Pismo podpore Tovarni Rog

Pismo podpore Tovarni Rog

V Inštitutu za delavske študije izražamo podporo kolektivom, ki delujejo in so v preteklosti delovali v prostorih nekdanje tovarne Rog. Zgodba tovarne Rog, kjer sta nekoč stavkam, odpuščanjem in neštetim osebnim tragedijam sledili prisilna poravnava in stečaj, je simptomatičen in vzorčen primer procesa deindustrializacije. Je primer procesa, ki je zahodni svet podredil logiki storitvenih ekonomskih modelov in prekarizacije, v države, ki naj bi šele postale del tega Zahoda pa to logiko pripeljal v najbrutalnejši obliki.

Da imajo prostori tovarne Rog vrednost, ki so jo ustvarjali tudi že davno odpuščeni delavci, ki v procesu stečaja niso bili poplačani, se pogosto pozablja. Prav tako se skuša pozabiti na to, kar se je v Rogu dogajalo v zadnjih desetih letih, ko so poslopje za nepridobitne namene uporabljali aktivisti, umetniki in teoretiki v imenu družbene kritike ter v bran marginaliziranih in zatiranih družbenih skupin. Vprašanje lastništva torej nikakor ni črno-belo, ampak je povezano prav s procesom deindustrializacije.

Z izgubo industrije so se v zahodnih urbanih središčih, poleg izpraznjenih industrijskih objektov, začeli pojavljati nezaposleni, reveži in brezdomci. Kapitalistični razred, ki se s tovrstnimi težavami ni sposoben soočati v temelju, je kot odgovor ponudil revitalizacijo urbanih središč, in sicer  z uvajanjem zahodnih modelov kulturnih in kreativnih industrij. Gre za začasne rešitve, ki bolj kot povrnitev standarda, merijo na doseganje neoliberalne ideološke interpelacije posameznikov. Po eni strani tovrstne rešitve tiste, ki niso sposobni preživeti v novem modelu, izrivajo na periferijo, ven iz urbanih središč, preostale pa preko prekarnih zaposlitev v storitvenih dejavnostih uvajajo v nov način življenja. V Ljubljani je primer tovrstnega projekta Kino Šiška, kjer se pojem javnega popolnoma izgubi, oziroma je dojeman samo še kot način financiranja.

Ne gre toliko za transfer sredstev iz javnega v privatno, ampak za spremenjen način funkcioniranja urbane kulturne produkcije. Moment socializacije, ki je ključen za prostore kot sta AKC Metelkova mesto in Tovarna Rog, tu  nadomešča odnos med ponudnikom storitve in potrošnikom. Hkrati se uvaja fleksibilne delovne odnose in razbija solidarnost na kulturni sceni. Gre skratka za proces, kjer kulturna produkcija postaja kulturna industrija in prav to želi MOL dandanes pripeljati v Rog.

To nam lahko pojasni eno od mnogih protislovij, povezanih s tovarno Rog, ki je povezano s kolesi Poni. Medtem ko je šla tovarna Rog v stečaj in niso delavci od skupnega ustvarjenega kapitala dobili nič, danes Gorenje obuja proizvodnjo ponijev, prav za potencialne bodoče koristnike kreativnega profitnega centra Rog. Gre zgolj za enega od številnih primerov kapitalistične ekspropriacije, kjer se skupna lastnina z neskončno lahkostjo prevaja v privatne profite. Ob vsem naštetem se skupnosti, ki deluje znotraj tovarne Rog, očita ravno zlorabo tuje lastnine, čeprav je po vseh merilih prav ta kolektiv zaslužen za razvijanje praks, ki so omenjeni kapitalistični razlastitvi nasprotne po svojem bistvu.

Izpostavimo še eno protislovje povezano s celotno zgodbo. Mar se župan Zoran Jankovič ne identificira kot levičar? Mar na partizanskih proslavah ne poziva k dvigu sociale in pokojnin? Mar ga ne skrbita škoda in razsulo, ki ju povzroča kriza? Zakaj torej skuša, s pomočjo akademskega lakaja Gregorja Tomca, prav z najbolj kapitalističnimi metodami zatreti eno redkih mest upora proti kapitalističnim procesom, ki našo družbo rinejo v vse večjo bedo, pomankanje in revščino?

Županu torej predlagamo, da za spremembo svojo pozicijo vzame zares. Da kolektivom znotraj Roga pusti avtonomijo, s tem pa omogoči nadaljnji boj za marginalizirane in zatirane družbene skupine in nadaljnje razvijanje alternativnih kulturnih, umetniških in teoretskih praks. Drugačni potek dogodkov se namreč v dogajanju okoli Roga že daje slutiti: izključevalne kapitalistične prakse in fašistoidno nasilje na ulicah.

Comments are closed.