Med volitvami in oblastjo: Javna tribuna o Grčiji po zmagi Sirize

Med volitvami in oblastjo: Javna tribuna o Grčiji po zmagi Sirize

V nedeljo, 25. januarja 2015, je grška Siriza izbojevala eno največjih volilnih zmag v zgodovini socialistične levice. S preko 36 odstotkov volilnih glasov je zaradi posebnosti grškega političnega sistema, po kateri relativni zmagovalki volitev pripade dodatnih 50 parlamentarnih mest, v državnem parlamentu dobila kar 149 od skupno 300 mest ali skoraj absolutno večino. Strah, da bo morala v koalicijskih pogajanjih žrtvovati katero od ključnih točk svojega programa, je po volitvah manjši, vendar bo morala vseeno tvoriti koalicijo z eno od manjših strank. To bo konservativna stranka Neodvisnih Grkov, kar že zbuja nasprotovanja nekaterih na levici. Sirizin mandat za prelom z varčevalnimi in drugimi neoliberalnimi politikami še dodatno potrjuje 8,5-odstotna prednost pred drugouvrščeno konservativno Novo demokracijo, ki je Grčiji skupaj s socialdemokratskim Pasokom vladala zadnjih štirideset let. A kot je Sirizo in grško ljudstvo opozoril generalni sekretar španskega Podemosa Pablo Iglesias, »zmagati na volitvah še ne pomeni prevzeti oblasti«.

Prejšnje grške vlade in trojka Evropske centralne banke, Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada so v zadnjih petih letih ustvarili pogoje za 25-odstotni upad BDP in 26-odstotno brezposelnost – med mladimi celo 60-odstotno – ter grški javni dolg napihnili na skoraj 180 odstotkov BDP. Velik del grškega prebivalstva nima dostopa do tako osnovnih dobrin in storitev, kot so stanovanja, ogrevanje in zdravstvo. Ob takšni socialni in ekonomski sliki se lahko Sirizine zahteve po rešitvi humanitarne krize, koncu varčevalnih politik in odpisu javnega dolga zdijo »razumne« celo časniku Financial Times. Hkrati pa lahko zaradi nevarnosti, da bi se Sirizini politični uspehi prelili tudi v preostanek Evrope, denimo v Španijo (Podemos), kjer bodo volitve še letos, ali na Irsko (Sinn Féin), kjer bodo v začetku naslednjega leta, upravičeno predpostavljamo, da bodo države centra in mednarodni kapital naredili vse, da Siriza svojih ciljev ne doseže.

Vendar nevarnost Sirizi ne grozi le od zunaj, ampak tudi od znotraj. Oblasti ne bo mogla prevzeti, če ne bo zlomila vezi med oligarhi, bankami, strankami in mediji. V državnem aparatu se bo morala spopasti s korupcijo, neučinkovitostjo in vojsko političnih nameščencev. V policiji in delih sodstva bo naletela na trdnjave privržencev neofašistične Zlate zore. Stanje stvari najbolje opiše Leo Panitch, ko pravi, da lahko v Grčiji za progresivnega velja celo klic po webrovski birokraciji nemškega ali švedskega tipa. Pasti pa najdemo tudi v stranki sami. Ta je razcepljena na socialistični, socialdemokratski in še kakšen del, njeno vodstvo pa je v svojem delovanju vse bolj samostojno in samovoljno. V letih 2010–12, po izbruhu grške dolžniške krize in Pasokovem podpisu memoranduma s trojko, je tovariša in protiutež dobila vsaj v širokem družbenem gibanju, vendar je to po zmagi Nove demokracije na volitvah maja in junija 2012 deloma usahnilo.

Reči, da bo Sirizina volilna zmaga v Grčiji, kaj šele drugje, nujno privedla do konca neoliberalizma, je torej pretirano. Vendar njena zmaga odpira priložnost za ta konec, v Grčiji pa tudi drugje. To priložnost bo Siriza morala izkoristiti predvsem sama, a ji lahko pri tem v pomembni in morda celo odločilni meri pomaga tudi socialistična levica iz drugih evropskih držav. Ker pa lahko učinkovito politično delovanje vodi le, rečeno z Vladimirjem Leninom, »konkretna analiza konkretne situacije«, vas na Inštitutu za delavske študije (IDŠ) vabimo na javno tribuno o Grčiji po zmagi Sirize, ki bo v četrtek, 29. januarja 2015, ob 18. uri v Gledališču Glej (Gregorčičeva ulica 3, Ljubljana). Razpravo bodo odprli prispevki članov programskega odbora IDŠ Boštjana Remica, Luke Meseca in Roka Kogeja, povezovala pa jo bo članica programskega odbora IDŠ Anita Tolić.

Comments are closed.