Koledar dogodkov

Apr
18
Thu
Kinokatedra: Volga Volga in kolhozni muzikali @ Kinoteka, Miklošičeva Cesta 28, Ljubljana
Apr 18 @ 21:00 – 23:30
Kinokatedra: Volga Volga in kolhozni muzikali @ Kinoteka, Miklošičeva Cesta 28, Ljubljana

V četrtek, 18. aprila, se bo ob 21. uri odvil drugi del iz sklopa filmskega krožka Delavsko-punkerske univerze, ki bo pod drobnogled vzel dva kolhozna muzikala.

Volga Volga in kolhozni muzikali

Film Volga Volga (1938) Grigorija Aleksandrova je ob izidu doživel velik uspeh pri občinstvu. A všeč ni bil le množicam, ampak tudi partijskemu vrhu. Volga Volga je bil namreč najljubši film Josipa Visarijonoviča Stalina!

Stalin naj bi si film Volga Volga ogledal več kot stokrat. Na pamet naj bi znal celoten dialog s pesmimi vred. Če je ta zgodba še pogojno verjetna, so ostale, ki jih navajajo v zvezi s filmom, povečini neresnične. Dve od teh nam bosta služili kot okvir za kratek oris značilnosti enega dela socrealistične filmske produkcije, žanra glasbene komedije oz. “kolhoznih muzikalov”, katerih paradigmatski primer je prav film Volga Volga.

Prva zgodba zadeva genezo naslova Volga Volga. Avtor naslova naj bi bil nihče drug kot Charlie Chaplin, s katerim sta se Eisenstein in Aleksandrov spoprijateljila med njunim bivanjem v ZDA. Chaplin naj bi Aleksandrovu v šali predlagal Volga Volga kot dober naslov med tem, ko sta veslala po zalivu San Francisca, Aleksandrov pa naj bi predlog vzel resno.

Ko sta se Eisenstein in Aleksandrov leta 1932 na ukaz Moskve vrnila iz Amerike, je bila sovjetska filmska in umetnostna pokrajina radikalno drugačna. Ravno tega leta je socialistični realizem postal uradna doktrina Sovjetske zveze. Tako so morala umetnostna dela zadostiti štirim kriterijem: umetnost mora biti za delavstvo relevantna in razumljiva, prikazovati mora tipično vsakdanje življenje, reprezentacija mora biti realistična, sporočilo umetniških del pa naj bi podpiralo cilje države in partije. Ob tem je Stalin na področju filma sprožil še posebno iniciativo za oblikovanje nove, socrealistične komedije, ki bi se razlikovala od hollywoodskih (Salys: The Musical Comedy Films of Grigorii Aleksandrov; st. 21–25).

To nalogo je izpolnil Aleksandrov s svojimi kolhoznimi muzikali, ki se po virih komičnosti in do neke mere tudi strukturi in tehnični dovršenosti ne razlikujejo prav veliko od hollywoodskih. Tako se v Volgi Volgi Strelka (igra jo Aleksandrova žena Ljubov Orlova, prva velika zvezda sovjetskega filma), kurirka z velikim glasbenim talentom, skupaj s tovariši s podeželja po Volgi odpravi v Moskvo na olimpijado amaterskih glasbenikov. Film je v osnovi komedija zmešnjav (zgodbo poganja zmeda glede avtorstva pesmi), polna slap-sticka in vizualnih gagov, ki se konča z velikim sklepnim songom.

Posebnost kolhoznih muzikalov je v njihovi tematiki in politični osti, saj poveličujejo zmožnosti in uspehe običajnih ljudi, ki jih je omogočil nov družbeni red. V Volgi Volgi ta uspeh reprezentira novozgrajeni kanal Volga–Moskva z modernim pristaniščem. Liki v teku filmov realizirajo svoje do tedaj skrite potenciale, obenem pa se smešijo intelektualci, buržoazija, birokrati, ZDA…

V teh filmih ni izdajalcev in drugih negativnih likov (Žižek: The Parallax View; st. 294–5), so le oportunisti, ki na koncu spoznajo svojo zmoto. Življenje je srečno, harmonično in vlada obilje. Pri čemer je potrebno pripomniti, da je glavnina teh filmov nastajala ravno v času Velike čistke. Če kolhozni muzikali ustrezajo socrealističnima kriterijema “ljudskosti” in “partijske linije”, potem zagotovo ne zadostijo kriterijema “realističnosti” in “vsakdanjosti”.

Zgodba s katero bomo zaključili pravi, da naj bi se Stalin pogosto smejal Nikiti Hruščovu, ker naj bi bil ta podoben liku iz Volge Volge. V slavnem Skrivnem govoru (1956) je Hruščov, ki je po Stalinovi smrti “destaliniziral” Sovjetsko zvezo vključno s filmi (cenzorji so iz njih, tudi iz Volge Volge, izrezali vse podobe Stalina), prav nerealističnosti prikaza vsakdana v sovjetskih filmih pripisal delno odgovornost za “deviacije” stalinizma. Stalinova smrt tako označuje točko zatona kolhoznih muzikalov in liberalizacije sovjetske filmske produkcije.

Matej Kolenc

Feb
20
Thu
Dora Levačić – Ne-/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Feb 20 @ 18:00 – 20:00
Dora Levačić - Ne-/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

V predavanju bom prikazala razvoj odnosa med marksistično in feministično teorijo ter izvor njunega medsebojnega nerazumevanja, ki ga je Heidi Hartmann metaforično označila za »nesrečni zakon« med feminizmom in marksizmom.

Poskušala bom pokazati, da je marksizem s poudarjanjem družbene reprodukcije iz perspektive kapitala prevzel liberalno nasprotje med javnim in zasebnim. Posebej se bom posvetila t. i. »razpravi o gospodinjskem delu« (»domestic labour debate«), ki je zelo ilustrativna za razumevanje marksističnega »fetiša mezde« (»the wage fetish«) oziroma aplikacije delovne teorije vrednosti na delo, ki ni neposredno tržno posredovano.

Po drugi strani se je velik del feministične teorije usmeril v antagonizem med moškimi in ženskami ter v ospredje postavljal koncept patriarhata (kot na primer teorija dualnih sistemov / dual systems theory/ in hipoteza o ženskah kot rezervni armadi delovne sile). Ponudila bom kritiko teh teoretskih smeri ter poskušala kontekstualizirati razloge za njihov nastanek in jih povezati s pomanjkanjem ustrezne historičnomaterialistične teorije družbene podrejenosti žensk.

Po premisleku o glavnih pomanjkljivostih obeh strani »nesrečnega zakona« bom izpostavila tiste marksistično-feministične teorije, ki kapitalizem analizirajo kot produkcijski način, ki temelji na ločevanju reprodukcije od produkcije. Te teorije pokažejo, da marksizem sicer ponuja nujna metodološka orodja za razumevanje družbenega položaja žensk, vendar jih je treba razvijati tako, da »žensko vprašanje« ni obravnavano kot obstranski projekt. Poskusila bom pokazati, da je takšen pristop nujen za razumevanje ženskega položaja in hkrati za celovito razumevanje kapitalizma. Preseganje tega problema je pomembno ne zgolj na teoretski ravni, temveč je ključnega pomena tudi za produktivnejšo levo politično strategijo.

Dora Levačić (1989) je dodiplomska študentka sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu in članica zagrebške Baze za delavsko pobudo in demokratizacijo (Baza za radničku inicijativu i demokratizaciju – BRID).

Mar
13
Thu
Michael Roberts Socializacija bančništva: nujen ukrep za demokracijo @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Mar 13 @ 20:30 – 22:00
Michael Roberts Socializacija bančništva: nujen ukrep za demokracijo @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

Globalni finančni kolaps in Velika recesija, ki mu je sledila, sta najmočnejša argumenta za demokratizacijo nadzora nad bančnimi sistemi, ki bi tako lahko služili interesom ljudi, ne pa profitom manjšine. Globalni bančni kolaps je trajno in v razsežnostih brez precedensa prizadel ekonomsko rast in standard življenja. Davkoplačevalci in ljudje nasploh za to še vedno plačujejo, medtem ko so se banke vrnile v običajno poslovanje, tj. v finančne in nepremičninske špekulacije. Bančništvo bi moralo biti javna storitev za gospodinjstva in mala podjetja, podobno kot izobraževanje in transport. To pa ni možno brez oživljanja spodletelih mehanizmov regulacije, višje stopnje obdavčenja in drobljenja bank. Prava socializacija potrebuje javno lastništvo, demokratični nadzor in odgovornost bank. Te morajo biti del integriranega nacionalnega plana, namenjenega zadovoljevanju družbene potrebe. To predavanje bo razložilo, kako je to mogoče.

Michael Roberts je ekonomist, ki je več kot trideset let delal v londonskem Cityu. Je soavtor pamfleta, ki zagovarja javno lastništvo in javni nadzor nad bančništvom in ki ga izdal Sindikat gasilskih brigad Združenega Kraljestva. Vsebino tega pamfleta je Kongres sindikatov Združenega Kraljestva sprejel kot svojo politiko. Redno objavlja tudi na svojem blogu: thenextrecession.wordpress.com

Mar
19
Wed
Aleksandar Stojanović – Ko ni alternative, je alternativa socializem – premislek o socialistični politiki v neoliberalnem kontekstu @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Mar 19 @ 18:00 – 20:00
Aleksandar Stojanović - Ko ni alternative, je alternativa socializem - premislek o socialistični politiki v neoliberalnem kontekstu @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

Kot nakazuje naslov, bo predavanje izpostavilo specifičnosti socialistične politične strategije, izhajajoče iz tistega konkretnega zgodovinskega konteksta kapitalizma, ki ga imenujemo neoliberalizem. Prvi del predavanja bo naslovil navidezno pomanjkanje, ki ga dandanes občutimo, ko gre za alternative neoliberalizmu na ideološkem, (strožje) teoretskem in ekonomskem področju. Ko bomo poskusili natančno opredeliti način, kako se soočiti s tem navideznim mankom, se bomo lotili tako problematike metodološkega individualizma kot tudi vloge posameznika znotraj kapitalizma. Vprašali se bomo, kako sta obe problematiki ideološko reprezentirani ter kako ju analizirati z marksistične perspektive in v kontekstu socializma, kot ga lahko razumemo z današnje zgodovinske perspektive. Dotaknili se bomo tudi vprašanja realno obstoječih socializmov, saj igra kritika tovrstnih družb pomembno vlogo pri zavračanju socialistične alternative kapitalizmu. Zaključke, ki jih bomo izpeljali iz predhodnih rekleksij, bomo nazadnje postavili ob bok karakteristikam socialistične politike, kakršno moramo voditi dandanes.

Aleksandar Stojanović je dodiplomski študent na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu. Je član kolektivov Gerusije v Novem Sadu in Centra za družbeno analizo v Beogradu. Njegovi raziskovalni interesi med drugim obsegajo kritiko politične ekonomije, teorizacijo socialistične alternative in teorijo ideologije.