Rok Kogej: Alternative vstajniškega gibanja

Rok Kogej: Alternative vstajniškega gibanja

Vstajniško gibanje je zelo heterogena tvorba in njenim posameznim delom so skupne le zgodovinske okoliščine, iz katerih so vzniknili in na katere se odzivajo, pa čeprav različni deli te okoliščine razumejo različno. To so okoliščine svetovne gospodarske in finančne krize, ki je v ZDA izbruhnila leta 2008, pri nas pa dve leti kasneje, krize, ki jo je nemogoče misliti mimo ožje krize institucionalnega in ideološkega ustroja Evropske unije in območja evra. K tem širšim okoliščinam je treba prišteti še nekaj avtohtonih dejavnikov, in kar dobimo, je eksplozivna zmes rezanja socialnih storitev in transferjev, naraščanja deležev brezposelnosti in prekernih zaposlitev, padanja realnih mezd ter vnebovpijočo korupcijo na najvišjih ravneh politike in gospodarstva. Maribor tako ni bil vzrok vstajniškega gibanja, ampak je bil le njegov povod. Študentke in študenti, delavke in delavci, upokojenke in upokojenci so preplavili mestne trge in ulice po vsej Sloveniji zato, ker je vzrok mariborskega vstajniškega gibanja prisoten tudi v Ljubljani, Kopru in Trbovljah, kakor tudi v New Yorku, Barceloni in Atenah, kjer prihaja do podobnega socialnega in političnega vrenja.

Heterogenost vstajniškega gibanja je, kakor sem že omenil, tudi v različnih razumevanjih teh okoliščin, ki pa vodijo do različnih predlogov, kako te okoliščine spremeniti. Med tistimi predlogi, ki so se že ali pa se prav v tem času institucionalizirajo, lahko v grobem ločimo med tremi vrstami. Prva vrsta predlogov je trenutni politični zavesti najvšečnejša. To so tisti predlogi, ki krizo razumejo kot moralno krizo in kot krizo pravne države, ki je lahko splošna, pogosteje pa ima čisto konkretne obraze konkretnih politikov in menedžerjev, ki si nelegalno ali tudi čisto legalno polnijo žepe z denarjem državne blagajne in si s finančnimi mahinacijami prilaščajo nekoč skupna podjetja. To so torej zgodbe o notranjem sovražniku in s predvidljivim koncem. Sovražnika je treba prepoznati, zagrabiti za kravateljc, strpati v ječo ali mu vsaj izdati Berufsverbot (prepoved opravljanja poklica), tako izpraznjeno mesto pa zapolniti z moralno neoporečnimi strokovnjaki, ki bodo ponovno vzpostavili spoštovanje pravne države. Večjih sistemskih sprememb ti predlogi ne vključujejo, vseeno pa skušajo v neki, vse močnejši različici posnemati retoriko in predloge protikapitalistične levice. To različico lahko razumemo kot »ideološki protikapitalizem«, kakor je ta pojav imenoval marksistični ekonomist Alfred Sohn-Rethel, in sicer kot njegovo desno različico.

Druga vrsta vstajniških predlogov se od prve razlikuje v tem, da družbo in zgodovino misli na kompleksnejši način, deli pa se na dve različici, na bolj centristično in bolj levo. Po prvi, pragmatičnejši je kriza gospodarska in finančna kriza svetovnih razsežnosti. Vendar to ni kriza kapitalizma kot takega, ampak le kriza njegovega neoliberalnega (v svetovni razsežnosti) in tranzicijskega (v nacionalni razsežnosti) obdobja. Ta različica torej zavrača pot »nazaj ali naprej v komunizem«, če parafraziramo besede predsednika države, in namesto tega zagovarja socialnodemokratski ali socialnoliberalni model, kakršen je na Zahodu prevladoval v povojnem obdobju (1945–1973), pri nas pa smo ga, sicer v manj radodarni različici, živeli v desetletju po osamosvojitvi. Kar rabimo, je torej boljša regulacija gospodarstva in financ ter več socialne države, morda pa tudi ščepec delavskega soupravljanja, če le ne bo na njegov račun trpela produkcija »dodane vrednosti«. Druga, radikalnejša različica te vrste predlogov pa gre v svoji analizi dlje ter krizo vidi kot krizo kapitalizma in tudi kot okoljsko krizo, kot odgovor na katero je treba zgraditi »demokratični in ekološki socializem«. Vendar ta različica v svoji analizi ne preseže prepoznavanja negativnih učinkov kapitalizma ter spregleda razredni boj in zakone kapitalistične produkcije, s tem pa, tako kakor prva različica, ostaja ujeta v okvire konservativnega ali buržoaznega socializma, ki sta ga Marx in Engels napadla v Komunističnem manifestu. Sicer kliče po družbi brez delavcev, ampak kliče po buržoazni družbi brez delavcev, zato je leva različica ideološkega protikapitalizma.

Tretja vrsta vstajniških predlogov je marksistična in demokratičnosocialistična. Kriza je kriza kapitalizma. Družba je razklana, vendar rešitev ni v moralni ali korporativistični pomiritvi, ampak v radikalizaciji tega razrednega razkola, ki se lahko razreši le z izstopom iz kapitalizma in z demokratičnim prehodom v socializem. Zato pa mora vstajniško gibanje prerasti v delavsko gibanje in v delavsko stranko, ki ga bo združila ne z moralnimi ali s posebnointeresnimi pozivi, ampak s pozivi na osnovi občega interesa, ki ga zastopa razred vseh tistih, ki jim preživetja ne zagotavlja politična funkcija ali lastništvo ali upravljanje s produkcijskimi sredstvi, ampak morajo zanj prodajati svojo delovno silo. Ta vrsta predlogov na pristaja na buržoazno delitev na državo, ki stoji nasproti civilne družbe in gospodarstva, zato tudi ne moremo govoriti o predlogih, ki bi ciljali le politično ureditev. Razumeti jo je treba kot celoto, ki cilja na celovito preobrazbo družbe, na njeno celovito demokratizacijo. Do te preobrazbe mora priti na petih ravneh.

 

  • Na politični ravni z uvajanjem starih in izvajanjem novih neposrednih oblik sodelovanja skupnosti pri odločanju o javnih zadevah, kot so zbori občanov in participativni proračun, na nacionalni ravni pa z nadomeščanjem predstavniškega sistema z neposredno udeležbo v odločanju in delegatskim sistemom.
  • Na mikroekonomski ravni z uvajanjem novih in izvajanjem starih oblik ekonomske demokracije, kot sta skupno lastništvo zaposlenih in delavsko samoupravljanje.
  • Na makroekonomski ravni z odpravljanjem družbenih mehanizmov, ki v kapitalizmu povzročajo neprestane krize (trga in konkurence) in z vzpostavljanjem alternativnih načinov koordinacije produkcije in distribucije dobrin: sodelovanja namesto konkurence in demokratičnega planiranja namesto tržne produkcije.
  • V odnosu do okolja z načrtovanjem obsega in narave produkcije v skladu z nosilnimi in regenerativnimi sposobnostmi okolja.
  • V odnosu do razrednega in identitetnih vprašanj z odpravljanjem tako razrednih razlik med delom in kapitalom kakor vseh drugih oblik neenakosti in podrejanja na družbeni ravni, kot so diskriminacije na osnovi rase, spola, spolne usmerjenosti, narodne in etnične pripadnosti ter hendikepa.

Če povzamem in zaključim. V vstajniškem gibanju lahko najdemo tri vrste predlogov: populistične, konservativne ali buržoaznosocialistične in demokratičnosocialistične. Kakor je bilo verjetno očitno, Delavsko-punkerska univerza zagovarja zadnje. Trenutna kriza ni moralna kriza ali kriza pravne države, ampak je kriza kapitalizma kot produkcijskega načina, ki je razredno izkoriščanje v imenu produkcije za profit. Za nacionalni pogled to pomeni, da moramo popraviti ne le napake tranzicije, ampak tudi napako, ki je sama tranzicija v kapitalizem.

3 comments

  1. Analiza družbenih razmer s stališča razmerij med reformisti in revolucionarji bi bila
    nezadostna že za 19. stoletje, po 68. letu pa je to perverzno. Res je, da v
    gibanju prevladujejo skupine, ki se opredeljujejo za reformno ali za
    revolucionarno pot vstaje, vendar pa so oboji reproducenti sveta takšnega
    kakršen je – govorjenje o ohranjanju ali odpravi kapitalizma je dovolj
    poenostavljeno, da pritegne množice, za prihodnost pa je obrobnega pomena. Kapitalizem se (takšne kakršen je bil doslej) ruši sam v sebi, ne zaradi vstajnikov ampak ker se ne more več vzdrževati.
    Vstajniki imajo še druge opcije kot sta reforma in revolucija in to je avtonomna
    produkcija družbenioh alternativ. A tega v razglasu DPU ni. Čeprav DPU živi v
    avtonomni coni in se ponaša z avtonomno držo, je njegova vizija družbe samoupravno
    partijska. Izstop iz kapitalizma z ustanovitvijo delavske stranke, prevzemom
    oblasti, diktaturo proletariata in podaljšanim prehodnim obdobjem. Avtonomna protisistemska strategija ne skrbi za propad sistema dominacije, niti se ne zanima za prevzem oblasti in prevzgojo družbe ampak gradi prihodnjo družbo s projekti, ki razvijejo preskrbo sistemskih storitev neodvisno od države in globalnega trga. Delavska (in punkerska) pozicija ni naravna podlaga za vznik partije ampak se npr. pri Rosi Luxemburx razvije v spontano samourejeno gibanje, ki ustvarja podlage za drugačne odnose, ki ne temejijo na odnosih oblasti. Alternative so potrebne, ne samo kapitalu ampak tudi konzervativnemu levičarstvu, ki se upira vsaki radikalni spremembi, če ogrozi njih občutek, da se nahajajo v centru družbe in skrbijo zanjo in jo varujejo. Tako ni presenečenje, da DPU ne le, samo išče polovične alternative sistemu ampak išče tudi alternativo vstajniškem gibanju, ki jih je v prvi vrsti sploh porodilo…

  2. Aleš Praprotnik

    Se strinjam z Bojanom, spremembe se lahko dogajajo samo spontano od spodaj navzgor in ne z nekimi novimi diktati (pa čeprav s strani vstajniške skupine).

    Kar pa mene osebno zanima pri zgornjem predlogu pa je, kako konkretno si predlagatelji zamišljajo ureditev monetarnega sistema v okviru željene nove družbene realnosti? Namreč, dejstvo je, da vsi družbeni sistemi (od komunističnega, fašističnega, socialističnega do socialdemokratsko kapitalističnega in neoliberalno kapitalističnega) za funkcioniranje (v okviru trenutne družbene stopnje zavesti) potrebujejo obračunsko enoto – menjalno sredstvo – denar. Tudi socialna podjetja, ki morajo med drugim še vedno prodajati svoje izdelke za določen dobiček, potrebujejo vire financiranja in ti viri so največkrat banke s posojili. Torej, monetarni sistem in njegovo dobro funkcioniranje je pomemben aspekt delovanja družbe. Kako si predlagatelji predstavljajo ureditev bančnega sistema, delovanje centralne banke in odnos med njima (nadzor plačilnega prometa, sodelovanje s tujimi finančnimi institucijami idr.)?

    Razumem, da morda nimate še podrobnega in natančnega načrta, ampak neko okvirno zamisel pa verjetno morate imeti.

  3. srečko prislan

    Pozdravljeni!

    Se v celoti strinjam s kratko kritično analizo Bojana Radeja, ki na kratko posreduje svoje mnenje, glede stanja in perpektive uvajanje t.i. alternative (demokratični socializem) obstoječem dominantnem družbenem sistemu kapitalizmu.

    Sam sem se od l. 1984 dalje ob študiju ukvarjal z raziskavami in kritično analizo ter proučevanjem razvojnih procesov na področju družbenih sistemov v različnih zgodovinskih obdobjih in družbenimi ureditvami skozi celotno zgodovino človeške družbe. Ugotovil sem bistvene postulate na osnovi katerih so bili oblikovani določeni družbeni sistemi in zakaj oziroma kako je prišlo do bistvenih (revolucinarnih) spremembe v kvaliteti družbenih odnosov, ki so pogojevali takšne revolucionarne spremembe. Poleg splošnih spoznanj in ugotovitev iz različnih družbenih sistemov, ki so se razvijali od praskupnosti do danes sem še posebno pozornost posvetil razvoju trem kjučnim dejavnikom procesa razvoja človeka in njegove skupnosti in sicer : religije, države in prava.

    Po oblikovanju sodobne države, ki je oblikovana na subjektivnem pravu sem v fokus svojega raziskovanja postavil predvsem dve temeljnih družbenih instituciji, kot sta država in cerkev, oziroma njun nastanek, razvoj in odmiranje. Najbolj celovito in poglobljeno analizo sem opravil na dveh dominantnih družbenih sistemih, ki sta v vsej zgodovini človeštva dosegla najboljše rezultate in sta tudi trenutno še vedno najbolj aktualna, glede na dosedaj znano teorijo in prakso. To sta “samoupravni” socializem in obstoječa samozvana “sodobna demokracija” ali prevladujoči “neoliberalni kapitalizem”!

    Z neutralno kritično analizo sem si za cilj postavil ugotoviti osnovne značilnosti obeh aktualnih družbenih sistemov, njune prednosti in slabosti v razvojnem procersu ter njun nastanek, razvoj in odmiranje (kot posledica njunih prednosti in slabosti). V l. 96 sem se na osnovi zbranih podatkov in pridobljenih informacij na osnovi raziskav in analiz odločil da oblikujem nov družben sistem (1), kar mi je po slabih 12 – letih načrtnega raziskovalnega dela tudi uspelo. Nov družben sistem sem imenoval Bio-humanizem (2) in je zgrajen na naravnih zakonitostih življenja ter vsebuje vse pozitivne dosežke razvoja človeške družbe in odpravlja slabosti in pomankljivosti samoupravnega socializma in obstoječega dominantnega družbenega sistema kapitalizma.

    Poleg koncepta novega družbenga sistema (ki je univerzalen družben sistem in obsega vsa področja človekovih egsistenčnih potreb) sem pripravil tudi načrt njenega uresničevanja in uveljavljanja v neposredni praksi preko treh strateških razvojnih faz. Prva se prične s izborom in pripravo strukture za izvedbo akcijskega načrta (3). Po zaključku 1. Faze se kontiunurano nadaljuje 2. Faza in po njenem zaključku pridemo v 3. Fazo, kot jo je nakazal že znani dr. Bruce H. Lipton v svoje predstavitvi »Spontana evolucija« ali soustvarjanja “novega sveta” ali “nove evolucije” (4).

    Več informacij na povezavah preko interneta oz. spletnih naslovih ter link-ih:

    (1) http://www.ednevnik.si/entry.php?w=desuszgsavinjska&e_id=176970
    (2) http://www.rtvslo.si/blog/sreco-za-sreco/kaj-je-bio-humanizem/38527
    (3) http://www.ednevnik.si/entry.php?w=desuszgsavinjska&e_id=177414
    (4) https://www.youtube.com/watch?v=WSwS1bD_oVA&feature=player_embedded#!

    Ob zaključku le še to, zakaj podajam to informacijo, kot komentar na tej strani. Zato ker prav v Sloveniji obstajajo pogoji za razvoj novega družbenega sistema, ki bo radikalno spremenil smer obstoječega družbega razvoja v svetu in so pri nas najbljiže vsebini novega družbenega sistema – s področja naravnih zakonitosti življenja (Anton Komat) , s področja uresničevanja pozitivnih duhovnih vrednot – razmišljanja (Bojan Radej) in tudi uresničevanja nekaterih bistvenih ciljev (ne zahtev) novega družbenga sistema ((VLV in IDS)!

Leave a Reply