2016 – 19. letnik: Produktivnost

2016 – 19. letnik: Produktivnost

V Inštitutu za delavske študije bomo 28. januarja začeli s tradicionalnim letnikom predavanj, ki bo letos posvečen temi produktivnosti. Predavanja bodo do aprila potekala vsak četrtek ob 19h v Stari Mestni Elektrarni (sindikalna dvorana).

Predavali bodo: David Harvie, Chris O’Kane, Benjamin Noys, Christoph Henning, Tibor Rutar, Primož Krašovec, Urban Sušnik, Samo Tomšič, Lea Kuhar, Uroš Kranjc, Simon Hajdini in drugi.

Še v vsaki družbeni ureditvi so morali posamezniki in posameznice za ohranitev lastnih življenj producirati svoja življenjska sredstva, kar pomeni, da se nekakšna »produktivnost« nahaja v samem temelju preživetja tako posameznikov in posameznic kot človeške vrste v celoti. Zdi pa se, da se danes »produktivno« bolj ali manj enači s »dobičkonosno« in je s tem postalo predvsem sredstvo ideološke legitimacije najrazličnejših političnih in zasebnih interesov. Pod imperativom »družbe produktivnosti« se krči socialno državo, privatizira »potraten« javni sektor, fleksibilizira »togi« in »nazadujoči« trg delovne sile ter širi ideologijo »človeškega kapitala«, po kateri vsak korak v življenju dojemamo kot investicijo za prihodnost oz. kot »naložbo vase«. Če to želimo ali ne, moramo pri vsaki odločitvi upoštevati predvsem kriterij »kaj se splača« (pa naj se gre za izbiro hrane ali izobrazbe), saj se nam takšna odločitev kaže kot edina »racionalna«.

Diskurz produktivnosti pa ni prisoten zgolj v trenutno prevladujoči neoliberalni ideologiji. Pri kritiki družbene ureditve ga namreč uporabljata tako desnica – npr. s kritiko »neproduktivnega« javnega sektorja, ki zgolj zažira državno blagajno, kot levica – npr. s kritiko »neproduktivnih« kapitalistov, menedžerjev in finančnih špekulantov, ki si zgolj prilaščajo presežno vrednost, nastalo pod rokami produktivnih delavcev in delavk. Tako sicer obstaja nekakšen splošni konsenz, da je »biti produktiven« pozitivno in vsesplošno zaželeno stanje, vendar pa ni povsem jasno, kaj naj bi to sploh pomenilo.

Do razhajanj glede njegovega pojmovanja prihaja tako med različnimi ekonomsko-političnimi nazori, kot tudi znotraj enih in istih teoretskih pristopov. Če pogledamo samo dva skrajna primera znotraj same marksistične misli: Po eni strani je italijanski avtonomni marksizem v 70ih letih prejšnjega stoletja teoretsko razširil obseg produkcijske sfere na celotno družbo in tako z novimi definicijami »nematerialnega« in »družbenega« dela spremenil tudi temeljne marksistične koncepte, saj je tako tudi reproduktivna sfera družbe postala produktivna – kar je imelo tudi velike politične posledice – če omenimo samo feministično gibanje »Wages for Housework«, ali pa posameznice in posameznike zbrane v »Edu-factory« kolektiv; po drugi strani pa so različna heglovska branja Marxove analize vrednostne forme povsem prekinila s privilegiranim pojmovanjem delavskega razreda in v ospredje razumevanja produktivne sfere družbe (oz. družbe nasploh) postavila kapital sam – potemtakem je kapital tisti, ki posredno/neposredno uravnava družbene odnose in je kot tak zares produktiven, delavski razred pa je le njegov sestavni del. Po prvi teoriji smo bolj ali manj ves čas produktivni vsi, po drugi teoriji pa ni zares produktiven nihče izmed nas.

V letošnjem letniku se bomo lotili kritične analize koncepta produktivnosti in njegove vloge v kapitalističnem produkcijskem načinu. Skozi historično analizo in teoretsko intervencijo želimo sprva analizirati razmerje med produktivnostjo in različnimi produkcijskimi načini, nato pa preko različnih marksističnih diskurzov kritično reflektirati koncept produktivnosti znotraj kapitalističnega produkcijskega načina. Pri tem se bomo osredotočili na vprašanje opredelitve produktivnosti v produktivni in reproduktivni sferi družbe; kritično analizo diskurza produktivnosti na levici in desnici; kritiko različnih ideologij produktivnosti, povezanih z nenehno ekonomsko rastjo kot pogojem človeške blaginje in družbenega napredka; vlogo teorij produktivnosti znotraj imperialističnih politik, diskurz produktivnosti skozi post-keynsovsko kritiko ipd..

Glede na to, da koncept produktivnosti ni ključen le pri obravnavi ekonomskih in gospodarskih vprašanj, temveč je bil večkrat uporabljen kot temeljno orodje pri emancipatornih bojih, bomo na koncu predavanj poskusili raziskati tudi potencial kritične analize koncepta produktivnosti za emancipatorne boje in različne strategije na levici.