Koledar dogodkov

Apr
27
Sat
Lev Centrih – The socialist, revolutionary and antifascist dimension of the Liberation Front of the Slovenian Nation in Yugoslavia and its place in the history of class struggles @ Stara mesta elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18, Ljubljana
Apr 27 @ 11:00 – 12:30
Lev Centrih - The socialist, revolutionary and antifascist dimension of the Liberation Front of the Slovenian Nation in Yugoslavia and its place in the history of class struggles @ Stara mesta elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18, Ljubljana

The Liberation Front of the Slovenian Nation was an organisation that led political armed resistance against fascist invaders and local quislings. It was established on 27 April 1941 in Ljubljana, shortly after the Axis powers disintegrated the Kingdom of Yugoslavia. It consisted of 18 groups; with the exception of the Communist Party of Slovenia which played the leading role, none of them was formally organised as a political party. This made Slovenian resistance movement different as compared with development in other parts of Yugoslavia where communist people’s front strategy failed for the most part. Slovenian partisans however shared two basic features whit the rest Yugoslavia’s resistance: a) building a network of alternative government institutions – National Liberation Committees (NLC); b) evolving the partisan movement from small guerrilla units to regular army. NLCs secured the communist hegemony among the population traditionally affiliated with populist bourgeois political parties, while the evolution of the partisan military structure forged the alliance of the working people (peasants, workers and other social strata). The history of partisan national liberation movement reveals how populist quasi anticapitalist ideologies had been defeated and overcome. Class struggles in Yugoslavia during the Second World War will be elaborated in light of a conflict between different political blocks that shared basic assumption that alternatives to capitalism are necessarily.

Lev Centrih, PhD, is historian and sociologist from Ljubljana; member of The Workers and Punks’ University and researcher at the Institute of Labour Studies. 
May
1
Wed
Round table – Toward a European Left Strategy of Building a Socialist Alternative @ Stara mesta elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18, Ljubljana
May 1 @ 18:00 – 20:00
Round table - Toward a European Left Strategy of Building a Socialist Alternative @ Stara mesta elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18, Ljubljana

The European Union is often celebrated in the liberal commonsense discourse as a pacifistic project that finally brought peace, prosperity and brotherhood to modern Europe after centuries of wars between European nations or states. Furthermore, the EU is celebrated as a democratic project: immediately after the Second World War, at the very onset of European integration, the main ideological momentum of ‘democracy’ was antifascism; however, after the defeat of real socialism, the main ideological focus of the EU turned against ‘totalitarianism’ in an attempt to equate socialism with fascism.

The notion of the EU as an anti-totalitarian organisation reveals the purpose of contemporary European integration. In its opposition to both fascism and socialism, it betrays its liberal, more precisely, neoliberal bias spearheaded mainly against any kind of socialist or even Keynesian reforms. Mechanisms of preventing socialist ‘totalitarianism’ are constituent parts of the EU treaties (such as the Maastricht Treaty, the Lisbon Treaty), projects (the single currency project and the common market), pacts (such as the Growth and Stability Pact, the Six Pack) and the institutional framework notorious for its democratic deficit.

The crisis exposed the antisocialist and therefore antisocial bias of this kind of ‘union’. The common market policies are disabling the member states to compete in the common market in any other way than by suppressing the working classes. The single currency outsourced the monetary policies of the member states to the European Central Bank, which is not willing to play the role of lender in last resort whose main goal is to lower inflation, and thus pushes the member states into the cold hands of private financial markets. Its treaties and pacts are imposing a ‘straightjacket’ on member states. They are imposing fiscal rules on the one hand, while on the other they don’t provide fiscal transfers to guarantee convergence between the member states. And last but not least, the technocratic and authoritarian character of supranational institutions, which don’t even correspond to bourgeois democratic standards, are disabling the people and progressive forces to even slightly change these mechanisms. The dictatorship of the capitalist élites is perfected in this institutional framework.

The results of this kind of integration are of course no less than devastating. In the Union that pushed its member states into ruthless competition the wages of its working classes are being suppressed, its welfare state decomposed and once sacred social rights denied. Furthermore, the Union’s periphery, which was unable to catch up with far more advanced industrial production of the core, experienced drastic erosion of the productive base and finally fell into a debt trap. The expected miracle of the free market policies turned into a nightmare. States are diverging rather than converging, the tensions between the core and periphery are escalating, and the working classes are thrown into brutal exploitation and misery. The only profiteer in this story is – naturally – the European bourgeoisie.

Therefore, the EU is no less than a project of European capitalist élites aimed at imposing neoliberalism masked as ‘European integration’. To us, the anticapitalist left, this poses the following riddle: if the bias of the really existing European integration is neoliberal, how can we respond? Is it possible to change the institutional framework to function in favour of the working classes? Is a ‘good euro’ possible and if so, under which circumstances? And if it is impossible, how risky would it be to exit the euro zone and the EU? And finally: is a socialist Europe possible?

Oct
2
Wed
Javna tribuna – Kdo se boji demokratičnega socializma? @ MKC Pri Rdeči Ostrigi, Partizanska cesta 1, 4220 Škofja Loka
Oct 2 @ 19:30 – 16:45
Javna tribuna - Kdo se boji demokratičnega socializma? @ MKC Pri Rdeči Ostrigi, Partizanska cesta 1, 4220 Škofja Loka

Iniciativa za demokratični socializem v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo,Inštitutom za delavske študije in MKC Pri Rdeči Ostrigi v sklopu festivala In Memoriam prof. Peter Hafner #5, organizira javno tribuno z naslovom »Kdo se boji demokratičnega socializma? (K novemu razvojnemu modelu za Slovenijo in EU), ki bo v sredo, 2. oktobra ob 19.30 v MKC Pri Rdeči Ostrigi (MKC Pri Rdeči Ostrigi, Partizanska cesta 1, 4220 Škofja Loka).

V devetdesetih letih so slovenske politične in ekonomske elite restavracijo kapitalizma še skušale opravičevati z visokoletečo retoriko o svetli prihodnosti Slovenije v elitnem klubu razsvetljenih, gospodarsko razvitih in demokratičnih držav Evropske Unije ter o ekonomski prosperiteti, ki bo nastopila, ko se dokončno odrešimo prekletstva socialistične dediščine. Danes, v času izbruha globalne krize kapitalizma, pa so se vse zgodbe o svetli prihodnosti nenadoma sesule v prah. Podlaga za opravičevanje kapitalizma je v času krize preprosto splahnela.

Recepti za reševanje krize, ki nam jih ponujajo evropske in domače politične elite, so le še seznami žrtev, ki morajo pasti, da bi se polegla jeza »finančnih trgov« in da bi gospodarstvo spet postalo »konkurenčno«. Postalo je očitno, da nam kapitalizem ne more ponuditi ničesar razen dolgih let zategovanja pasov, množičnega odpuščanja, zniževanja plač, akcijskih razprodaj javnega premoženja, kratenja delavskih pravic in likvidacije zadnjih ostankov socialne države. Tega scenarija niti v državah z minimalnimi demokratičnimi standardi ni mogoče izpeljati brez odpora delavskega razreda. Zato je postalo očitno tudi to, da so slovenske politične elite in kapitalistični razred zaradi uresničevanja svojih receptov pripravljeni eliminirati še zadnje mehanizme demokratičnega nadzora, med katerimi so referendumi, prek katerih bi državljani in državljanke utegnili kljubovati diktatom neizvoljenih evropskih tehnokratov.

Če bo rešitev trenutne gospodarske krize ostala zavezana reševanju samega kapitalizma,  nas čaka le mukotrpen pohod po trnovi poti strukturnih reform in varčevalnih ukrepov, ki, kot dokazuje primer Grčije, krizo kapitalističnega gospodarstva rešujejo tako, da socialne standarde državljanov tako degradirajo, da pod vprašaj postavijo celo njihovo preživetje. Z vidika kapitala, ki ga zastopajo tako rekoč vse slovenske politične elite, alternative res ni. Trenutna vlada, ki si je volilne točke nabirala s kritiko varčevalnih ukrepov in s sanjarjenjem o razvojnih strategijah, ki bi se opirale na spodbujanje gospodarske rasti in na ustvarjanje novih delovnih mest, je po prihodu na oblast nemudoma obrnila ploščo in stopila na edino pot, ki jo kapital dopušča – na pot bolečega reševanja kapitalistične krize na plečih delavskega razreda.

A kapitalizem perifernim evropskim državam, med katerimi je Slovenija, očitno ne dopušča drugega »razvojnega modela« kakor razvoj v nerazvitost po zgledu grškega scenarija. Zato je očitno, da se srž problema skriva v samem kapitalizmu. Le z razbitjem okov, ki jih je družbenemu razvoju nadel kapitalizem, je mogoče začrtati smer razvoja, ki bo namesto neskončni akumulaciji kapitala služila vsestranskemu razvoju družbe.

Javna tribuna bo zato posvečena predstavitvi novega razvojnega modela, ki ga za Slovenijo in EU ponuja demokratični socializem. Ta s kapitalističnim gospodarstvom prelamlja na treh temeljnih ravneh. Zasebnemu lastništvu produkcijskih sredstev, na katerem temelji kapitalizem, nasprotuje z bojem za podružbljanje produkcijskih sredstev. Proti kapitalističnemu despotizmu, ki nadzor nad produkcijskim procesom polaga v roke menedžerjev in lastnikov kapitala, se bori z uvajanjem delavskega samoupravljanja. Nasproti profitnemu motivu, ki diktira proizvodnjo v kapitalizmu, pa postavlja participativno planiranje proizvodnje, ki temelji na motivu zadovoljevanja družbenih potreb.

Govorci: Ana Štromajer, Blaž Babnik Romaniuk, Boštjan Remic in Sašo Slaček.

Prihodnost je demokratični socializem!

Feb
10
Mon
Študijski seminar – Sovjetska zveza in njeni kritiki @ ZSSS, Ljubljana
Feb 10 @ 17:00 – 19:00
Študijski seminar - Sovjetska zveza in njeni kritiki @ ZSSS, Ljubljana

Nosilca in izvajalca: Sašo Furlan in Tibor Rutar
Prijave in informacije: tibor.rutar@gmail.com
Termin: vsak ponedeljek 17.00 -19.00 (od 18. novembra naprej)
Lokacija: Knjižnica Mirovnega inštituta (Metelkova 6)

Na prvem, uvodnem srečanju bo predaval dr. Lev Centrih.

Na bralnem seminarju se bomo posvetili teoretski refleksiji enega najbolj razvpitih poskusov izgradnje kapitalizmu alternativnega družbeno-ekonomskega sistema v 20. stoletju – realno obstoječega socializma v Sovjetski zvezi. Te tematike se ne lotevamo le iz gole zgodovinske radovednosti, saj menimo, da nam ustrezna refleksija tega projekta lahko marsikaj pove tudi o sami naravi sodobnega kapitalizma ter o možnostih in pogojih njegove odprave. Dejstvo, da je nemara najbolj megalomanski poskus izgradnje socializma v zgodovini človeštva klavrno spodletel in za seboj pustil nič več kot restavracijo kapitalizma, kaže na neizmerno trdoživost, vztrajnost in dinamičnost družbeno-ekonomskega sistema, v katerem živimo. Hkrati pa priča o tem, da je izgradnja socialistične družbe, ki bi trajno nadomestila kapitalizem, vse prej kakor lahka naloga. Ustrezna analiza vzrokov za neuspeh preteklih poskusov izgradnje socializma je zato nujen predpogoj uspešnosti vsakršne socialistične prakse, ki danes ponovno poskuša odpraviti kapitalizem.

Seminar ne bo osredotočen na empirične študije zgodovinskega razvoja Sovjetske zveze, temveč na teoretske tekste marksističnih avtorjev, ki tako ali drugače poskušajo artikulirati bistvene strukturne poteze ter tendence in zakone, ki so določali in regulirali družbeno-ekonomski sistem v Sovjetski zvezi. Podrobneje bomo obravnavali tri marksistične teorije o družbeno-ekonomskem sistemu v Sovjetski zvezi: teorijo »degenerirane delavske države«, ki jo je postavil Lev Trocki in kasneje preciziral Ernest Mandel; teorijo »državnega kapitalizma«, ki sta jo razvila Raja Dunajevska in C. L. R. James; in teorijo »spodbijane reprodukcije« (contested reproduction), ki jo je na podlagi spisov Jevgenija Preobraženskega razvil Michael Lebowitz. Pri kritičnem soočenju omenjenih teorij ne bomo mogli obiti temeljnih tekstov samega Marxa, saj se vse te teorije posredno ali neposredno naslanjajo na njegovo teorijo vrednosti. Ravno pravilno razumevanje Marxove teorije vrednosti je namreč odločilni kriterij za presojanje o ustreznosti marksističnih teorij strukturnih potez družbeno-ekonomskega sistema v Sovjetski zvezi.

Edini pogoj za udeležbo je prebrana literatura. Ob prvem obisku prosimo, da mentorjema sporočite svoj e-naslov, ki bo dodan na seznam prejemnikov literature, ki jo boste obiskovalci seminarja prejemali sproti v e-formatu.

Literatura:

  • Chattopadhyay, Paresh. The Marxian Concept of Capital and the Soviet Experience. Westport (CN): Praeger, 1994.
  • Cliff, Tony. State Capitalism in Russia. London: Bookmarks, 1988 [1955].
  • CLR, James, Raya Dunayevskaya in Grace Lee. State Capitalism and World Revolution. Oakland: PM Press, 2013 [1950].
  • Dunayevskaya, Raya. The Nature of Russian Economy. 1946-47. Dostopno prek: http://www.marxists.org/archive/dunayevskaya/works/1946/statecap.htm.
  • Lebowitz, Michael. The Contradictions of »Real Socialism«. New York: Monthly Review Press, 2012.
  • Mandel, Ernest. The Inconsistencies of State Capitalism. 1969. Dostopno prek: http://www.marxists.org/archive/mandel/1969/08/statecapitalism.htm.
  • Marx, Karl. »Kritika gothskega programa«. Prev. Maks Veselko. Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela. 4. zv. Ur. Boris Ziherl. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968 [1875]. 479–509.
  • Marx, Karl. Kapital : kritika politične ekonomije. 3, Celotni proces kapitalistične produkcije. Prev. Ivan Lavrač. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973 [1894].
  • Marx, Karl. Kritika politične ekonomije 1857/58 [Grundrisse]. Ur. Rado Riha; prev. Božidar Debenjak, Valentin Kalan, Tomaž Mastnak, Jelica ŠumičRiha, Rado Riha, Primož Simoniti, Peter Wieser. Ljubljana: Delavska enotnost, 1985.
  • Marx, Karl. H kritiki politične ekonomije : 1858-1861. Ur. Tomaž Mastnak; prev. Igor Kramberger, Tomaž Mastnak in Rado Riha. Ljubljana: Marksistični center CK ZKS, 1989.
  • Marx, Karl. Kapital : kritika politične ekonomije. 1, Produkcijski proces kapitala. Ur. Jernej Habjan, Marko Kržan in Ciril Oberstar; prev. Mojca Dobnikar. Ljubljana, Sophia, 2012 [1867].
  • Mattick, Paul. Marx and Keynes: The Limits of the Mixed Economy. Boston: Extending Horizons Books/Porter Sargent Publisher, 1969.
  • Rubin, Isaak I. Essays on Marx’s Theory of Value. New Delhi: HarperCollins India, 1999 [1928].
  • Stalin, Joseph. Economic Problems of Socialism in the USSR. 1951. Dostopno prek: http://www.marxists.org/reference/archive/stalin/works/1951/economic-problems/.
  • Sweezy, Paul M. Post-Revolutionary Society. New York: Monthly Review Press, 1980.
  • Trotsky, Leon. The Revolution Betrayed. New York: Dover Publications, Inc., 2004 [1936].
  • Van der Linden, Marcel. Western Marxism and the Soviet Union. Chicago: Haymarket Books, 2007.