Boris Kidrič (10.4.1912 – 11.4.1953)

Boris Kidrič (10.4.1912 – 11.4.1953)

Boris Kidrič – za partizanske tovariše Peter – prvoborec, komunist ter politični voditelj in mislec, rojen leta 1912. Umrl je, za posledicami levkemije, enainštirideset let in dan pozneje. Živel je torej kratko, a se boril dolgo in silovito, kot je ob njegovi smrti dejal Edvard Kardelj. Na pot borca in komunističnega revolucionarja se je podal zgodaj, že v gimnazijskih letih se je v krožku nekaj let starejšega skojevca Vlada Kozaka pričel seznanjati z marksizmom in pri tem naglo napredoval. Hitro je pridobil zaupanje tovarišev in bil leta 1928 sprejet najprej v SKOJ, še istega leta pa tudi v partijo. Organiziral je sestanke z delavci in ustanovil komunistično celico v tovarni stekla v Rogaški Slatini.

Izkušnje z represivnimi silami oblasti je pričel nabirati brez odlašanja. Zaradi ilegalnih dejavnosti je bil prvič aretiran že leta 1929, pri sedemnajstih letih. Obsojen je bil na leto dni zapora, ki ga je preživel v dobri družbi starih marksistov. Do izbruha druge svetovne vojne je bil aretiran še trikrat, vsega skupaj pa je v jetniških celicah prebil približno tri leta svojega življenja. Vmes je bil tudi nekaj let v emigraciji. Na pot komunističnega revolucionarja se je namreč podal v razmerah, ki progresivnim političnim gibanjem nikakor niso bile naklonjene (bil je čas diktature režima kralja Aleksandra, ki je najostreje nastopil prav proti komunistom).

S svojo teoretično podkovanostjo in občutkom za politično organiziranje je kmalu postal nesporni vodja KPS. Njegova odločnost in talent za strategijo pa sta prišla zares do izraza po okupaciji Slovenije. V imenu KPS je sklenil zavezništvo s krščanskimi socialisti, demokratičnim krilom Sokola in naprednimi kulturnimi delavci. 26. aprila 1941 je v Vidmarjevi hiši sklical sestanek omenjenih zavezniških skupin, ki so potrdile njegov predlog, da se za nacionalno in socialno osvoboditev organizirajo vsi demokratično in protifašistično usmerjeni Slovenci. Nastopil je članstvo v izvršnem odboru novoustanovljene Osvobodilne fronte, opravljal pa je tudi funkcijo njenega političnega komisarja in tako dejansko vodil partizansko vojsko.

5. maja. 1945 je postal predsednik nove slovenske narodne vlade. S tem je zaokrožil svoje prvo pomembno področje dela, t.j. pripravo in izvedbo narodnoosvobodilnega boja ter revolucije v Sloveniji v organizaciji OF. V vlogi predsednika narodne vlade je s številnimi vladnimi predlogi in ukrepi zasnoval gospodarski in socialni program graditve socialistične družbe. Delo je nadaljeval v Beogradu, kamor je bil leta 1946 poklican, da kot minister za industrijo in zatem še kot predsednik gospodarskega sveta prevzame vodenje ekonomske politike Zvezne vlade FLRJ. Pod njegovim vodstvom je bil izdelan gospodarski sistem v prvi povojni administrativni centralnoplanski fazi socialističnega razvoja, ki je razreševal dilemo graditve socializma v razmerah relativno nerazvitih produktivnih sil in tako nosi močan pečat sovjetskih praks in izkušenj.

Kaj kmalu pa je pričel Kidrič, posebej po sporu Jugoslavije z Informbirojem, opozarjati na past birokratizacije centralnega planskega upravljanja z državno lastnino, saj da preprečuje uresničevanje resnične ekonomske demokracije – združenja neposrednih proizvajalcev na osnovi družbene – ne državne – lastnine produkcijskih sredstev (kakor so socializem razumeli tudi klasiki marksizma). Oral je ledino pri izoblikovanju teoretičnih osnov socialističnega samoupravljanja in prehoda iz administrativnega socializma v samoupravljanje (na podlagi Kidričeve dediščine je svojo teoretsko misel oblikoval Edvard Kardelj). Kot glavno vodilo njegovega prispevka k politični ekonomiji socializma lahko iz njegovih številnih spisov tega obdobja razberemo prizadevanje po družbenem razvoju, ki bi temeljil na resnični ekonomski demokraciji, na tem, da delavci s produkcijskimi sredstvi tudi sami upravljajo. Pod vprašaj je postavil tezo, da mora biti centralno planiranje temeljni zakon socializma. Zagovarjal je stališče, da se v (delno) decentraliziranem gospodarskem sistemu, ki zaradi uveljavitve relativne samostojnosti podjetij vpeljuje tržne zakonitosti, resda ohranjajo blagovno-denarni odnosi, vendar dobijo zaradi planske regulacije – ki pa se odvija v demokratični koordinaciji delovnih kolektivov in ne več na ravni države – drugačen značaj kot v kapitalizmu, njihova protislovja pa so obvladana. Šlo mu je torej za svojevrsten kompromis med planom in trgom, ki se izogne tako zdrsu v kapitalizem kot birokratskim deformacijam. Po Kidričevem prepričanju je osnovna zmota centralnoplanskega socializma v tem, da ne uvidi, kako prehodna doba nujno vsebuje elemente kapitalistične preteklosti in komunistične prihodnosti ter kako nasilno zatiranje prvih oddaljuje slednjo.

Delo v funkciji vodje ekonomske politike je bilo, poleg njegove vloge v OF, drugo veliko področje Kidričevega dela. Temeljito oceno teoretskih in političnih inovacij ter perspektiv, ki jih je pri tem delu odprl, je potrebno šele napraviti.

Comments are closed.