Primož Krašovec & Marko Bauer: Trk

Primož Krašovec & Marko Bauer: Trk

Kakor komedija težko tekmuje s stvarnostjo, saj je slednja vselej bolj farsična in absurdna od prve, ima podoben manjvrednostni kompleks tudi znanstvena fantastika. Če se je v času trilogije Blue Ant (2003-2010) še izumitelj cyberpunka William Gibson odpovedal zamišljanju prihodnosti, zato da bi zmogel misliti »kako čudne stvari so zdaj«, potem mora biti nekaj na tem. »Mislim, da nič ne zastari hitreje od znanstvene fantastike. Nič ne zastari hitreje od imaginarne prihodnosti. Pridobi patino arhaičnosti, še preden roman spraviš v kuverto, da bi ga poslal k založniku.« Določeni anahronizmi vseeno vztrajajo – kakor telegram. Ali seks, gon smrti in avtomobili. Gibson je pravzaprav le sledil gesti predhodnika J. G. Ballarda, ki je v uvodu k romanu Trk (uvodu, napisanem več kot 20 let kasneje) zapisal:

/…/ ravnotežje med domišljijo in resničnostjo [se je] v zadnjih desetletjih občutno spremenilo. Njuni vlogi se vse bolj menjavata. /…/ Živimo v ogromnem romanu. Pisatelju si ni več treba izmišljati vsebine romana. Domišljija je že tu. Pisateljeva naloga je izmišljanje resničnosti.

Z vsem tem v mislih smo se za večer znanstvene fantastike, ki ji morda raje rečemo spekulativna fikcija, odpovedali tako vesoljskim ladjam kot neposrednim prikazom računalnikov, čisto v dondelillovskem smislu, slednji so izumrli, saj so se stopili s teksturo vsakdanjega življenja. Konec koncev, mar obstaja kaj bolj tehnofobičnega od Sandre Bullock, ki v Mreži klofa po tipkovnici?

Comments are closed.