2014/15 – 18. letnik: Država

2014/15 – 18. letnik: Država

Inštitut za Delavske Študije v okviru svojega 18. letnika, vsak četrtek ob šestih vabi v Sindikalno Dvorano Stare Mestne Elektrarne – Elektro Ljubljana na ciklus četrtkovih predavanj z naslovom:

DRŽAVA

Kaj naj si mislimo o državi? Za potrebe političnega vsakdana nam doksa glede tega vprašanja ponuja dovolj jasno usmeritev: odnos do države je pravzaprav preizkusni kamen, izhodiščno merilo najbolj grobe diferenciacije političnih opredelitev: privrženci naj bi se zbirali na levi, nasprotniki na desni.

Toda čim poskušamo to enostavno shemo strožje utemeljiti v teoretski tradiciji ali pa preizkusimo njeno razlagalno moč na polju dejanske politične zgodovine, ugotovimo, da se nikamor ne prilega brez vrzeli. Daleč je od tega, da bi država služila kot prapor ene izmed sil v večnem dvoboju – izkaže se, da je država neka izjemna paradoksna točka, ki spravlja v zadrego razmišljanja celotnega političnega spektra.

Najprej, v nasprotju z današnjo prevladujočo osredotočenostjo leve politike v zahodnem svetu na krepitev države (kar ne velja zgolj za socialdemokracijo, temveč zaenkrat tudi za porajajoče se radikalnejše sile) je v teoretskem zaledju v resnici zelo težko najti kakršno koli artikulacijo daljnosežnega emancipacijskega projekta, ki bi bil s formo države popolnoma sprijaznjen. Marx sam je svojo kariero kritičnega misleca uvedel prav s kritiko Heglovega konceptualnega razcepa družbe na institucije države in apolitično sfero civilne družbe. V kasnejših marksističnih teoretskih obravnavah države je njena vloga nihala – od integralnega strukturnega elementa režima kapitalističnega razrednega izkoriščanja do kvečjemu – v najbolj naklonjenih obravnavah –nevtralnega terena boja.

Marksistično politično usmeritev delavskega gibanja je sicer res opredeljeval določen pragmatični odnos do sodelovanja v institucijah države, toda ne več kakor to; osnovna usmeritev je bila internacionalizem in prav tu je gibanje z nenadnim pristankom socialdemokratskih strank na logiko nacionalne enotnosti ob izbruhu prve svetovne vojne doživelo travmatičen poraz. Določeno sovpadanje levih politik in forme države zaznamuje (če izvzamemo Sovjetsko zvezo, posebno zgodbo s svojimi lastnimi ambivalentnostmi) šele obdobje po drugi svetovni vojni. Režim razrednega kompromisa je seveda pogojevala močna in stabilna organiziranost delavstva, toda za možnost njegove vzpostavitve so bile vsaj enako pomembne takratne specifične zgodovinske okoliščine (povojno opustošenje, razpad starih kolonialnih imperijev) – in navsezadnje je vendarle šlo zgolj za kompromis. Ni odveč poudariti, da je prav ta “zlata doba” še pred začetkom svojega razkroja spodbudila nezanemarljivo količino leve kritike in politične aktivnosti, ki se je najvidneje odražala v letu ’68. Teoretski korelat tega vzdušja pa lahko zasledujemo v raznih post-izmih in splošni težnji, da se mišljenje emancipacije radikalno odmakne od osrediščujočih in totalizirajočih instanc, kot je država.

Morda je ena trdnejših opor za mnenje, da je forma države vendarle tudi inherentno progresivna, prav dejstvo, da jo konservativno-liberalna stališča, v vseh odtenkih, še toliko bolj vztrajno zavračajo. Dejstvo, da nominalno nasprotni poziciji konzervativizma in liberalizma v sodobni situaciji domala sovpadata, izvira ravno iz tega, da se abstraktna oblast države z obeh pozicij kaže kot tista najbolj umetna in najbolj vprašljiva tvorba, ki ogroža tako svobodo atomiziranega posameznika na eni strani kakor bolj “naravne”, organske forme skupnosti na drugi.

Toda tudi ta smer političnega mišljenja se v realno politiko ne prevaja brez protislovnosti. Neoliberalni obrat v zadnjih tridesetih letih se lahko zdi kot neustavljiv pohod antietatističnega sentimenta, toda daleč od tega, da bi tu dejansko šlo za odmiranje države. Vsaj v obdobju krize se izkaže, da je še vedno država tista, ki mora tržno gospodarstvo reševati pred njim samim – danes je povsem jasno, da obsežne državne intervencije v vzdrževanje bančnega sistema niso prekinitev neoliberalne transformacije družbe, temveč so njeno nadaljevanje z drugimi sredstvi.

Politično zgodovino modernosti torej preči paradoks: noben politični projekt se očitno ni mogel ohranjati brez opore državne oblasti, četudi se je utemeljeval kot osvoboditev izpod nje. Ta antinomični značaj pojma države tako kliče po svoji kritiki. Iz protislovij se bržkone ne bomo izvili, dokler ne bomo prenehali govoriti o državi kot o monolitnem enotnem pojmu. Namen letnika zato ne bo podati dokončno sodbo o državi, temveč v prvi vrsti začrtati konstelacijo modernega političnega mišljenja in delovanja, ki ustvarja pogoje te ambivalentnosti. Na tej podlagi bomo poskušali zarisovati nove ločnice med progresivnostjo in reakcionarnostjo v politiki.