2012/13 – 16.letnik: Dvojna kriza evropskih integracij

2012/13 – 16.letnik: Dvojna kriza evropskih integracij

Delavsko-punkerska univerza v okviru svojega 16. letnika vabi na ciklus predavanj z naslovom:

Dvojna kriza evropskih integracij

 

Proces politične in ekonomske integracije evropskih držav, ki je na začetku devetdesetih let 20. stoletja kulminiral v ustanovitvi Evropske unije, pozneje v tem desetletju pa še v oblikovanju območja evra, je večinoma spremljala navdušena in vzvišena pripoved, polna kulturnih in civilizacijskih idealov. EU je privzela podobo pacifističnega projekta, ki naj bi po stoletjih oboroženih konfliktov evropske države združil v miroljubno panevropsko politično entiteto. Ta naj bi državam članicam omogočila gospodarski razcvet in družbeno blaginjo ter konsolidacijo demokracije, obenem pa s širjenjem in odpiranjem meja obrzdala nazadnjaške nacionalistične težnje v Evropi. EU je bila še nedavno pojmovana kot zadnja trdnjava, ki naj bi v nasprotju z militantnim neoliberalizmom v Združenih državah in nebrzdanim kapitalizmom v Vzhodni Aziji ohranila tradicijo povojnega evropskega socialnega modela, utemeljenega na državi blaginje. Evropski voditelji so se v procesu ekonomske integracije nemalokrat posluževali visokoleteče retorike o EU kot o visokotehnološki informacijski družbi, katere prioriteta da je vlaganje v znanje in inovacije, ter kot o ekonomski in monetarni uniji, ki da jo poleg politik spodbujanja konkurenčnosti odlikujejo tudi politike družbene kohezije ter »aktivne in dinamične socialne države« (kot pravi Lizbonska strategija).

Toda po letu 2009 se je EU znašla na nezavidljivem kraju vzporednega razpleta dveh uničujočih kriz. Globalna kriza kapitalističnega produkcijskega načina, katere simbolni začetek lahko umestimo v leto 2008, ko je propadla ameriška investicijska banka Lehman Brothers, se je hitro razširila v Evropo, kjer je prišlo do resne krize bančnega sektorja in stagnacije industrijske proizvodnje. V istem obdobju je EU doživela zaostritev interne krize plačilne bilance, ki je vodila v dolžniško krizo na periferiji EU (na Madžarskem, v Latviji in Romuniji) in na periferiji evroobmočja (v Grčiji, na Irskem, v Španiji, Italiji in na Portugalskem), danes pa ogroža sam obstoj obeh unij.

Po treh letih spopadanja s krizo se zdi, da je podoba EU kot miroljubne, demokratične in socialne transnacionalne institucije daleč od resničnosti. V uniji, katere voditelji so se pri vsiljevanju politik krčenja javne porabe, nižanja mezd in kratenja pravic delavcev v zadnjih letih izkazali za še radikalnejše od Mednarodnega denarnega sklada, le stežka vidimo zaščitnico države blaginje. V uniji, v kateri po diktatu kapitala temeljne politične in ekonomske odločitve sprejemajo neizvoljene tehnokratske elite, le stežka prepoznamo branik demokracije. In navsezadnje nam unija, v kateri se širijo rasistični miti o lenih in uživaških delavcih v mediteranskih državah, le stežka velja za institucijo, ki naj bi brzdala mračnjaške nacionalistične težnje.

Te nekoliko temačnejše podobe, ki jo Evropa kaže danes, ne moremo odmisliti kot začasne anomalije, ki naj bi jo povzročile nenaklonjene krizne razmere. Nasprotno, spodbuditi bi nas morala k ponovnemu razmisleku o evropskem projektu v celoti, o njegovih izvirih in institucionalni strukturi, o silah in interesih, ki so ga oblikovali. V tem kontekstu ne bi smeli v trenutni radikalizaciji izrazito antisocialnih in nedemokratičnih politik videti ničesar zares izjemnega.

Ustvarjanje pogojev za neovirano akumulacijo finančnega in industrijskega kapitala, ki so se lahko realizirali le z zatrtjem delavskega razreda evropskih držav, je bilo namreč vpisano v same temelje EU in evroobmočja. Že kratek pregled ključnih mejnikov v zgodovini EU – od sprejetja Maastrichtske pogodbe, ki je institucionalizirala politiko proračunske vzdržnosti, prek uvedbe evra, s katero je bila konsolidirana izrazito restriktivna monetarna politika, do sprejetja Lizbonske strategije, ki je temeljila na fleksibilizaciji in liberalizaciji trga delovne sile – pokaže, da se je EU formirala in širila s pomočjo uvajanja politik, ki so služile izključno interesom kapitala. Tudi nasprotje med centrom in periferijo znotraj EU je veliko starejše kakor dolžniška kriza, saj je EU že od samega nastanka »Evropa dveh hitrosti«, utemeljena na neenakomernem gospodarskem razvoju držav članic in na neskladju med monetarno homogenostjo in fiskalno heterogenostjo.

Letošnji letnik DPU bo zato proučil zgodovino evropskih integracij onkraj naivnih liberalnih pripovedi, tj. skozi prizmo razrednega boja; analiziral ključne ideološke aparate in ideološki diskurz EU; razkril temeljna politična in ekonomska protislovja EU in evroobmočja; in naposled postavil protiutež sodobni neoliberalni Evropi s pomočjo zarisa kratkoročne in dolgoročne leve politične strategije tako na transnacionalni (evropski) kakor na nacionalni (slovenski) ravni.

Začetek: 15. november 2012 ob 18. uri

Termin: vsak četrtek ob 18. uri, Klub Gromka – Metelkova mesto, Ljubljana