Marko Kržan – Skica aktualnega družbeno-ekonomskega stanja v Sloveniji

Ta četrtek bo predavanje namenjeno refleksiji aktualnega družbeno-ekonomskega stanja v Sloveniji. Predaval bo doktorski študent sociologije Marko Kržan, ki bo predstavil specifike slovenske krize, analiziral ukrepe aktualne vlade in podal izhodišča za možne alternativne rešitve. Izhajal bo iz svojih “Tez za interpretacijo protestov”, ki so bile nedavno objavljene v Dnevniku:

1. Protesti se prevešajo v drugo fazo. V prvi fazi je šlo za legitimno izražanje besa. Protestniki niso postavljali jasnih zahtev. Zato tudi niso prepoznali glavnih ovir pri uresničevanju svojih prizadevanj. Dejstvo, da so včeraj v Ljubljani uspeli le protesti, uperjeni proti vladi in vsem, ki jo podpirajo, jasno kaže, da je večina protestnikov stopila korak naprej. Aktivno državljanstvo ni moraliziranje, odločilni vpliv na politični in ekonomski položaj v državi pa ne prihaja z magistratov, ampak je v rokah vlade in koalicije, ki vlado podpira v Državnem zboru!

2. Če hočemo z demonstracijami kaj doseči, moramo postaviti zahteve in ugotoviti, kako jih uresničiti. Realne zahteve izhajajo iz objektivne analize položaja. Kratkoročno in kar najbolj poenostavljeno imamo danes tri težave: (I) problem javnofinančne likvidnosti (javnofinančni primanjkljaj in težave pri zadolževanju); (II) problem zadolženosti podjetij; in (III) problem kapitalske ustreznosti bank. Vlada se je položaja lotila z dvema vrstama ukrepov: na eni strani z ukrepi za reševanje namišljenih problemov (ustanovitev Slovenskega državnega holdinga, ki je za učinkovito upravljanje premoženja irelevanten, pri čemer problem ni v podjetjih v državni lasti), na drugi strani pa z ukrepi, ki sicer merijo na realne težave, a z neustreznimi rešitvami.

3. Kratek oris ukrepov in njihovih učinkov. Spomladi je vlada najprej znižala prihodke v državni proračun (predvsem z znižanjem davka na dohodek pravnih oseb, in sicer celo za nazaj), potem pa se je lotila krčenja izdatkov. Ta proces se ni mogel končati drugače kakor s padcem povpraševanja in gospodarske aktivnosti. Zniževanje BDP prinese samodejno povečanje primanjkljaja in dolga, rezi v javnem sektorju pa bodo resno prizadeli raven socialnih storitev, od katerih smo odvisni skoraj vsi prebivalci Slovenije, in razvojni potencial družbe. Vlada namerava isto napako ponoviti še v proračunih za naslednji dve leti.

Tudi pri stabilizaciji bančnega sektorja se vlada ne ozira na soglasna opozorila strokovne javnosti in vpeljuje model slabe banke. Naše banke so solventne, reševanja ne potrebujejo. Potrebujejo dodaten kapital. Slaba banka je vselej najdražja oblika rekapitalizacije. Zato ne preseneča, da sredstva, ki jih namerava po lastnih »izračunih« uporabiti vlada, vsaj dva- do trikrat presegajo stroške maksimalne neposredne rekapitalizacije.

Vlada nima nobenega odgovora na krizo realnega sektorja. Četudi je (oziroma bi lahko bila) prek bank država delna lastnica, mirno gleda propad podjetij in izgubo delovnih mest. Niti eno večje podjetje v gradbeništvu, ki se je znašlo v težavah v času te krize, ni bilo rešeno; nastalo ni niti eno večje novo podjetje, ki bi prevzelo naročila in zdrava jedra!

4. Zato se moramo vprašati, ali so mogoče alternativne rešitve realnih težav. Odgovor je enoznačen »Da«. Postopno javnofinančno konsolidacijo, ki ne bi povzročila recesije in ogrozila ravni socialnih storitev v najširšem pomenu, bi lahko izpeljali na podlagi predlogov fiskalnega sveta. Rekapitalizacija bank in z njo povezani ukrepi so izvedljivi v okviru obstoječe pravne in institucionalne ureditve. Skupina strokovnjakov, zbranih okrog sindikata KNG, pravkar izdeluje operativni načrt, ki temelji na skupnih stališčih strokovne javnosti. Edino področje, kjer še ni konkretnejšega načrta in nosilcev, je sanacija realnega sektorja. Tako je zato, ker v podjetjih odločajo uprave in zasebni lastniki. Preudarna gospodarska politika vlade in bank bi sicer lahko marsikje pomagala. Toda glavno delo čaka podjetja, posebej zaposlene, ki morajo prevzeti pobudo.

5. Nazadnje se bo marsikdo vprašal, zakaj vlada izvaja politiko, ki je očitno zgrešena. Ne prepustimo se moraliziranju in iskanju osebnih motivov. Pomembni so učinki ukrepov. Pritisk na javni sektor prazni prostor zasebnim podjetjem, izvajalcem izobraževalnih, zdravstvenih in drugih storitev. Za to javnega sektorja ni treba odpraviti, zadostuje, da njegova kakovost upade dovolj, da bomo socialne storitve prisiljeni plačevati. Pri tem bodo »asistirali« zasebne zavarovalnice in skladi.

Čiščenje bančnih bilanc v ustanovi, ki zaradi svoje administrativne narave ne more učinkovito prispevati k reševanju podjetij, je subvencija zasebnim lastnikom bank. Tako obstoječim kot tistim, ki bodo v banke vstopili po prenosu slabih terjatev, a še zmerom po kriznih, »dokapitalizacijskih« cenah napovedane privatizacije.

Prepuščanje šibkih podjetij »trgu« in predvidena privatizacija trdnih, strateško pomembnih podjetij in bank prinašata nazadovanje v mednarodni delitvi dela in povečevanje razvojnega zaostanka. Ta učinek bo občutila večina prebivalstva, ne pa tudi tisti, ki si bodo zagotovili rentniške položaje. Zgled ostalih tranzicijskih držav je jasen: periferni položaj prinaša ne le zaostanek in nizek standard, ampak tudi povečanje števila in premoženja zelo premožnih. Ne glede na to, ali jih vlada izvaja za osebne koristi ali iz doktrinarnih razlogov, so to učinki, ki jih lahko pričakujemo od njenih politik.

6. Povzemimo: sedanja vlada je nesposobna, ker realne probleme rešuje z neučinkovitimi sredstvi, in nelegitimna, ker z njimi dosega učinke, ki ogrožajo naš razvojni in socialni model. Zato je lahko naslednja zahteva protestnikov samo odstop vlade!

Marko Kržan (1982) je doktorski študent sociologije, asistent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze.

Leave a Reply