Koledar dogodkov

Sep
18
Wed
Javna tribuna – Pozabljeni 11. september @ Dvorana Gustaf, Kulturni center Pekarna, Ob železnici 8, 2000 Maribor
Sep 18 @ 18:00 – 21:00
Javna tribuna - Pozabljeni 11. september @ Dvorana Gustaf, Kulturni center Pekarna, Ob železnici 8, 2000 Maribor

Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo, Pekarno-magdalenske mreže, Iniciativo za demokratični socializem in AGD Gustaf ob štirideseti obletnici vojaškega udara v Čilu prireja javno tribuno z naslovom “Pozabljeni 11. september”, ki bo 11. septembra ob 18.00 v dvorani Gustaf (Kulturni center Pekarna, Ob železnici 8, 2000 Maribor).

Vse od leta 2001 in napada na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. september povezujemo s tem dogodkom. Pred štiridesetimi leti, leta 1973, pa se je v Čilu zgodil neki drug, še precej bolj dramatičen 11. september, ki je le redko deležen pozornosti, ki si jo zasluži. Vojaški udar, ki se je tistega dne zgodil v Čilu, je strmoglavil demokratično izvoljenega Salvadorja Allendeja in ustoličil generala Augusta Pinocheta. Čile, nekoč ena najtrdnejših parlamentarnih demokracij na celini, ki so jo sicer nenehno pestile vojaške diktature, je tako po oseminštiridesetih letih demokracije naslednjih šestnajst let, vse do leta 1990, tudi sam trpel neizprosno preganjanje vseh, ki so se še naprej borili za demokracijo. V času Pinochetovega režima je bilo interniranih okrog 80.000 političnih zapornikov, ubitih več kot 3.000 državljanov in mučenih vsaj 30.000 ljudi. Prav to je obdobje, ki ga je neoliberalna šola čikaških ekonomistov na čelu z nobelovcem Miltonom Friedmanom poimenovala »čilski čudež«.

Salvador Allende, leta 1970 prvi demokratično izvoljeni marksistični predsednik v Latinski ameriki, pa je v svoji kratki, triletni vladavini za najrevnejše nedvomno ustvaril več čudežev, kakor so jih ti bili deležni kasneje, ko je država ponovno postala marioneta imperialnih interesov ZDA. Allendejevi vladi je že v prvem letu uspelo močno znižanje stopnje brezposlenosti, hkrati pa opazno zvišanje plač. Številne družbene skupine, ki so bile prej izvzete iz socialne pomoči, so to spet začele dobivati. Vdovam, invalidom, sirotam in starostnikom je vlada povišala pokojnine. Država je poskrbela tudi za kakovostnejšo prehrano otrok in pol tretjemu milijonu otrok brezplačno omogočila pol litra mleka na dan. Vse to so bili pomembni socialni ukrepi, ki jih pred Allendejem ni bilo.

Koalicija Ljudske enotnosti, ki jo je vodil Allende, se je lotila tudi obsežnih programov nacionalizacij rudnikov bakra, najpomembnejše izvozne surovine Čila. Rudniki, ki so bili prej v lasti korporacij iz ZDA, so zdaj postali čilski. Koalicija je začela oziroma nadaljevala tudi z obsežno zemljiško reformo in med najrevnejše kmete prerazdelila 59 % agrikulturnih zemljišč, ki so bila prej v lasti veleposestnikov. Med naprednimi reformami je bila tudi visokošolska, ki je večtisoč najrevnejšim omogočila študij in v izobraževalni sistem vključila tudi staroselsko indijansko skupnost.

Ni presenetljivo, da so vse te politike izzvale nezadovoljstvo pri tistih, ki so bili prej dolga desetletja navajeni privilegijev. Pri argumentu, da so jim s tovrstnimi naprednimi politikami kršene osnovne človekove pravice, so jih spodbujale tudi ZDA, katerih imperialne apetite je Allendejeva vlada prav tako močno omejila. Skupaj s tem moramo imeti v mislih tudi dejstvo, da sama koalicija Ljudske enotnosti ni imela povsem homogenih idej o nadaljnjem razvoju države. Medtem ko so Allende in komunistična partija zagovarjali zmernejši prehod v socializem in sklepanje kompromisov z deli meščanstva, so skrajnejše struje čilske socialistične stranke zagovarjale diktaturo proletariata. Zaradi tovrstnih napetosti je postalo jasno, da prevzem oblasti še ni prevzem resnične politične moči. Še očitneje je to postalo pri vprašanju oboroženih sil, ki so kljub ustavno zapovedani nevtralnosti na koncu stopile na stran sil vojaškega udara. O ameriški vpletenosti v udar največ pove izjava takratnega zunanjega ministra ZDA Henryja Kissingerja, da ZDA niso bile neposredno vpletene, so pa ustvarile vse pogoje za vojaški udar.

Z javno tribuno, posvečeno štirideseti obletnici vojaškega udara, želimo podrobneje raziskati ekonomsko-politični kontekst v Čilu pred letom 1970, socialne in ekonomske vidike Allendejeve politike ter recepcije udara v Čilu pri napredni slovenski mladini in s tem obeležiti spomin na neupravičeno pozabljeni 11. september.

Na javni tribuni bodo s kratkimi prispevki nastopili Ana Štromajer, Anej Korsika, Franci Pivec in Simon Tecco. Sledi razprava.

Po javni tribuni pa sledi še projekcija dokumentarca The War on Democracy (2007).

 

Feb
20
Thu
Dora Levačić – Ne-/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Feb 20 @ 18:00 – 20:00
Dora Levačić - Ne-/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

V predavanju bom prikazala razvoj odnosa med marksistično in feministično teorijo ter izvor njunega medsebojnega nerazumevanja, ki ga je Heidi Hartmann metaforično označila za »nesrečni zakon« med feminizmom in marksizmom.

Poskušala bom pokazati, da je marksizem s poudarjanjem družbene reprodukcije iz perspektive kapitala prevzel liberalno nasprotje med javnim in zasebnim. Posebej se bom posvetila t. i. »razpravi o gospodinjskem delu« (»domestic labour debate«), ki je zelo ilustrativna za razumevanje marksističnega »fetiša mezde« (»the wage fetish«) oziroma aplikacije delovne teorije vrednosti na delo, ki ni neposredno tržno posredovano.

Po drugi strani se je velik del feministične teorije usmeril v antagonizem med moškimi in ženskami ter v ospredje postavljal koncept patriarhata (kot na primer teorija dualnih sistemov / dual systems theory/ in hipoteza o ženskah kot rezervni armadi delovne sile). Ponudila bom kritiko teh teoretskih smeri ter poskušala kontekstualizirati razloge za njihov nastanek in jih povezati s pomanjkanjem ustrezne historičnomaterialistične teorije družbene podrejenosti žensk.

Po premisleku o glavnih pomanjkljivostih obeh strani »nesrečnega zakona« bom izpostavila tiste marksistično-feministične teorije, ki kapitalizem analizirajo kot produkcijski način, ki temelji na ločevanju reprodukcije od produkcije. Te teorije pokažejo, da marksizem sicer ponuja nujna metodološka orodja za razumevanje družbenega položaja žensk, vendar jih je treba razvijati tako, da »žensko vprašanje« ni obravnavano kot obstranski projekt. Poskusila bom pokazati, da je takšen pristop nujen za razumevanje ženskega položaja in hkrati za celovito razumevanje kapitalizma. Preseganje tega problema je pomembno ne zgolj na teoretski ravni, temveč je ključnega pomena tudi za produktivnejšo levo politično strategijo.

Dora Levačić (1989) je dodiplomska študentka sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu in članica zagrebške Baze za delavsko pobudo in demokratizacijo (Baza za radničku inicijativu i demokratizaciju – BRID).

Mar
13
Thu
Michael Roberts Socializacija bančništva: nujen ukrep za demokracijo @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Mar 13 @ 20:30 – 22:00
Michael Roberts Socializacija bančništva: nujen ukrep za demokracijo @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

Globalni finančni kolaps in Velika recesija, ki mu je sledila, sta najmočnejša argumenta za demokratizacijo nadzora nad bančnimi sistemi, ki bi tako lahko služili interesom ljudi, ne pa profitom manjšine. Globalni bančni kolaps je trajno in v razsežnostih brez precedensa prizadel ekonomsko rast in standard življenja. Davkoplačevalci in ljudje nasploh za to še vedno plačujejo, medtem ko so se banke vrnile v običajno poslovanje, tj. v finančne in nepremičninske špekulacije. Bančništvo bi moralo biti javna storitev za gospodinjstva in mala podjetja, podobno kot izobraževanje in transport. To pa ni možno brez oživljanja spodletelih mehanizmov regulacije, višje stopnje obdavčenja in drobljenja bank. Prava socializacija potrebuje javno lastništvo, demokratični nadzor in odgovornost bank. Te morajo biti del integriranega nacionalnega plana, namenjenega zadovoljevanju družbene potrebe. To predavanje bo razložilo, kako je to mogoče.

Michael Roberts je ekonomist, ki je več kot trideset let delal v londonskem Cityu. Je soavtor pamfleta, ki zagovarja javno lastništvo in javni nadzor nad bančništvom in ki ga izdal Sindikat gasilskih brigad Združenega Kraljestva. Vsebino tega pamfleta je Kongres sindikatov Združenega Kraljestva sprejel kot svojo politiko. Redno objavlja tudi na svojem blogu: thenextrecession.wordpress.com

Mar
19
Wed
Aleksandar Stojanović – Ko ni alternative, je alternativa socializem – premislek o socialistični politiki v neoliberalnem kontekstu @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Mar 19 @ 18:00 – 20:00
Aleksandar Stojanović - Ko ni alternative, je alternativa socializem - premislek o socialistični politiki v neoliberalnem kontekstu @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

Kot nakazuje naslov, bo predavanje izpostavilo specifičnosti socialistične politične strategije, izhajajoče iz tistega konkretnega zgodovinskega konteksta kapitalizma, ki ga imenujemo neoliberalizem. Prvi del predavanja bo naslovil navidezno pomanjkanje, ki ga dandanes občutimo, ko gre za alternative neoliberalizmu na ideološkem, (strožje) teoretskem in ekonomskem področju. Ko bomo poskusili natančno opredeliti način, kako se soočiti s tem navideznim mankom, se bomo lotili tako problematike metodološkega individualizma kot tudi vloge posameznika znotraj kapitalizma. Vprašali se bomo, kako sta obe problematiki ideološko reprezentirani ter kako ju analizirati z marksistične perspektive in v kontekstu socializma, kot ga lahko razumemo z današnje zgodovinske perspektive. Dotaknili se bomo tudi vprašanja realno obstoječih socializmov, saj igra kritika tovrstnih družb pomembno vlogo pri zavračanju socialistične alternative kapitalizmu. Zaključke, ki jih bomo izpeljali iz predhodnih rekleksij, bomo nazadnje postavili ob bok karakteristikam socialistične politike, kakršno moramo voditi dandanes.

Aleksandar Stojanović je dodiplomski študent na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu. Je član kolektivov Gerusije v Novem Sadu in Centra za družbeno analizo v Beogradu. Njegovi raziskovalni interesi med drugim obsegajo kritiko politične ekonomije, teorizacijo socialistične alternative in teorijo ideologije.