Predrag Ćetković: Financializacija evropskega bančnega sektorja

Bančni sektor starih članic Evropske unije je od devetdesetih let naprej šel čez pomembne spremembe, ki se jih pogosto zajema z izrazom financializacija. V preteklost je bila funkcija bančnega sektorja v večini teh držav nudenje kreditov nefinančnim podjetjem. Glavni vir dobičkov so bili zato prihodki od obresti, kar je privedlo do višjih obrestnih mer posojil v primerjavi z depoziti. S tem, ko so so se nefinančna podjetja čedalje bolj zanašala neposredna posojila na odprtih trgih ali celo zmanjšala svojo investicijsko porabo, so banke pričele iskati nove vire dobičkov. Na eni strani so banke povečale posojila zasebnemu sektorju gospodinjstev, da bi obdržala obrestne prihodke od posojil. Na drugi strani se je v skupnem dobičku povečal delež neobrestnih prihodkov. Ti neobrestni prihodki izhajajo predvsem z dveh virov. Prvič, pristojbine ali provizije, ki med drugim izhajajo tudi iz upravljanja pokojninskih in investicijskih skladov, so narastle. Omenjeni skladi so bili agresivno trženi strankam, še posebej zasebnim gospodinjstvom. Drugič, evropske banke prejemajo naraščajoči del svojih prihodkov od povezanih bank v novih članicah ali kandidatkah za članstvo v EU. Širitvi bank iz starih članic EU v srednjo, vzhodno in jugovzhodno Evropo (SVJVE) je sledila nagla rast kreditev v slednji del celine, še posebej v sektorju gospodinjstev. S tem, ko je bila dobičkonosnost v državah SVJVE na visoki stopnji, je hitra rast kreditov vodila do visokih dobičkov, ki so bili deloma prenešeni k matičnim bankam. Vendar je izbruh trenutne finančne in gospodarske krize ponazoril grožnje, povezane s takšnim razvojem evropskega bančnega sektorja.

Predrag Ćetković je študent doktorskega programa družbenih in ekonomskih ved na Univerzi za ekonomijo in poslovne vede na Dunaju. Njegovi raziskovalni interesi vključujejo makroekonomijo, heterodoksno ekonomijo, razvojno ekonomijo in finančne trge.

Leave a Reply