Louis Adamič (23.3.1898 – 4.9.1952)

Louis Adamič (23.3.1898 – 4.9.1952)

Louis Adamič (23. 3. 1898, Praproče pri Grosupljem – 4. 9. 1952, Milford, New Jersey)

Luis Adamič je bil slovenski izseljenski pisatelj, novinar, zgodovinar, predavatelj in predvsem družbeni kritik. O Adamiču, ki je pri petnajstih letih prek Francije migriral v ZDA in se skupaj z množino drugih znašel na slovitem Ellis Islandu, lahko povemo marsikaj.

Ko ni končal tretjega letnika gimnazije v Ljubljani, ga je bilo menda tako strah vrnitve domov, da tega preprosto ni storil. Ker je bil mamin mrzli bratranec župnik, se je zatekel k njemu in v njegovi knjižnici našel knjigo Ne v Ameriko! Kmalu zatem je bil na ladji proti ZDA, kamor je prispel leta 1913. Tam se je pridružil jugoslovanski skupnosti, opravljal razna fizična dela in redno obiskoval knjižnico. Leta 1916 se je pridružil vojski ZDA, za katero je služil na Havajih, v Panamskem prekopu, Franciji in na Pacifiku. Ameriški državljan je uradno postal leta 1917; delal je kot tiskar, poljedelec in nato kot delavec v tovarni avtomobilov.

Šele leta 1925, ko se je zaposlil kot uradnik v kapitaniji v kalifornijskem San Pedru, je našel več časa tudi za branje in pisanje. Tako je na začetku dvajsetih let v angleščino prevedel nekaj spisov Ivana Cankarja (leta 1926 tudi Hlapca Jerneja), leta 1931 pa je izšla njegova prva knjiga: Dinamit: zgodovina razrednega nasilja v Ameriki, 1830–1930. V njej Adamič opisuje stoletno zgodovino razrednega boja in nasilja v ZDA; knjiga sčasoma postane celo učbenik. Leto kasneje izide še avtobiografski spis Smeh v džungli.

Adamiča pogosto in nelegitimno imenujejo praočeta multikulturalizma. Na ta način si multikulturalistična ideologija anahronistično prisvaja socialno angažiranega pisca. Privilegiran položaj med tovrstnimi teoretiki si je izboril predvsem z občutkom za pristop k družbenim problemom v njihovem bistvu in v celoti. Tako je Adamič razumel, da so težave migrantov v resnici težave, ki izvirajo iz temeljnega neskladja med politično demokracijo in ekonomskim rojalizmom. Na ta način je Adamič razumel konflikt med delom in kapitalom: naj samo omenimo, da je dobro poznal spise Karla Marxa. Adamič je živel v času ene največjih kriz kapitalističnega produkcijskega načina, kar je odločilno vplivalo na njegovo delo.

Na podlagi temeljnih ekonomskih neenakosti je razumel nasilje nad migranti in prihod organizacij, kakršni sta bili Ku klux klan in Bund. Tudi v tem ostaja naš sodobnik, kot lahko vidimo na primeru ponovnega vzpona skrajne desnice ter nasilja in sovraštva do migrantov, ki ju spremljamo širom Evrope.  Adamič je bil človek, ki se je dotaknil ameriškega bistva, s tem pa tudi bistva kapitalizma.

Nemogoče je navesti vse, kar je dosegel in doživel, zato povejmo samo, da je napisal več kot 20 knjig in 500 člankov; da je imel nešteto predavanj po industrijskih središčih ZDA; da je večerjal z Rooseveltom in se srečal s Titom; da ga je tožil sam Winston Churchill, in sicer zato, ker je Adamič izjavil, da zunanjo politiko Grčije določa v skladu z interesi Britanske banke (kar danes zveni še kako znano); da je bil prejemnik Guggenheimove štipendije in Anisfieldove nagrade; ter da je bil svetovalec pri projektih New Deala in član odbora, ki je sestavil program predsedniškega kandidata Henryja Wallacea.

Izpostavimo še, da je Adamič izredno pomembnost pripisoval izobrazbi in študiju. Želel je, da bi ameriški pisatelji postali vzgojitelji in buditelji delavskih množic. V knjigi Moja Amerika je tako izpostavil samoupravno šolo Highlander Folk School, ki je nastala zato, da bi delavci razumeli ekonomske fenomene na ozadju družbenih sprememb, ki jih je njihovo mesto doživljalo. Takšne šole so kasneje odigrale pomembno vlogo v samoorganizaciji delavstva in postale nosilke družbenih bojev.

Louis Adamič je umrl v sumljivih okoliščinah – septembra 1952. Našli so ga ustreljenega, v goreči hiši in s puško v roki. Šlo naj bi za samomor, a to je vprašljivo. Pred tem so mu neznanci pogosto grozili, enkrat pa so ga celo hudo pretepli, zaradi česar se je tudi preselil. To je bil čas makartizma, lova na čarovnice in državnega terorja, v katerem ni bilo prostora za svobodomiselnega družbenega kritika. Adamič je v svojem pisanju preživel in premagal napadalce, nam pa ostaja sodobnik prav zato, ker je živel v času, ki je po svoji zgodovinski protislovnosti nadvse podoben našemu.

Leave a Reply