Martin Hergouth: Hegel, francoska revolucija in moderno mišljenje države

“Rien.”
– Ludvik XVI, dnevniški zapisek, 14.7.1789

Ko gre za mišljenje države, strogo ločevanje med intelektualno zgodovino teorij države na eni strani in objektivno-materialistično zgodovino nastanka države na drugi v bistvenem oziru ni smiselno. Upoštevati je treba ravno to, da je bil zgodovinski nastop države v njeni moderni pojavni obliki bistveno zvezan z udejanjenjem velikega razsvetljeskega projekta, s katerim naj bi se ljudstva in nasploh Človek osvobodili podrejenosti tujim silam in avtoritetam in naposled zaživeli svobodno in avtonomno v transparentnem odnosu do sebe. Država je vedno že bila mišljena. To vprašanje možnosti racionalne utemeljenosti oblasti tako opredeljuje tradicijo novoveške politične misli, kulminacijo katere lahko nemara vidimo v Rousseauju. Kar temu sledi, je slavni moment udejanjenja te misli v zgodovini v dogodku francoske revolucije, ki ne le zaznamuje, temveč zares vzpostavi moderno dobo, in sicer na način, da ravno pušča odprta vprašanja o svoji uspešnosti oziroma dovršenosti.

Toda ta etapa klasične politične misli se zares sklene šele na drugi strani revolucije, s Heglom – in njegov odnos do revolucije je značilno dvoznačen. Po eni strani je vsa njegova filozofija – kar je tudi eksplicitno priznaval – pogojena s (post)revolucionarno situacijo, v kateri je nastajala in vsekakor bi se strinjal s tezo, da se je idejna revolucija nemške klasične filozofije lahko zgodila zaradi francoske politične (ne pa namesto nje, kot njena bolj civilizirana in nenasilna različica, kar bi bila reakcionarnejša različica tega nemškega mita). Po drugi strani je razmeroma kmalu artikuliral nedvoumno, imanentno kritiko ravolucionarnega dogajanja v Franciji; zatrdil je nujnost revolucije, toda tudi nujnost njenega neuspeha. V znamenitem razdelku Fenomenologije duha izpeljuje, kako se neposredno udejanjenje absolutne svobode samo iz sebe sprevrže v strahovlado, v destruktivno gibanje abstraktne negativnosti, v “furijo izginjanja”. Argumentacija, v kateri lahko vidimo arhetip večine konservativnih ali liberalnih kritik radikalnih političnih projektov, je tesno zvezana z njegovo siceršnjo kritiko razsvetljenske politične teorije in preko nje strukturira njegovo lastno teorijo države, podano v Orisu filozofije pravice.

Pričujoče predavanje si bo zadalo dvoje: prvič, podati osnovno skico razvoja modernega mišljenja države z osredotočanjem na Rousseauja in Heglovo kritiko slednjega ter drugič, osvetliti Heglovo argumentacijo v omenjenem razdelku “Absolutna svoboda in strahovlada” skupaj s predstavitvijo mesta, ki ga zaseda v toku zgodovinskega gibanja zavesti, ki tvori Fenomenologijo duha. Na koncu bo lahko vsaj načeto vprašanje, kakšna je sedanja relevantnost tega momenta Heglove misli oziroma kako ga spraviti v odnos s postheglovsko družbeno-politično realnostjo, kapitalizmom.

Leave a Reply