Koledar dogodkov

May
1
Wed
Round table – Toward a European Left Strategy of Building a Socialist Alternative @ Stara mesta elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18, Ljubljana
May 1 @ 18:00 – 20:00
Round table - Toward a European Left Strategy of Building a Socialist Alternative @ Stara mesta elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18, Ljubljana

The European Union is often celebrated in the liberal commonsense discourse as a pacifistic project that finally brought peace, prosperity and brotherhood to modern Europe after centuries of wars between European nations or states. Furthermore, the EU is celebrated as a democratic project: immediately after the Second World War, at the very onset of European integration, the main ideological momentum of ‘democracy’ was antifascism; however, after the defeat of real socialism, the main ideological focus of the EU turned against ‘totalitarianism’ in an attempt to equate socialism with fascism.

The notion of the EU as an anti-totalitarian organisation reveals the purpose of contemporary European integration. In its opposition to both fascism and socialism, it betrays its liberal, more precisely, neoliberal bias spearheaded mainly against any kind of socialist or even Keynesian reforms. Mechanisms of preventing socialist ‘totalitarianism’ are constituent parts of the EU treaties (such as the Maastricht Treaty, the Lisbon Treaty), projects (the single currency project and the common market), pacts (such as the Growth and Stability Pact, the Six Pack) and the institutional framework notorious for its democratic deficit.

The crisis exposed the antisocialist and therefore antisocial bias of this kind of ‘union’. The common market policies are disabling the member states to compete in the common market in any other way than by suppressing the working classes. The single currency outsourced the monetary policies of the member states to the European Central Bank, which is not willing to play the role of lender in last resort whose main goal is to lower inflation, and thus pushes the member states into the cold hands of private financial markets. Its treaties and pacts are imposing a ‘straightjacket’ on member states. They are imposing fiscal rules on the one hand, while on the other they don’t provide fiscal transfers to guarantee convergence between the member states. And last but not least, the technocratic and authoritarian character of supranational institutions, which don’t even correspond to bourgeois democratic standards, are disabling the people and progressive forces to even slightly change these mechanisms. The dictatorship of the capitalist élites is perfected in this institutional framework.

The results of this kind of integration are of course no less than devastating. In the Union that pushed its member states into ruthless competition the wages of its working classes are being suppressed, its welfare state decomposed and once sacred social rights denied. Furthermore, the Union’s periphery, which was unable to catch up with far more advanced industrial production of the core, experienced drastic erosion of the productive base and finally fell into a debt trap. The expected miracle of the free market policies turned into a nightmare. States are diverging rather than converging, the tensions between the core and periphery are escalating, and the working classes are thrown into brutal exploitation and misery. The only profiteer in this story is – naturally – the European bourgeoisie.

Therefore, the EU is no less than a project of European capitalist élites aimed at imposing neoliberalism masked as ‘European integration’. To us, the anticapitalist left, this poses the following riddle: if the bias of the really existing European integration is neoliberal, how can we respond? Is it possible to change the institutional framework to function in favour of the working classes? Is a ‘good euro’ possible and if so, under which circumstances? And if it is impossible, how risky would it be to exit the euro zone and the EU? And finally: is a socialist Europe possible?

Feb
10
Mon
Študijski seminar – Sovjetska zveza in njeni kritiki @ ZSSS, Ljubljana
Feb 10 @ 17:00 – 19:00
Študijski seminar - Sovjetska zveza in njeni kritiki @ ZSSS, Ljubljana

Nosilca in izvajalca: Sašo Furlan in Tibor Rutar
Prijave in informacije: tibor.rutar@gmail.com
Termin: vsak ponedeljek 17.00 -19.00 (od 18. novembra naprej)
Lokacija: Knjižnica Mirovnega inštituta (Metelkova 6)

Na prvem, uvodnem srečanju bo predaval dr. Lev Centrih.

Na bralnem seminarju se bomo posvetili teoretski refleksiji enega najbolj razvpitih poskusov izgradnje kapitalizmu alternativnega družbeno-ekonomskega sistema v 20. stoletju – realno obstoječega socializma v Sovjetski zvezi. Te tematike se ne lotevamo le iz gole zgodovinske radovednosti, saj menimo, da nam ustrezna refleksija tega projekta lahko marsikaj pove tudi o sami naravi sodobnega kapitalizma ter o možnostih in pogojih njegove odprave. Dejstvo, da je nemara najbolj megalomanski poskus izgradnje socializma v zgodovini človeštva klavrno spodletel in za seboj pustil nič več kot restavracijo kapitalizma, kaže na neizmerno trdoživost, vztrajnost in dinamičnost družbeno-ekonomskega sistema, v katerem živimo. Hkrati pa priča o tem, da je izgradnja socialistične družbe, ki bi trajno nadomestila kapitalizem, vse prej kakor lahka naloga. Ustrezna analiza vzrokov za neuspeh preteklih poskusov izgradnje socializma je zato nujen predpogoj uspešnosti vsakršne socialistične prakse, ki danes ponovno poskuša odpraviti kapitalizem.

Seminar ne bo osredotočen na empirične študije zgodovinskega razvoja Sovjetske zveze, temveč na teoretske tekste marksističnih avtorjev, ki tako ali drugače poskušajo artikulirati bistvene strukturne poteze ter tendence in zakone, ki so določali in regulirali družbeno-ekonomski sistem v Sovjetski zvezi. Podrobneje bomo obravnavali tri marksistične teorije o družbeno-ekonomskem sistemu v Sovjetski zvezi: teorijo »degenerirane delavske države«, ki jo je postavil Lev Trocki in kasneje preciziral Ernest Mandel; teorijo »državnega kapitalizma«, ki sta jo razvila Raja Dunajevska in C. L. R. James; in teorijo »spodbijane reprodukcije« (contested reproduction), ki jo je na podlagi spisov Jevgenija Preobraženskega razvil Michael Lebowitz. Pri kritičnem soočenju omenjenih teorij ne bomo mogli obiti temeljnih tekstov samega Marxa, saj se vse te teorije posredno ali neposredno naslanjajo na njegovo teorijo vrednosti. Ravno pravilno razumevanje Marxove teorije vrednosti je namreč odločilni kriterij za presojanje o ustreznosti marksističnih teorij strukturnih potez družbeno-ekonomskega sistema v Sovjetski zvezi.

Edini pogoj za udeležbo je prebrana literatura. Ob prvem obisku prosimo, da mentorjema sporočite svoj e-naslov, ki bo dodan na seznam prejemnikov literature, ki jo boste obiskovalci seminarja prejemali sproti v e-formatu.

Literatura:

  • Chattopadhyay, Paresh. The Marxian Concept of Capital and the Soviet Experience. Westport (CN): Praeger, 1994.
  • Cliff, Tony. State Capitalism in Russia. London: Bookmarks, 1988 [1955].
  • CLR, James, Raya Dunayevskaya in Grace Lee. State Capitalism and World Revolution. Oakland: PM Press, 2013 [1950].
  • Dunayevskaya, Raya. The Nature of Russian Economy. 1946-47. Dostopno prek: http://www.marxists.org/archive/dunayevskaya/works/1946/statecap.htm.
  • Lebowitz, Michael. The Contradictions of »Real Socialism«. New York: Monthly Review Press, 2012.
  • Mandel, Ernest. The Inconsistencies of State Capitalism. 1969. Dostopno prek: http://www.marxists.org/archive/mandel/1969/08/statecapitalism.htm.
  • Marx, Karl. »Kritika gothskega programa«. Prev. Maks Veselko. Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela. 4. zv. Ur. Boris Ziherl. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968 [1875]. 479–509.
  • Marx, Karl. Kapital : kritika politične ekonomije. 3, Celotni proces kapitalistične produkcije. Prev. Ivan Lavrač. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973 [1894].
  • Marx, Karl. Kritika politične ekonomije 1857/58 [Grundrisse]. Ur. Rado Riha; prev. Božidar Debenjak, Valentin Kalan, Tomaž Mastnak, Jelica ŠumičRiha, Rado Riha, Primož Simoniti, Peter Wieser. Ljubljana: Delavska enotnost, 1985.
  • Marx, Karl. H kritiki politične ekonomije : 1858-1861. Ur. Tomaž Mastnak; prev. Igor Kramberger, Tomaž Mastnak in Rado Riha. Ljubljana: Marksistični center CK ZKS, 1989.
  • Marx, Karl. Kapital : kritika politične ekonomije. 1, Produkcijski proces kapitala. Ur. Jernej Habjan, Marko Kržan in Ciril Oberstar; prev. Mojca Dobnikar. Ljubljana, Sophia, 2012 [1867].
  • Mattick, Paul. Marx and Keynes: The Limits of the Mixed Economy. Boston: Extending Horizons Books/Porter Sargent Publisher, 1969.
  • Rubin, Isaak I. Essays on Marx’s Theory of Value. New Delhi: HarperCollins India, 1999 [1928].
  • Stalin, Joseph. Economic Problems of Socialism in the USSR. 1951. Dostopno prek: http://www.marxists.org/reference/archive/stalin/works/1951/economic-problems/.
  • Sweezy, Paul M. Post-Revolutionary Society. New York: Monthly Review Press, 1980.
  • Trotsky, Leon. The Revolution Betrayed. New York: Dover Publications, Inc., 2004 [1936].
  • Van der Linden, Marcel. Western Marxism and the Soviet Union. Chicago: Haymarket Books, 2007.
Feb
25
Tue
Študijski seminar: Lacanovska psihoanaliza @ R1B, Filozofska fakulteta, Ljubljana
Feb 25 @ 16:00 – 18:00
Študijski seminar: Lacanovska psihoanaliza @ R1B, Filozofska fakulteta, Ljubljana

Nosilec in izvajalec: Miha Andrić
Prijave in informacije: miha.andric@live.com
Termin: vsak torek ob 16.00 (od 5. novembra naprej)
Lokacija: Predavalnica R1B na Filozofski fakulteti LJ

Osnovni koncept:

Namen letošnjega študijskega seminarja o psihoanalizi bo osvojiti ključen lacanovski konceptualni aparat za diskurzivno analizo realnih zgodovinskih, družbenih in jezikovnih praks ter modernih političnih in ideoloških diskurzov. Seminar bo prinašal teorijo in kritiko ideologije, kot jo je mogoče prakticirati v psihoanalitičnem in historičnomaterialističnem teoretskem horizontu.

Osrednji predmet naše obravnave bo lacanovska psihoanaliza, torej Lacanova »vrnitev k Freudu« oziroma prenova freudovskega projekta, ki je osrediščena okoli teze, da je »nezavedno strukturirano kot govorica«. Ta teza pravi, da je nezavedno vedno že družbeno posredovano oziroma da se tisto, kar Freud obravanva kot mehanizme nezavednega, vedno poraja v logiki označevalca in nikakor ni nekakšna arhetipska osnova, izvzeta jezikovni realnosti. Psihoanalizo je torej treba razumeti kot teorijo odnosa subjekta dooznačevalne prakse, ki predstavlja ireduktibilno hrbtno plat dela kot ključnega momenta zgodovinskega procesa. Šele analiza tega odnosa, torej analiza simbolizacije, pa omogoča odgovor na vprašanje, kako ideologija omreži subjektovo željo, da ta deluje proti svojim lastnim »objektivnim« interesom in svoje uživanje organizira na način, ki reproducira obstoječa razmerja moči.Na seminarju bomo izhajali iz tradicije Ljubljanske lacanovske šole, torej iz vzporednega branja nemške klasične filozofije (zlasti Hegla) in psihoanalize na eni strani ter iz historičnomaterialističnega pristopa in strukturalne tradicije na drugi. Takšna teoretsko-epistemološka zastavitev se zdi aktualna ne zgolj zato, ker ohranja svetovno uveljavljeno akademsko tradicijo, temveč predvsem zato, ker je edinstven humanistični poskus hkratnega mišljenja strukture (jezika) in materialne zgodovine. Materialistično branje (lacanovske) psihoanalize kot teoretska praksa namreč na novo misli subjekt in prakse, ki subjekta predpostavljajo, ter ponuja inovativne miselne modele za konceptualizacijo antinomij moderne kapitalistične družbe in pripadajočih struktur subjektivnosti, oblik gospostva in individualnih kliničnih patologij, s katerimi se bomo ukvarjali.
Skoz vse leto bomo tako proučevali implikacije Lacanove teoretizacije subjekta, teorije označevalca in nezavednega za teorijo ideologije, analizo materialne zgodovine in marksistično kritiko politične ekonomije. Med psihoanalitičnim in marksističnim interpretativnim postopkom namreč obstaja teoretsko produktivna homologija: oba teoretska horizonta središče teoretske obravnave premestita od fetišistične fasciniranosti nad skrivnostno vsebino, ki jo zakriva določena forma, k skrivnosti forme same (pa naj gre za blagovno formo kot po Marxu edini način, kako delo uveljavi svoj družbeni značaj, ali za željo, ki pri Freudu nastopa kot forma sanj). Tako psihoanaliza kot historični materializem izhajata iz depsihologiziranega in »na neko drugo mesto prestavljenega subjekta«, ki je (strukturalnolingvistično rečeno) razcepljen med izjavo in izjavljanjem, torej med notranjim psihološkim življenjem in objektivnim družbenim mehanizmom, ki ga obvladuje. Skupno jima je spoznanje, da subjekt in zgodovina nimata središča, da jima pripada zgolj struktura. A zdi se, da je v zadnji instanci srečanje med psihoanalizo in historičnim materializmom vedno nujno spodletelo. Predmet obravnave historičnega materializma je namreč zgodovinska totalnost samoposredovanja družbenega subjekta, predmet psihoanalize pa sam predmet kot tak – torej objekt kot travmatično jedro realnega, ki konstitutivno izpade iz zgodovinske totalnosti. Psihoanalitični dostop do lacanovskega realnega nas tako prisili v avtonomizacijo simbolnega (v idealizem označevalca), historičnomaterialistični vpogled v družbeno posredovanost simbolnega (materializem objekta) pa nas – obratno – zaslepi za travmatično jedro realnega kot retroaktivni učinek simbolizacije.

Obravnavani problemi
Seminar bo zastavljen kot uvod v lacanovsko psihoanalizo. Obiskovalcem in obiskovalkam bo omogočil predvsem pregled lacanovskega teoretskega polja in pripadajočega konceptualnega aparata, s katerim je mogoče zagrabiti posamične momente materialne zgodovine in dispozicije izrekanja neposrednih agentov družbenih praks. Kljub temu pa se bomo tudi podrobneje in bolj raziskovalno lotili na eni strani predvsem Lacanove zastavitve teorije jezika in diskurzivne teorije v kontekstu strukturalne lingvistike (Saussure, Bahtin, Vološinov, Ducrot), na drugi pa teorije ideologije, ki bo dokončno pokazala, da ideologija ne deluje kot sekundarni sistem potvarjanja nevtralnega pomena, temveč učinkuje skoz prakse, ki pomen šele ustvarjajo, in bo ideološko mistifikacijo analizirala kot integralen del vsake družbene prakse, torej kot način, kako se praksa konstituira kot zgodovinski dejavnik.

Seminar bo razdeljen v štiri sklope. V prvem bomo psihoanalizo in historični materializem zgodovinsko umestili in utemeljili nujno epistemološko privilegirano mesto izrekanja. Izhajali bomo iz lingvističnega anti-fenomenološkega obrata (»Proč od stvari, k Jeziku!«) ter opozorili na Lacanovo reinterpretacijo klasične filozofske tradicije (zlasti subverzijo projekta novoveškega gotovega subjekta) in na vzpostavitev modernega statusa vednosti. Prek podrobnega branja zadnjega poglavja »Štirih temeljnih konceptov psihoanalize« in natančne analize »Grafa želje« bomo spoznali temeljni lacanovski konceptualni aparat.
V drugem delu se bomo lotili klasičnih psihoanalitičnih tematik spola (kot znaka), koncepta transferja in dialektike ljubezenskega srečanja, ki se nenehno giblje med gonom in željo – med narcizmom in subjektivacijo. Izhajali bomo iz Lacanove zavrnitve ameriških ego-psihoanalitičnih odklonov in reakcionarnih biologističnih interpretacij Freuda. Podrobno bomo analizirali individualne klinične patologije v navezavi na sovpadajoče oblike družbenih vezi (npr. paranoja – fašizem, perverzija – stalinizem), psihoanalitično tehniko in »iztek analize«.Tretji del bo namenjen podrobni analizi in aplikaciji lacanovske teorije ideologije in kritike kapitalizma. Naše izhodišče bo Lacanova teza, da je Marx proizvedel pojem simptoma, proletariat pa bomo razumeli kot simptomatično točko zloma ideološke občosti in kot »subjekt nezavednega«. Pokazali bomo na teoretsko produktivnost nekaterih lacanovskih zastavitev (npr. dvojni vpis označevalca) za analizo kapitalističnega produkcijskega načina in kapitalističnega gospostva, a bomo z Lacanom tudi polemizirali. Zdi se namreč, da lacanovska kritika kapitalizma prezre nekatere temeljne značilnosti kapitalizma in da je ukoreninjena v keynesovski tradiciji.

Zadnji del seminarja bomo posvetili Lacanovi teoriji štirih diskurzov kot paradigem določenih temeljnih družbenih razmerij in ekonomij, torej načinov, kako družba vključi vase in obravnava tisti problematični element, ki nastopi skupaj z označevalcem in ki se vselej kaže kot njen ireduktibilni manko/presežek. To nam bo omogočilo analizo modernih političnih diskurzov (liberalizem, fašizem, stalinizem) skoz koncept presežnega užitka oziroma presežne vrednosti in razpravo o alternativni partijski dispoziciji izrekanja.

Načrt dela:
Seminar bo potekal vsak teden ob torkih z začetkom ob 16. uri na Filozofski fakulteti v predavalnici R1B (Rimska). Srečanja bodo zastavljena kot predavanja, ki bodo sintetično obravnavala vnaprej določena besedila. Obiskovalke in obiskovalci seminarja bodo vabljeni k aktivni udeležbi, diskusiji in predstavitvi svojih prispevkov v obliki obnove obravnavanega besedila, sinteze več tekstov ali zagovora teze oziroma polemike.

Literatura:
Nekatera izmed navedenih besedil bomo analizirali in brali podrobno, druga nam bodo služila kot osnovne in pregledne teoretske reference. Dokončen izbor natančno obravnavnih tekstov bomo določali sproti glede na potek seminarja.

  • Lacan, Jacques: Spisi (zlasti »Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza«, »Instanca črke v nezavednem ali um po Freudu« ter »Subverzija subjekta in dialektika želje v freudovskem nezavednem«)
  • Lacan, Jacques: Temeljni koncepti psihoanalize (zlasti »O mreži označevalcev«, »Subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve«, »Subjekt in drugi«, »Od interpelacije k transferju« ter »V tebi več kot tebe«)
  • Lacan, Jacques: Hrbtna stran psihoanalize ( zlasti poglavja I – VI in VII)
  • Lacan, Jacques: Presentation on Psychical Causality (v: Ecrits)
  • Lacan, Jacques: Individualni mit nevrotika (v: Problemi-Razpol 2006, št.4)
  • Lacan, Jacques: Psihoanalitično dejanje (v: Filozofski vestnik,2010, št. 1)
  • Lacan, Jacques: Kreativna funkcija govora (v: Bog, Učitelj, Gospodar)
  • Lacan, Jacques: Ojdipove tri dobe (v: Problemi, 2004, št. 5-6)
  • Freud, Sigmund: Množična psihologija in analiza jaza (v: Spisi o družbi in religiji)
  • Freud, Sigmund: Interpretacija sanj (izbrani odlomki)
  • Freud, Sigmund: Štirje spisi o psihologiji nezavednega (v: Psihoanaliza in kultura, 1981)
  • Freud, Sigmund: Zaton ojdipovega kompleksa (v: Ženska seksualnost)
  • Freud, Sigmund: Pet analiz (izbrani spisi)
  • Freud, Sigmund: Metapsihološki spisi (izbrani spisi)
  • Miller, Jacques–-Alain: Jaques Lacan – Opombe h konceptu passage à l’acte (v: Beseda, Dejanje, Svoboda)
  • Miller, Jacques – Alain: O nekem drugem Lacanu (zlasti »Od Freuda k Lacanu«, »Uživanje« ter »Šest paradigem užitka«)
  • Miller, Jacques – Alain: Dejavnost strukture (v: Psihoanaliza in kultura, 1981)
  • Miller, Jacques – Alain: Simptom – fantazma (v: Problemi, 1986, št. 10-11)
  • Žižek, Slavoj: Graf želje (v: Želja in Krivda)
  • Žižek, Slavoj: Začeti od začetka (zlasti »Marxova iznajdba simptoma«, »Rojstvo označevalnega gospodarja«, »Užitek v mejah čistega uma« ter »Leninova izbira«)
  • Žižek, Slavoj: Stalinizem in kapitalizem- dve plati diskurza univerze (v: Problemi, 2003, št. 6-8)
  • Žižek, Slavoj: Načela stalinizma (v: Razprave, 1981, št. 6-8)
  • Žižek, Slavoj: Psihoanalitični-filozofski rokopisi 1985 (v: Problemi, 1986, št.1)
  • Žižek, Slavoj: Četrta faza (v: Problemi, 1987, št. 9 – 10)
  • Žižek, Slavoj: Patološki narcizem kot družbeno nujna forma subjektivnosti (v: Ideologija, Jezik, Slovenci)
  • Žižek, Slavoj: Hegel in označevalec ( zlasti »Nezavedno kot označevalec« in »Mesto teorije označevalca v historičnem materializmu«)
  • Žižek, Slavoj: Dejanje kot meja distributivne pravičnosti (v: Bog, Učitelj, Gospodar)
  • Žižek, Slavoj: The real of sexual difference
  • Dolar, Mladen: Strel sredi koncerta (zlasti »Onstran interpelacije«, »Subjekt za katerega se predpostavlja, da uživa« ter »O skoposti«)
  • Dolar, Mladen: Oficirji, služkinje in dimnikarji (zlasti »Nelagodje v kulturi«, »Freud in politično« ter »Kaj, če sploh kaj, je Drugi?«)
  • Dolar, Mladen: Hegel na narobni strani psihoanalize (v: Problemi, 2003, št. 6-8)
  • Dolar, Mladen: Struktura fašističnega gospostva
  • Zupančič, Alenka: Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka (v: Problemi, 2003, št. 6-8)
  • Zupančič, Alenka: »La jetee« ali ljubezen kot pulzija (v: Problemi, 1998, 7-8)
  • Fink, B.: »Ni spolnega razmerja«. Eksistenca in formule seksuacije (v: Filozofija skoz psihoanalizo VII)
  • Fink, Bruce:Želja in goni (v: Problemi, 1998, št. 7-8)
  • Fink, Bruce: The Lacanian subject (pregledno)
  • Soler, Collet: Identifikacija s simptomom (v: Filozofski vestnik, 2010, št.1)
  • Soler, Collet: Histerija in obsesija (v: Kako ona uživa?)
  • Soler, Collet: Kakšen konec za analitika? (v: Filozofski vestnik, 2010, št. 1)
  • Močnik, Rastko: Tri teorije (zlasti »O ideologiji«, »Ideološka hegemonija«, »Protislovna zahteva in njene občestvotvorne storitve« ter »Identifikacija in subjektivacija«)
  • Močnik, Rastko: Polje govorice in kraj lepe besede v konstituciji občestva (v: Problemi, 1982, št.1)
  • Močnik, Rastko: Ideological interpellation: identification and subjectivation (v: Encountering Althusser: Politics and materialism in contemporary radical thought)
  • Močnik, Rastko: – ne moremo pa vedeti nečesa, česar ne verjamemo (v: Beseda besedo)
  • Močnik, Rastko: – a če lahko verjamemo tisto, česar ne vemo (v: Beseda besedo)
  • Močnik, Rastko: Strukture v jezikoslovju (v: Spisi iz humanistike)
  • Althusser, Louis: Freud in Lacan (v: Problemi, 2010, št. 6/7)
  • Habjan, Jernej: Ideološka interpelacija v govornih dejanjih: o Ducrotovi formalizaciji bahtinovske polifonije (v: Teorija in praksa, 2011, št.1)
  • Kržan, Marko: V. N. Vološinov in teorija dejavne govorice (v: V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika )
  • Bembič, Marko: Dve teoriji kapitalističnega gospostva (v: Teorija in praksa, 2011, št.1)
  • Malabou, C.: Bodi moje telo (zlasti: »Hegel – branje gospostva in hlapčevstva pri Heglu« ter »Kaj se izgubi v konstituciji spolne identitete?«)
  • Millot, C.: Ženski nadjaz (v: Problemi, 1988, št. 3)
  • Dolar-Bahovec, Eva: Ženska seksualnost – spremna beseda
  • Verhaege, Paul: Kolaps očetovske funkcije (v: Problemi, 2004, št. 5-6)
  • Tomšič, Samo: Homology: Marx and Lacan (v: Journal of the J. van E.Circle for Lacanian Ideology Critique)
  • Moder, Gregor: Althusser in psihoanaliza (v: Problemi, 2010, 6-7)
  • Riha, Rado: Teror demokratične revolucije (v: Problemi, 1989, št. 5)
  • Šumič-Riha, Jelica: Rasizem v argumentaciji (v: Problemi, 1989, št. 5)
Nov
20
Thu
Martin Hergouth – Hegel, francoska revolucija in moderno mišljenje države @ Sindikalna dvorana, Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomskova 18, 1000 Ljubljana, Slovenija
Nov 20 @ 18:00 – 20:00
Martin Hergouth - Hegel, francoska revolucija in moderno mišljenje države @ Sindikalna dvorana, Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomskova 18, 1000 Ljubljana, Slovenija

“Rien.”
– Ludvik XVI, dnevniški zapisek, 14.7.1789

Ko gre za mišljenje države, strogo ločevanje med intelektualno zgodovino teorij države na eni strani in objektivno-materialistično zgodovino nastanka države na drugi v bistvenem oziru ni smiselno. Upoštevati je treba ravno to, da je bil zgodovinski nastop države v njeni moderni pojavni obliki bistveno zvezan z udejanjenjem velikega razsvetljeskega projekta, s katerim naj bi se ljudstva in nasploh Človek osvobodili podrejenosti tujim silam in avtoritetam in naposled zaživeli svobodno in avtonomno v transparentnem odnosu do sebe. Država je vedno že bila mišljena. To vprašanje možnosti racionalne utemeljenosti oblasti tako opredeljuje tradicijo novoveške politične misli, kulminacijo katere lahko nemara vidimo v Rousseauju. Kar temu sledi, je slavni moment udejanjenja te misli v zgodovini v dogodku francoske revolucije, ki ne le zaznamuje, temveč zares vzpostavi moderno dobo, in sicer na način, da ravno pušča odprta vprašanja o svoji uspešnosti oziroma dovršenosti.

Toda ta etapa klasične politične misli se zares sklene šele na drugi strani revolucije, s Heglom – in njegov odnos do revolucije je značilno dvoznačen. Po eni strani je vsa njegova filozofija – kar je tudi eksplicitno priznaval – pogojena s (post)revolucionarno situacijo, v kateri je nastajala in vsekakor bi se strinjal s tezo, da se je idejna revolucija nemške klasične filozofije lahko zgodila zaradi francoske politične (ne pa namesto nje, kot njena bolj civilizirana in nenasilna različica, kar bi bila reakcionarnejša različica tega nemškega mita). Po drugi strani je razmeroma kmalu artikuliral nedvoumno, imanentno kritiko ravolucionarnega dogajanja v Franciji; zatrdil je nujnost revolucije, toda tudi nujnost njenega neuspeha. V znamenitem razdelku Fenomenologije duha izpeljuje, kako se neposredno udejanjenje absolutne svobode samo iz sebe sprevrže v strahovlado, v destruktivno gibanje abstraktne negativnosti, v “furijo izginjanja”. Argumentacija, v kateri lahko vidimo arhetip večine konservativnih ali liberalnih kritik radikalnih političnih projektov, je tesno zvezana z njegovo siceršnjo kritiko razsvetljenske politične teorije in preko nje strukturira njegovo lastno teorijo države, podano v Orisu filozofije pravice.

Pričujoče predavanje si bo zadalo dvoje: prvič, podati osnovno skico razvoja modernega mišljenja države z osredotočanjem na Rousseauja in Heglovo kritiko slednjega ter drugič, osvetliti Heglovo argumentacijo v omenjenem razdelku “Absolutna svoboda in strahovlada” skupaj s predstavitvijo mesta, ki ga zaseda v toku zgodovinskega gibanja zavesti, ki tvori Fenomenologijo duha. Na koncu bo lahko vsaj načeto vprašanje, kakšna je sedanja relevantnost tega momenta Heglove misli oziroma kako ga spraviti v odnos s postheglovsko družbeno-politično realnostjo, kapitalizmom.