomoči, so to spet začele dobivati. Vdovam, invalidom, sirotam in starostnikom je vlada povišala pokojnine. Država je poskrbela tudi za kakovostnejšo prehrano otrok in pol tretjemu milijonu otrok brezplačno omogočila pol litra mleka na dan. Vse to so bili pomembni socialni ukrepi, ki jih pred Allendejem ni bilo.

Koalicija Ljudske enotnosti, ki jo je vodil Allende, se je lotila tudi obsežnih programov nacionalizacij rudnikov bakra, najpomembnejše izvozne surovine Čila. Rudniki, ki so bili prej v lasti korporacij iz ZDA, so zdaj postali čilski. Koalicija je začela oziroma nadaljevala tudi z obsežno zemljiško reformo in med najrevnejše kmete prerazdelila 59 % agrikulturnih zemljišč, ki so bila prej v lasti veleposestnikov. Med naprednimi reformami je bila tudi visokošolska, ki je večtisoč najrevnejšim omogočila študij in v izobraževalni sistem vključila tudi staroselsko indijansko skupnost.

Ni presenetljivo, da so vse te politike izzvale nezadovoljstvo pri tistih, ki so bili prej dolga desetletja navajeni privilegijev. Pri argumentu, da so jim s tovrstnimi naprednimi politikami kršene osnovne človekove pravice, so jih spodbujale tudi ZDA, katerih imperialne apetite je Allendejeva vlada prav tako močno omejila. Skupaj s tem moramo imeti v mislih tudi dejstvo, da sama koalicija Ljudske enotnosti ni imela povsem homogenih idej o nadaljnjem razvoju države. Medtem ko so Allende in komunistična partija zagovarjali zmernejši prehod v socializem in sklepanje kompromisov z deli meščanstva, so skrajnejše struje čilske socialistične stranke zagovarjale diktaturo proletariata. Zaradi tovrstnih napetosti je postalo jasno, da prevzem oblasti še ni prevzem resnične politične moči. Še očitneje je to postalo pri vprašanju oboroženih sil, ki so kljub ustavno zapovedani nevtralnosti na koncu stopile na stran sil vojaškega udara. O ameriški vpletenosti v udar največ pove izjava takratnega zunanjega ministra ZDA Henryja Kissingerja, da ZDA niso bile neposredno vpletene, so pa ustvarile vse pogoje za vojaški udar.

Z javno tribuno, posvečeno štirideseti obletnici vojaškega udara, želimo podrobneje raziskati ekonomsko-politični kontekst v Čilu pred letom 1970, socialne in ekonomske vidike Allendejeve politike ter recepcije udara v Čilu pri napredni slovenski mladini in s tem obeležiti spomin na neupravičeno pozabljeni 11. september.

Na javni tribuni bodo s kratkimi prispevki nastopili Ana Štromajer, Anej Korsika, Franci Pivec in Simon Tecco. Sledi razprava.

Po javni tribuni pa sledi še projekcija dokumentarca The War on Democracy (2007).

 

Nov
26
Wed
Umetnost in marksistična teorija v kontekstu kritike politične ekonomije @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Nov 26 @ 9:00 – 19:00
Umetnost in marksistična teorija v kontekstu kritike politične ekonomije @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

Slovensko društvo za estetiko in Inštitut za delavske študije v sodelovanju z založbo Sophia in založbo Studia humanitatis ter s podporo Stare elektrarne in Zavoda Bunker vabita k udeležbi na simpoziju

UMETNOST IN MARKSISTIČNA TEORIJA V KONTEKSTU KRITIKE POLITIČNE EKONOMIJE, ki bo v sredo, 26. novembra 2014, v sindikalni dvorani Stare elektrarne na Slomškovi 18 v Ljubljani.

Tema simpozija je povezana tudi z izidom slovenskih prevodov dveh knjig Paula Matticka: Vse po starem: gospodarska kriza in polom kapitalizma (Studia humanitatis, 2013) in Umetnost in njen čas (Sophia, 2013); izdajateljici sodelujeta pri organizaciji simpozija. Medtem ko prva knjiga predstavlja analitično podobo sodobne krize kot krize kapitalizma, postavlja druga umetnost v kontekst te sodobnosti – le da ta ni, kot v moderni estetiki, zgolj kontekst. V »Predgovoru k slovenski izdaji« knjige Umetnost in njen čas avtor najprej ugotavlja, da se je moderna umetnost ponašala z antipatijo do meščanskega življenja, v zadnjih desetletjih pa je prišlo do pomembne spremembe, saj poslovna družba, ki goji staro ideologijo samouravnavajočega trga, posedovanja umetnosti nima več zgolj za izraz lastne družbene večvrednosti, ampak predvsem za sestavni del korporacijske kulture. Umetnost je prenehala biti kulturni dosežek, postala je znamenje poslovnega uspeha ali celo področje za finančne naložbe, za sodobne umetnike pa je postala kariera, morda, kljub temu, da le redkim uspe, tudi pot do slave in bogastva. S svetovno gospodarsko krizo, ki je poslabšala položaj delavcev, doletela šibkejše poslovne razrede in gospodarsko šibkejše države, se je neenakost tako povečala, da je prekosila celo zlato dobo 19. stoletja. »Tako ‘svet umetnosti’ vedno bolj sestavlja samo še peščica mega zbirateljev, katerim se udinja nekaj multinacionalnih galerij, ki nabavljajo dela izjemno majhnega števila umetnikov.« A to utegne pomeniti tudi, da bo stari antagonizem med umetnostjo in meščanom dobil nove, osvežene oblike.

K udeležbi na simpoziju vabimo vse, ki jih politična ekonomija »sveta umetnosti« privlači ne le kot kontekst »sveta umetnosti«, ampak tudi kot podlaga njegovih nekdanjih in sodobnih antagonizmov.

Vabimo vse, ki boste na simpoziju sodelovali, da najkasneje do 10. oktobra 2014 na naslova lev.kreft@guest.arnes.si in blaz.gselman@gmail.com pošljete povzetek svojega referata (največ 500 besed) in kratek življenjepis. S tem boste organizatorjem pomagali pripraviti program, v katerem bomo vsakemu referentu in vsaki referentki dali na razpolago 30 minut za predstavitev referata in 15 minut za razpravo.