2017 – 20. letnik: Nasilje

2017 – 20. letnik: Nasilje

20. tradicionalni letnik predavanj v letu 2017 bo posvečen temi nasilja. Predavali bodo: Matija Jan, Aleš Mendiževec, Muanis Sinanović, Martin Hergouth, Nina Cvar, Aleš Bunta, Luka Lisjak in drugi. Po nekaj letih smo se ponovno odločili za sprembo lokacije: predavanja bodo potekala ob četrtkih ob 19.00 v prostorih Živka Skvotca v Tovarni Rog.

Lahko rečemo, da v okviru analize družbenih razmerij obstaja stalnica, ki se po eni strani zastavlja v obliki neizogibnega pojava, po drugi v odsotnosti njegove konceptualizacije, tj. v nepripoznanju pojava na način teoretskega problema. Ta pojav, (nerazpoznani) teoretski problem, je nasilje. Nekonceptualiziranost pojava je še posebej prisotna v množici socioloških raziskav, ki podajo statistiko tega ali onega nasilja v tej ali oni skupini, medtem ko o nasilju kot konceptu ne povejo ničesar. Empirija brez koncepta. Degradacija nasilja v obliki konceptualne sekundarnosti. Nasilje kot posledica ekonomskih neenakosti (Marx). Nasilje kot hrbtna stran ideološke produkcije, kot represivni aparat države, ki sicer vedno grozi, a nastopi zgolj v skrajni sili (Althusser). Nasilje je tako bodisi določeno kot sicer nujen, a še vedno sekundaren fenomen specifične instance, kot je na primer ekonomska, ter kot tako ostane neobdelano, medtem ko je pozornost namenjena »določujočim« instancam. Ali pa je razumljen v okviru koncepta zatiranja in s tem izvzet iz polja procesov, ki jim je v razmerju do družbe pripoznana konstitutivna funkcija. Obstajajo tudi teorije, znotraj katerih nasilje sicer postane primarni objekt analize, vendar zgolj z namenom, da se ga v drugem koraku zreducira na zunanji instrument, ki je v razmerju do političnega oz. oblasti zunanji in nenujen, za družbo nekonstitutiven (Arendt).

Sekundarnost, zatiranje ter zunanjost kot ključne lastnosti omenjenih teorij kažejo na to, da nasilje v veliki meri bodisi ni bilo deležno resne teoretske obdelave, odsotnost katere je njegovo funkcijo zlila s klišejskim modelom represije, bodisi je bila obravnava nasilja kot primarnega objekta analize zgolj alibi za postopno degradacijo teoretske relevance objekta. V okviru nekaterih drugih teorij je ta spregled ali pa pripoznanje na način degradacije zgolj simptom širšega razumevanja, ki nasilje izključi iz tako imenovanega normalnega delovanja družbenih razmerij, na rob predpostavljenega idealnega reda (demokracije, javnosti, ekonomskih razmerij), v funkcijo preventive po eni strani in funkcijo totalitarnega ekscesa na drugi. Tako pri Balibarju sama ohranitev reda postane tip nasilja; pri Foucaultu vojna nekaj časa predstavlja model, znotraj katerega poskuša misliti model pozitivne, produktivne ter nezatiralske oblasti; pri Benjaminu se izteče v vprašanje povezanosti nastanka pravnega reda s fenomenom nasilja; da avtorjev, kot so Georges Sorel, Friedrich Nietzsche ter Georges Bataille, sploh ne omenjamo. Nasilje v teh teorijah postane konstitutiven element vsake oblasti.

Poleg teoretskih nestrinjanj razumevanje fenomena nasilja predstavlja zanimiv problem za analizo aktualnih razmerij moči. Medtem ko je levica na eni strani bolj ali manj opustila sklicevanje na moč nasilja, ki smo ga lahko zasledili v Komunističnem manifestu, pa v levih interpretacijah zgoraj omenjenih avtorjev, se v sferi različnih desničarskih formacij zaupanje v nasilje iz dneva v dan krepi. To je najprej v aktualnih politikah samih: krepitev moči »represivnih« aparatov, protimigrantska politika, porast rasizma ter uspehi strank, ki prisegajo na delitev prijatelj/sovražnik… Prav tako je razvidno tudi v eksplicitnosti samega diskurza, kjer olepšavanje, lastno politični korektnosti, ki prisega na sožitje med različnimi skupinami, vedno bolj nadomešča diskurz spopada med sovražnimi skupinami. Retorika, ki je zaznamovala kandidaturo ter ki zaznamuje aktualno predsednikovanje Donalda Trumpa, je zgolj najbolj ekspliciten primer.

Naloga letošnjega letnika je tako dvojna. Po eni strani je potrebno v obravnavo vzeti različne teoretski dispozitive – od tistih, ki nasilju pripisujejo sekundaren pomen, do tistih, ki nasilju nasprotno podeljujejo konstitutivno funkcijo in ga predstavljajo kot inherenten del normalnega delovanja družbe. Po drugi strani je potrebno analizirati aktualne oblike nasilja ter se ogniti tako spustom v politično korektno slikanje harmonične družbe, ki je lastno liberalcem, kot tudi spustom v politično nekorektnost, ki žal pogosto postane alibi za rasizem.