Odziv DPU na odločitev Ustavnega sodišča in zahteve vladi

Odziv DPU na odločitev Ustavnega sodišča in zahteve vladi

Ustavno sodišče neupravičeno omejuje pravico do demokratičnega odločanja

Dolžnost ustavnega sodišča je med drugim tudi, da presoja, o čem lahko volivci odločamo na referendumu. Pravico do referendumskega odločanja naj bi omejevalo takrat, ko bi lahko taka odločitev prizadela druge ustavne pravice, posebej pravice manjšin. Pred letom dni je presodilo, da nesprejetje družinskega zakonika ne bi imelo protiustavnih posledic. Dovolilo je torej, da večina odloča o ustavno varovanih pravicah neke manjšine. Tokrat je ravnalo obratno: referenduma je prepovedalo, čeprav vlada (koalicija v DZ) v postopku nikakor ni dokazala, da bi zaradi odloga uveljavitve zakonov o SDH (ZSDH) in o t.i. slabi banki (ZUSDB) nastale protiustavne posledice.

US je namreč v odločitvi, ki zavestno odstopa od dosedanje sodne prakse (prim. lanski referendum o pokojninski reformi), presodilo, da bi imela že samo odložitev uveljavitve obravnavanih zakonov tako hude javnofinančne posledice (oteženo zadolževanje države, potreba po zunanji pomoči), da država ne bi mogla več normalno opravljati svojih socialnih in ekonomskih funkcij. Toda: vlada te svoje trditve v postopku ni dokazala. Tega ji niti ni bilo treba, saj je sodišče ni preizkusilo, tako kot sodišča običajno preizkušajo takšne hipoteze (gl. ločeno odklonilno mnenje sodnice Etelke Korpič, t. 12). Zadovoljilo se je z ugotovitvijo, da splošno znana dejstva o javnofinančni situaciji dokazujejo resničnost hipoteze, da v obstoječem pravnem redu ni učinkovitih sredstev, s katerimi bi bilo mogoče zagotoviti stabilnost javnih financ (Odločitev, t. 54, 58).

Ekonomska vsebina sprejetih zakonov ne pušča nobenega dvoma, da je hipoteza, ki jo je US tako zlahka sprejelo, neresnična. Učinkovito upravljanje državnih deležev v podjetjih je mogoče v okviru zdajšnje ureditve. Poleg tega Slovenija in njene banke niso v krizi zaradi morebitnega slabega poslovanja podjetij v državni lasti. Slabe terjatve so terjatve do zasebnih podjetij, posebej gradbenih podjetij in finančnih holdingov. Kar zadeva banke, je v strokovni javnosti sprejeta ugotovitev, da je t.i. slaba banka najdražja in najmanj učinkovita metoda za okrepitev kapitalske ustreznosti bank. Hitreje in ceneje bi do boljše rešitve prišli z dokapitalizacijo, ki jo omogoča veljavna zakonodaja. Teza, da javnofinančnega položaja ni mogoče reševati v okviru obstoječe pravne ureditve, ne zdrži trezne presoje.

Odločitev US v ničemer ne potrjuje ustreznosti vladnih ukrepov in nikakor ne opravičuje načrtovane množične privatizacije

US je v odločbi izrecno pojasnilo, da ni presojalo o tem, ali so ukrepi, vsebovani v predlaganih zakonih, ustrezni za reševanje težav, s katerimi se soočamo (56. t.) O njuni strokovni utemeljenosti pričajo že dokumenti, na podlagi katerih sta nastala: namesto, da bi uporabili analize učinkov uvedbe modela slabe banke v preteklosti (torej že končanih sanacij), so se »strokovnjaki« na MF zadovoljili s citiranjem preambul zakonov, s katerimi so bile slabe banke v zadnjih treh letih ustanovljene v drugih evropskih državah, Wikipedije in spletnih strani pravkar ustanovljene slabe banke na Irskem (notoričen zgled javnofinančne katastrofe zaradi prenosa terjatev). Zakon je bil sprejet brez vsakih izračunov javnofinančnih učinkov, brez upoštevanja strokovne javnosti in izkušenj sanacije bank 1993–1997. »Strokovna« podlaga zakona o SDH si komentarja sploh ne zasluži.

Zavrnitev zahtev za referendum ne povečuje legitimnosti sprejetih zakonov. Nasprotno, prav zdaj moramo od pristojnih zahtevati, da preprečijo narodnogospodarsko škodo njune uveljavitve. Pri tem je treba vztrajati pri štirih zahtevah: (1) ukrepov po ZUSDB so lahko deležne samo banke, ki so pomembne za sistem in ki imajo velik delež slabih terjatev, dejansko torej le banke z državnim deležem, da se vsaj delno prepreči subvencioniranje zasebnih lastnikov; (2) terjatve morajo biti na družbo za upravljanje (slabo banko) prenesene po najnižji ekonomsko utemeljeni ceni; (3) v kar največji meri je treba izkoristiti možnost dokapitalizacije, ki jo zakon ne le omogoča, ampak jo predvideva v obsegu 1 milijarde €; (4) državni holding ne sme biti ustanova za prodajo državnih deležev, ampak za učinkovito upravljanje podjetij.

Te zahteve (z izjemo tretje) niso le naše upravičene zahteve, ampak so izrecne obljube ministra Janeza Šušteršiča Državnemu svetu, izrečene na 41. izredni seji, 29. 10. 2012. Toda: v tistem času je vlada že izvajala dejavnosti, povezane s privatizacijo Telekoma. 28. 11. je Šušteršič javnosti sporočil, da se zavzema za popolno privatizacijo NLB, čeprav je pred DS trdil, da bo država v banki ohranila nadzorni delež. 4. 12. je požrl tudi obljubo, da ne bo privatizacije podjetij, za STA je izjavil, da bo treba – če bosta zakona na referendumu zavrnjena – najti druge načine za prodajo podjetij, kot so Telekom, Petrol in banke; banke, je povedal, bo privatiziral kar z agresivno prodajo njihovega premoženja (torej: zaseženih delnic naših podjetij). 6. 12. je v izjavi za Reuters na svoj seznam podjetij, ki jih namerava privatizirati, dodal še Zavarovalnico Triglav. 11. 12. so maske dokončno padle: minister je povedal, da državnih podjetij ne misli privatizirati zato, da bi s kupnino zmanjševal javnofinančni primanjkljaj (kar je trdil pred petimi dnevi), ampak zato, ker a priori verjame v blagre privatne lastnine. Ni se skrival za argumenti o strateških partnerjih za podjetja v težavah, ampak je odkrito priznal, kar razkrivajo že imena na njegovem seznamu: da si bo prizadeval za privatizacijo uspešnih podjetij v strateških panogah.

Maske so torej padle in treba se je vprašati: ali lahko te, minimalistične zahteve uresničita tak minister in taka vlada?

Delavsko-punkerska univerza

Leave a Reply