Louis Althusser (16.10.1918 – 22.10.1990)

Louis Althusser (16.10.1918 – 22.10.1990)

Louis Althusser, francoski filozof, rojen 16. oktobra 1918 v francoski Alžiriji in umrl 22. oktobra 1990 v Parizu. Althusserja doksa opredeljuje za osrednjega predstavnika tako imenovanega strukturalnega marksizma, tj. kot tistega, ki je izvedel sintezo strukturalizma ter marksizma. Kolikor v njegovem delu zaman iščemo ustreznice konceptov saussurjevske lingvistike, po drugi strani naletimo predvsem na pikre pripombe glede njegove nekritične širitve. Za razumevanje Althusserjevega dela se je prej kot k strukturalizmu potrebno usmeriti k naslednjim štirim virom: k marksizmu  (od zahodnega branja Marxa pa do praktikov, kot sta Lenin in Mao), k psihoanalizi, s poudarkom na njeni lacanovski veji, k historični epistemologiji Gastona Bachelarda ter Georgesa Canguilhema ter nazadnje k Spinozi.

Razvoj Althusserjeve misli lahko shematično razdelimo v štiri obdobja. Čas, preden Althusser postane Althusser, zaznamujejo zgodnejše sodelovanje v mladinskih katoliških gibanjih ter kasnejši vpoklic v vojsko, ki onemogoči njegov vpis na École normale supérieure, in se konča z vojnim ujetništvom po francoski kapitulaciji v drugi svetovni vojni. Ujetništvo Althusserja po eni strani radikalizira, po drugi pa ga za vse življenje poroči s psihiatrijo. Začne se ukvarjati z Marxom in Heglom ter leta 1947 pri Bachelardu doktorira z disertacijo O vsebini v misli G.W.F Hegla. Leta pozneje se pridruži francoski komunistični partiji, s katero bo Althusser do svoje smrti vzdrževal ambivalenten odnos. Poskus nasprotovanja partijskim dogmam, utemeljenih na ekonomizmuhumanizmu,bo preostanek njegove kariere hodil z roko v roki z neuspelimi poskusi, da bi se partiji priljubil in jo preobrazil od znotraj. Posledično vsa, pogosto nepotrebna sklicevanja na sveta imena komunističnega panteona, na Lenina in Maa.

Zares je Althusser postal Althusser šele z letom 1965, z izidom del Za Marxa ter Brati Kapital. Pri prvem delu gre za zbirko neodvisno pisanih spisov, v katerih avtor vzpostavi več tistih temeljnih rezov, ki bodo kasneje določali celotno njegovo filozofijo. V Za Marxa tako prvič zasledimo tezo o Marxovem prelomu s teoretskim humanizmom v letu 1845, tj. tezo o opustitvi heglovske idealistične osnove in snovanju nove materialistične dialektike. Plod tega epistemološkega reza – koncept, ki si ga Althusser sposodi od očeta historične epistemologije Gastona Bachelarda – so novi koncepti naddoločenega protislovja; kompleksne strukturne celote, artikulirane v dominanti; determiniranosti v zadnji instanci z ekonomijo… Obenem se v Za Marxa prvič pojavi definicija teorije kot prakse, tj. opredelitev teorije kot oblike produkcije, katere produkti so vednosti, ter distinkcija med realnim in spoznavnim predmetom, ki bo za seboj povlekla tudi jasno ločnico med teorijo in ideologijo. Ravno Althusserjeva teoretizacija ideologije je tisto, prek česar se bo zapisal v zgodovino filozofije.

Brati kapital za razliko od Za Marxa ni Althusserjevo samostojno delo, temveč skupek zapiskov branj Marxovega Kapitala, ki poleg Althusserjevega uvoda ter prispevka, vključuje še tekste njegovih učencev Étienna Balibarja, Pierra Machereya, Rogerja Estableta ter Jacquesa Rancièrja. Tako se z Brati kapital v javnosti prvič odkrito pokaže tisto, čemur danes pravimo althusserjevska šola marksizma. Nasploh je, ko govorimo o Althusseru, potrebno prej kot o individuumu, govoriti o šoli, saj gre pri njegovem delu prej kot za avtonomnega pisca, za učinek medsebojnega teoretskega oplajanja – bodisi javnega, bodisi vezanega na razna privatna dopisovanja – med njim in njegovimi učenci, poleg že naštetih je potrebno dodati še vsaj Alana Badiouja ter Michela Pêcheuxa. Danes njegovo dediščino vzdržujeta predvsem Balibar ter Macherey, medtem, ko sta se mu Rancière in Badiou bolj ali manj odrekla. Med novimi predstavniki althusserjevskega mišljenja pa je potrebno omeniti predvsem Warrena Montaga.  V slovenskem prostoru pa se (je) z razvojem Althusserjevih konceptov najbolj ukvarjal Rastko Močnik.

Obdobju Brati Kapital in Za Marxa sledi obdobje samokritike, vezano predvsem na novo definicijo filozofije. Če je v delih Za Marxa in Brati Kapital, Althusser filozofijo definiral kot teorijo teoretske prakse, kot teorijo o praksah v obče, se v Filozofiji in spontani filozofiji znanstvenikov iz 1967, Leninu in filozofiji iz 1968, Odgovori Johnu Lewisu iz 1972 ter Elementih samokritike iz 1974, pojavi nova opredelitev filozofije kot razrednega boja v teoriji, boja med materialističnim in idealističnim elementom. Filozofija se spoji s politiko, materialistična filozofija po Marxvem zgledu postane nadaljevanje razrednega boja proletariata, idealistična filozofija pa eden izmed mehanizmov buržoazne nadvlade. Po isti logiki epistemološki rezi v znanosti svoje pogoje možnosti najdejo v političnih umestitvah. Materialistična spontana filozofija zvezana s proletariatom znanostim koristi, idealistična jo zavezuje zunaj-znanstvenim, tj. spiritualističnim ali drugačnim ideološkim ciljem (Današnji primer takšne zunajznanstvene smotrnosti bi bila na primer izraba fizike s strani raznih new-agerskih ideologij). Tako v obdobju samokritike naletimo na ene bolj produktivnih Althusserjevih konceptov – predvsem koncept spontane filozofije (vsak znanstvenik filozofira) – po drugi strani pa je Althusser zavoljo poudarjanja razrednega značaja filozofije, prisiljen v izvedbo določenih, milo rečeno, prehitrih povezav. To, da tako filozofija kot politika zarisujeta razmejitvene črte, še ne pomeni, da sta eno in isto.

Najbolj odmevno delo iz tega obdobja pa je vsekakor esej Ideologija in ideološki aparati iz leta 1970, kjer je ideologiji pripisana materialna eksistenca v praksah/ritualih/aparatih, ki deluje prek operacije interpelacije. Če dandanes zavračamo pojmovanja ideologije kot lažne zavesti, ki jo odčara partija, ter prisegamo na ideologijo-kot-prakso, je Althusser za to mogoče najzaslužnejši.

Leta 1980 Althusserjeva dolga zgodovina slabega psihičnega zdravja, doseže vrhunec z umorom  žene. Althusser ni obsojen, temveč preostanek življenja preživi po raznih institucijah, kot javna oseba pa je tako rekoč mrtev. Njegove osebne težave so še enkrat uporabljene kot alibi za pozabo njegove filozofije. Še enkrat? Protestov maja 1968 se tako ni udeležil, ker  je bil ravno v tistem obdobju institucionaliziran. Ker se jih ni udeležil, je bila njegova misel razglašena za zgrešeno. Po njegovi smrti, leta 1990, sledijo posthumne objave del, ki jih pisal v osami in ki danes veljajo za dela poznega Althusserja. Poleg svoje avtobiografije, naslovljene Prihodnost traja večno, je potrebno poudariti predvsem njegove tekste o tako imenovanem aleatoričnem materializmu. Althusser se tako poda na področje ontologije in predstavi idejo o obstoju tako imenovanega toka materialistične filozofije, ki se na skrivaj, podtalno pretaka skozi celotno zgodovino filozofije. Njegova distinktivna poteza je primat naključja, ki mu omogoča, da v isto linijo mišljenja povzame tako mislece, s katerimi se je ukvarjal že prej – Rousseauja, Machiavellija, Hobbesa, Marxa, Spinozo – kot popolnoma nova imena – Nietzsche, Deleuze, Derrida, Heidegger, Epikur – in tako še enkrat nasprotuje uradnim linijam vednosti.

Althusser je na vsaki točki razvoja svoje misli izvajal prelome. Obdobje circa 1965 je z uvedbo koncepta naddoločenosti in deklariranim antihumanizmom predstavljalo prelom z ekonomizmom in antropologijo. Obdobje samokritike označuje revolucijo v epistemologiji in teoriji ideologije. V delih poznega Althusserja pa lahko v neki meri iščemo tisto ontologijo, tisto materialistično filozofijo, ki je prelome po njegovi lastni formuli, ves čas omogočala. Nazadnje pa, če beremo avtorje, kot je Michael Heinrich: mar ni njihovo ločevanje marksizma od moralnih vprašanj in antropologije, njihov ekskluziven fokus na družbena razmerja, ravno to, kar je počel Althusser? Mar isto ne velja za način, kako dandanes obravnavamo ideologijo, tj. da tiste, ki jo še vedno vežejo na zavest, obravnavamo s posmehom? Mar ne bi lahko rekli, da je potemtakem, če morda res ne beremo Althusserja, slednji pogosto naša spontana filozofija? Če je res tako, lahko sklenemo le, da Louis Althusser hočeš nočeš, naj se zavedamo ali ne, nikoli ni prenehal biti relevanten.

Comments are closed.