Pismo podpore delavcem v Luki Koper

Pismo podpore delavcem v Luki Koper

V zdravem razumu politikov, pa tudi na nekaterih vplivnih področjih družboslovja, je zakoreninjen mit, da so napredne spremembe v zgodovini predvsem ali izključno rezultat dejanj »vélikih mož«, torej domnevno karizmatičnih, pretkanih in razsvetljenih vladarjev, podjetnikov, herojskih revolucionarjev ipd. Dejanja običajnih ljudi so pri tem nepomembna ali pa celo zavirajo spremembe na bolje. Tako naj bi recimo moderne politične svoboščine in celo demokracija sama nastali v »buržoaznih revolucijah«, ki naj bi jih proti fevdalnemu nazadnjaštvu vodilo hrabro in podjetno meščanstvo. V resnici so bile napredne pridobitve v teh revolucijah – če jih primerjamo s tistimi iz mita – izrazito omejene, kar pa je bilo pridobljeno, je nastalo zato, ker so se v konflikt vmešale množice delavcev in kmetov, ki so od političnih voditeljev izsilile napredne spremembe. Podobno je z zgodovino 19. in 20. stoletja: uzakonitev sindikatov in deset- ali osemurnega delovnika, odprava otroškega, prisilnega in dolžniškega dela, podjetniških mest in neformalnih milic, s katerimi so delodajalci ustrahovali zaposlene, vse to je nastalo (kjer je sploh nastalo) zaradi pritiska od spodaj, pritiska, ki je pogosto trčil ob izrazito in ogorčeno nasprotovanje »vélikih mož«.

Tako nam ob delavskem protestu v Luki Koper, ki problematizira načrt vlade, da preko spremembe koncesijske pogodbe odpre vrata privatizaciji, predsednik DZ Milan Brglez nepresenetljivo sporoča, da protest ni upravičen, da protestniki sploh ne vedo, zakaj protestirajo, in da so »nevzdržna in škodljiva« dejanja delavcev pravzaprav atentat na podjetje in slovensko državo. Premier Miro Cerar opozarja, da delavci ne morejo voditi državnih podjetij ali celo države, protest pa problematizira tudi zato, ker ustvarja gospodarsko škodo. Podobno je gospodarski minister Zdravko Počivalšek vznemirjen zaradi gospodarske škode in poudarja, da »gospodarstvo ne more biti talec nekih nerazrešenih zadev med dvema stranema«.

Problem z vsemi temi pritožbami je, da implicitna alternativa, ki jo ponujajo – razumni pogovor med obema stranema –, ne deluje in nikoli ni delovala. Večje ali manjše koncesije običajnim ljudem precej redko nastanejo na podlagi umirjenega dialoga med ljudmi z izrazito konfliktnimi interesi, ne glede na to, kako razumne in upravičene so. Spektakularen nedavni primer lažnosti tega domnevno edinega sprejemljivega načina komunikacije med javnostjo in upravljalci gospodarstva in države, je usoda Grčije v Evropski uniji. Poleg tega je vsaj nekoliko ironično, kako je gospodarstvo v redkih trenutkih res lahko sredstvo, prek katerega se delavci borijo proti izkoriščevalskim delovnim razmeram ali za javnost škodljivim dejanjem države – mnogo pogosteje pa je gospodarstvo talec v rokah gospodarstvenikov, ki z grožnjami o begu kapitala, o investicijskih stavkah in o zapiranju obratov od države neposredno ali posredno izsiljujejo izpeljevanje varčevalnih ukrepov in drugih antisocialnih politik, od delavcev pa sprejetje stagniranja ali nižanja plač in nazadovanja razmer na delovnem mestu. Zdi se, da med obema primeroma vlada precej opazna asimetrija – tako glede pogostosti rabe tega sredstva kot glede (upravičenosti) cilja, zaradi katerega se ga uporabi.

Zaposlenim Luke Koper zato izrekamo polno podporo. So ena najbolje organiziranih delavskih skupnosti v državi z močno in aktivno podporo lokalne skupnosti. Od razpleta dogajanja v Luki Koper bo odvisno, kako se bodo odvijali prihodnji družbeni konflikti v državi – s tem pa tudi možnost napredka v življenjih nas vseh.

Comments are closed.