Koledar dogodkov

Oct
2
Wed
Javna tribuna – Kdo se boji demokratičnega socializma? @ MKC Pri Rdeči Ostrigi, Partizanska cesta 1, 4220 Škofja Loka
Oct 2 @ 19:30 – 16:45
Javna tribuna - Kdo se boji demokratičnega socializma? @ MKC Pri Rdeči Ostrigi, Partizanska cesta 1, 4220 Škofja Loka

Iniciativa za demokratični socializem v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo,Inštitutom za delavske študije in MKC Pri Rdeči Ostrigi v sklopu festivala In Memoriam prof. Peter Hafner #5, organizira javno tribuno z naslovom »Kdo se boji demokratičnega socializma? (K novemu razvojnemu modelu za Slovenijo in EU), ki bo v sredo, 2. oktobra ob 19.30 v MKC Pri Rdeči Ostrigi (MKC Pri Rdeči Ostrigi, Partizanska cesta 1, 4220 Škofja Loka).

V devetdesetih letih so slovenske politične in ekonomske elite restavracijo kapitalizma še skušale opravičevati z visokoletečo retoriko o svetli prihodnosti Slovenije v elitnem klubu razsvetljenih, gospodarsko razvitih in demokratičnih držav Evropske Unije ter o ekonomski prosperiteti, ki bo nastopila, ko se dokončno odrešimo prekletstva socialistične dediščine. Danes, v času izbruha globalne krize kapitalizma, pa so se vse zgodbe o svetli prihodnosti nenadoma sesule v prah. Podlaga za opravičevanje kapitalizma je v času krize preprosto splahnela.

Recepti za reševanje krize, ki nam jih ponujajo evropske in domače politične elite, so le še seznami žrtev, ki morajo pasti, da bi se polegla jeza »finančnih trgov« in da bi gospodarstvo spet postalo »konkurenčno«. Postalo je očitno, da nam kapitalizem ne more ponuditi ničesar razen dolgih let zategovanja pasov, množičnega odpuščanja, zniževanja plač, akcijskih razprodaj javnega premoženja, kratenja delavskih pravic in likvidacije zadnjih ostankov socialne države. Tega scenarija niti v državah z minimalnimi demokratičnimi standardi ni mogoče izpeljati brez odpora delavskega razreda. Zato je postalo očitno tudi to, da so slovenske politične elite in kapitalistični razred zaradi uresničevanja svojih receptov pripravljeni eliminirati še zadnje mehanizme demokratičnega nadzora, med katerimi so referendumi, prek katerih bi državljani in državljanke utegnili kljubovati diktatom neizvoljenih evropskih tehnokratov.

Če bo rešitev trenutne gospodarske krize ostala zavezana reševanju samega kapitalizma,  nas čaka le mukotrpen pohod po trnovi poti strukturnih reform in varčevalnih ukrepov, ki, kot dokazuje primer Grčije, krizo kapitalističnega gospodarstva rešujejo tako, da socialne standarde državljanov tako degradirajo, da pod vprašaj postavijo celo njihovo preživetje. Z vidika kapitala, ki ga zastopajo tako rekoč vse slovenske politične elite, alternative res ni. Trenutna vlada, ki si je volilne točke nabirala s kritiko varčevalnih ukrepov in s sanjarjenjem o razvojnih strategijah, ki bi se opirale na spodbujanje gospodarske rasti in na ustvarjanje novih delovnih mest, je po prihodu na oblast nemudoma obrnila ploščo in stopila na edino pot, ki jo kapital dopušča – na pot bolečega reševanja kapitalistične krize na plečih delavskega razreda.

A kapitalizem perifernim evropskim državam, med katerimi je Slovenija, očitno ne dopušča drugega »razvojnega modela« kakor razvoj v nerazvitost po zgledu grškega scenarija. Zato je očitno, da se srž problema skriva v samem kapitalizmu. Le z razbitjem okov, ki jih je družbenemu razvoju nadel kapitalizem, je mogoče začrtati smer razvoja, ki bo namesto neskončni akumulaciji kapitala služila vsestranskemu razvoju družbe.

Javna tribuna bo zato posvečena predstavitvi novega razvojnega modela, ki ga za Slovenijo in EU ponuja demokratični socializem. Ta s kapitalističnim gospodarstvom prelamlja na treh temeljnih ravneh. Zasebnemu lastništvu produkcijskih sredstev, na katerem temelji kapitalizem, nasprotuje z bojem za podružbljanje produkcijskih sredstev. Proti kapitalističnemu despotizmu, ki nadzor nad produkcijskim procesom polaga v roke menedžerjev in lastnikov kapitala, se bori z uvajanjem delavskega samoupravljanja. Nasproti profitnemu motivu, ki diktira proizvodnjo v kapitalizmu, pa postavlja participativno planiranje proizvodnje, ki temelji na motivu zadovoljevanja družbenih potreb.

Govorci: Ana Štromajer, Blaž Babnik Romaniuk, Boštjan Remic in Sašo Slaček.

Prihodnost je demokratični socializem!

Feb
20
Thu
Dora Levačić – Ne-/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Feb 20 @ 18:00 – 20:00
Dora Levačić - Ne-/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

V predavanju bom prikazala razvoj odnosa med marksistično in feministično teorijo ter izvor njunega medsebojnega nerazumevanja, ki ga je Heidi Hartmann metaforično označila za »nesrečni zakon« med feminizmom in marksizmom.

Poskušala bom pokazati, da je marksizem s poudarjanjem družbene reprodukcije iz perspektive kapitala prevzel liberalno nasprotje med javnim in zasebnim. Posebej se bom posvetila t. i. »razpravi o gospodinjskem delu« (»domestic labour debate«), ki je zelo ilustrativna za razumevanje marksističnega »fetiša mezde« (»the wage fetish«) oziroma aplikacije delovne teorije vrednosti na delo, ki ni neposredno tržno posredovano.

Po drugi strani se je velik del feministične teorije usmeril v antagonizem med moškimi in ženskami ter v ospredje postavljal koncept patriarhata (kot na primer teorija dualnih sistemov / dual systems theory/ in hipoteza o ženskah kot rezervni armadi delovne sile). Ponudila bom kritiko teh teoretskih smeri ter poskušala kontekstualizirati razloge za njihov nastanek in jih povezati s pomanjkanjem ustrezne historičnomaterialistične teorije družbene podrejenosti žensk.

Po premisleku o glavnih pomanjkljivostih obeh strani »nesrečnega zakona« bom izpostavila tiste marksistično-feministične teorije, ki kapitalizem analizirajo kot produkcijski način, ki temelji na ločevanju reprodukcije od produkcije. Te teorije pokažejo, da marksizem sicer ponuja nujna metodološka orodja za razumevanje družbenega položaja žensk, vendar jih je treba razvijati tako, da »žensko vprašanje« ni obravnavano kot obstranski projekt. Poskusila bom pokazati, da je takšen pristop nujen za razumevanje ženskega položaja in hkrati za celovito razumevanje kapitalizma. Preseganje tega problema je pomembno ne zgolj na teoretski ravni, temveč je ključnega pomena tudi za produktivnejšo levo politično strategijo.

Dora Levačić (1989) je dodiplomska študentka sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu in članica zagrebške Baze za delavsko pobudo in demokratizacijo (Baza za radničku inicijativu i demokratizaciju – BRID).

Mar
13
Thu
Michael Roberts Socializacija bančništva: nujen ukrep za demokracijo @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Mar 13 @ 20:30 – 22:00
Michael Roberts Socializacija bančništva: nujen ukrep za demokracijo @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

Globalni finančni kolaps in Velika recesija, ki mu je sledila, sta najmočnejša argumenta za demokratizacijo nadzora nad bančnimi sistemi, ki bi tako lahko služili interesom ljudi, ne pa profitom manjšine. Globalni bančni kolaps je trajno in v razsežnostih brez precedensa prizadel ekonomsko rast in standard življenja. Davkoplačevalci in ljudje nasploh za to še vedno plačujejo, medtem ko so se banke vrnile v običajno poslovanje, tj. v finančne in nepremičninske špekulacije. Bančništvo bi moralo biti javna storitev za gospodinjstva in mala podjetja, podobno kot izobraževanje in transport. To pa ni možno brez oživljanja spodletelih mehanizmov regulacije, višje stopnje obdavčenja in drobljenja bank. Prava socializacija potrebuje javno lastništvo, demokratični nadzor in odgovornost bank. Te morajo biti del integriranega nacionalnega plana, namenjenega zadovoljevanju družbene potrebe. To predavanje bo razložilo, kako je to mogoče.

Michael Roberts je ekonomist, ki je več kot trideset let delal v londonskem Cityu. Je soavtor pamfleta, ki zagovarja javno lastništvo in javni nadzor nad bančništvom in ki ga izdal Sindikat gasilskih brigad Združenega Kraljestva. Vsebino tega pamfleta je Kongres sindikatov Združenega Kraljestva sprejel kot svojo politiko. Redno objavlja tudi na svojem blogu: thenextrecession.wordpress.com

Nov
26
Wed
Umetnost in marksistična teorija v kontekstu kritike politične ekonomije @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)
Nov 26 @ 9:00 – 19:00
Umetnost in marksistična teorija v kontekstu kritike politične ekonomije @ Sindikalna dvorana Elektra Ljubljana (vhod Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, Slomškova 18)

Slovensko društvo za estetiko in Inštitut za delavske študije v sodelovanju z založbo Sophia in založbo Studia humanitatis ter s podporo Stare elektrarne in Zavoda Bunker vabita k udeležbi na simpoziju

UMETNOST IN MARKSISTIČNA TEORIJA V KONTEKSTU KRITIKE POLITIČNE EKONOMIJE, ki bo v sredo, 26. novembra 2014, v sindikalni dvorani Stare elektrarne na Slomškovi 18 v Ljubljani.

Tema simpozija je povezana tudi z izidom slovenskih prevodov dveh knjig Paula Matticka: Vse po starem: gospodarska kriza in polom kapitalizma (Studia humanitatis, 2013) in Umetnost in njen čas (Sophia, 2013); izdajateljici sodelujeta pri organizaciji simpozija. Medtem ko prva knjiga predstavlja analitično podobo sodobne krize kot krize kapitalizma, postavlja druga umetnost v kontekst te sodobnosti – le da ta ni, kot v moderni estetiki, zgolj kontekst. V »Predgovoru k slovenski izdaji« knjige Umetnost in njen čas avtor najprej ugotavlja, da se je moderna umetnost ponašala z antipatijo do meščanskega življenja, v zadnjih desetletjih pa je prišlo do pomembne spremembe, saj poslovna družba, ki goji staro ideologijo samouravnavajočega trga, posedovanja umetnosti nima več zgolj za izraz lastne družbene večvrednosti, ampak predvsem za sestavni del korporacijske kulture. Umetnost je prenehala biti kulturni dosežek, postala je znamenje poslovnega uspeha ali celo področje za finančne naložbe, za sodobne umetnike pa je postala kariera, morda, kljub temu, da le redkim uspe, tudi pot do slave in bogastva. S svetovno gospodarsko krizo, ki je poslabšala položaj delavcev, doletela šibkejše poslovne razrede in gospodarsko šibkejše države, se je neenakost tako povečala, da je prekosila celo zlato dobo 19. stoletja. »Tako ‘svet umetnosti’ vedno bolj sestavlja samo še peščica mega zbirateljev, katerim se udinja nekaj multinacionalnih galerij, ki nabavljajo dela izjemno majhnega števila umetnikov.« A to utegne pomeniti tudi, da bo stari antagonizem med umetnostjo in meščanom dobil nove, osvežene oblike.

K udeležbi na simpoziju vabimo vse, ki jih politična ekonomija »sveta umetnosti« privlači ne le kot kontekst »sveta umetnosti«, ampak tudi kot podlaga njegovih nekdanjih in sodobnih antagonizmov.

Vabimo vse, ki boste na simpoziju sodelovali, da najkasneje do 10. oktobra 2014 na naslova lev.kreft@guest.arnes.si in blaz.gselman@gmail.com pošljete povzetek svojega referata (največ 500 besed) in kratek življenjepis. S tem boste organizatorjem pomagali pripraviti program, v katerem bomo vsakemu referentu in vsaki referentki dali na razpolago 30 minut za predstavitev referata in 15 minut za razpravo.