Proti prostotrgovinskim sporazumom

Proti prostotrgovinskim sporazumom

Vloga nacionalnih držav in državnih sistemov pri regulaciji ekonomskih procesov, socialnih konfliktov in razrednih razmerij se je v desetletjih neoliberalnega obrata, ki so sledila zatonu povojnega fordizma, močno spremenila. V nasprotju s propagandnimi parolami apologetov ta sprememba ni usmerjena v brezmejno sproščanje tržnih sil. Nimamo opravka z deregulacijo, temveč s spremenjeno regulacijo. Novi načini regulacije se med drugim kažejo v njeni internacionalizaciji, v razširitivi državno-zasebne regulacije in pojavu novih oblik regulacije konkurence (zlasti prek komodifikacije narave in znanja). V ta kontekst umeščamo prostotrgovinske sporazume, kot sta TTIP in CETA.

Novi državno-zasebni tipi regulacije in njihova internacionalizacija se pri omejenih sporazumih odražajo v obliki arbitražnih sodišč za investitorje (ISDS oziroma ICS). Gre za mehanizem, s katerim lahko tuji investitorji, največkrat multinacionalne korporacije, tožijo države za izgubo dejanskega ali potencialnega dobička. Postopki bi lahko bili sproženi, če bi na primer država sprejemala ukrepe ali zakone, ki bi dvigovali standarde nad tisto, kar je  predpisano v trgovinskih sporazumih.

Nove forme regulacije konkurence, kot je na primer pravno reguliranje intelektualne lastnine (podaljševanje patentnih pravic in strožji nadzor nad njimi, vsebovan v sporazumu CETA), so eno od orodji privatizacije znanja. Tovrstni mehanizmi zaostrujejo protislovje med družbenostjo produkcije in zasebnostjo dobičkov ter s tem sprožajo precejšnje probleme za celotni inovacijski potencial naših družb.

Spremembe družbenoekonomske ureditve so vpisane že v sam način nastanka prostotrgovinskih sporazumov. Evropske integracije so v desetletjih obstoja razvile institucije in mehanizme, ki omogočajo temeljno predpostavko obstoja teh integracij: prosti trg. Za te institucije sta inherentna močan demokratični deficit in netransparentnost. Oblikovanje sporazumov je potekalo v točno takih okoliščinah.

Neoliberalizem, za katerega predstavlja trenutna serija prostotrgovinskih sporazumov zgolj še enega v dolgi vrsti glasnikov, ni vrnitev v nekakšno naravno stanje tržnih odnosov, kjer bi se država omejila na vlogo nočnega varuha, temveč aktivna državna in naddržavna politika vzpostavljanja, razvijanja in ohranjanja ekonomskega reda brezmejne mednarodne konkurence, s pomočjo pravnih in represivnih sredstev.

V Inštitutu za delavske študije zato zavračamo sprejetje tovrstnih sporazumov.

Comments are closed.