Padec Barcelone (26.1.1939)

Padec Barcelone (26.1.1939)

Na današnji dan, 26. januarja leta 1939, so čete nacionalistične Španije ob zaključevanju španske državljanske vojne in pol leta pred izbruhom druge svetovne vojne vkorakale v Barcelono. Izguba Katalonije, enega najbolj industrijsko razvitih in obenem politično najbolj radikalnih predelov države, ni zgolj pribila enega poslednjih žebljev v krsto republikanske Španije, temveč je simbolizirala hkrati vse najboljše in najslabše, kar je bilo doseženega v času trajanja konflikta.

Da bo republikanska Španija vojno izgubila, je bilo jasno že nekaj časa. Že konec leta 1937 je bilo v ofenzivi, ki jo pomnimo po bombardiranju mesteca Guernica, izgubljeno baskovsko ozemlje na severu države. Francove čete so nato usmerile pozornost proti sredozemski obali in se pričele približevati sedežu vlade v Valenciji. Osrednjemu republikanskemu ozemlju je grozilo, da bo presekano na pol.
Pozimi 1937/38 sta nasprotnika vpregla vse svoje razpoložljive sile v bitko za mesto Teruel, najvzhodnejši utrjeni položaj nacionalistov. V dvomesečnih bojih na goratem območju sredi najhujše zime je na obeh straneh padlo več kot 140.000 ljudi.
Medtem ko se je republika od izčrpavajočega poraza le počasi in stežka opomogla, pa se je Franco lahko zanesel na vedno nove okrepitve iz kolonialnega Maroka in na pomoč Italije in Nemčije v materialu in četah. Tako je lahko nemudoma nadaljeval z aragonsko ofenzivo, vendar je bil napad na Valencio uspešno zaustavljen na dobro utrjeni obrambni liniji XYZ.
V drugi polovici leta 1938 sledi poslednji poskus republikanske Španije, da preobrne potek vojne – bitka na reki Ebro. V ponesrečeni ofenzivi, ki mu je sledila dolgotrajna obrambna vojna proti materialno in številčno močnejšemu nasprotniku, so ob nekaj deset tisoč žrtvah na obeh straneh dokončno izkrvavele mednarodne brigade, ki so bile med njenimi naudarnejšimi četami.
Od tega poraza se republikanska stran nikdar več ni opomogla, medtem ko je mednarodna konferenca v Münchenu dokončno pokopala vse upe na to, da se bodo evropske sile vmešale in preprečile njen padec. Pot do Katalonije je bila odprta.

V letih pred januarjem 1939 je proces podružbljanja lastnine stekel najdlje ravno v Kataloniji in eksperimentiranje z alternativnimi oblikami družbene organizacije je tam doseglo svojo najrazvitejšo obliko. Po drugi strani je bila ravno Barcelona spomladi 1937 prizorišče medsebojnega obračunavanja v vrstah republikanske Španije med promoskovskimi komunisti ter trockisti in anarhisti. Poleg paranoidnega stalinističnega preganjanja trockizma je v ozadju spopada tičalo vedno bolj nerešljivo vprašanje: nadaljevati z vojno na škodo revolucije ali obratno? Španska republika, kaotična zmes široke palete političnih strank, milic in sindikatov, s stopnjevanjem državljanske vojne ni več znala najti odgovora, ki bi znal učinkovito razrešiti to dilemo.

Kljub temu pa se je za nekaj trenutkov v tragični zgodovini 20. stoletja v Kataloniji dogajalo nekaj izjemnega. Kot je to strnil George Orwell, ki je svojo izkušnjo bojevanja na republikanski strani popisal v delu Poklon Kataloniji:

Običajna razredna delitev družbe je tako rekoč izginila ‒ česa takega si v angleškem, od denarja okuženem ozračju skoraj ni mogoče predstavljati; tu ni bilo nikogar drugega razen nas in kmetov, in nihče ni bil nikomur gospodar. Seveda takšno stanje ne more prav dolgo trajati. Bilo je le začasna in zemljepisno omejena faza v velikanski igri, ki je potekala na celotnem zemeljskem obličju. Vendar je dovolj dolgo trajala, da je učinkovala na vsakogar, ki jo je doživel. Naj si takrat še tako preklinjal, pozneje si spoznal, da si bil v stiku z nečim nenavadnim in dragocenim. Bil si v skupnosti, kjer je bilo upanje nekaj običajnejšega kakor apatija in cinizem, kjer je beseda »tovariš« dejansko pomenila tovarištvo in ni bila, kakor v večini dežel, zgolj puhla fraza. Tu je človek resnično vdihaval zrak enakosti.

Leave a Reply