Rok Kogej – Kritika keynesovske skromnosti

Trenutna dvojna kriza svetovnega kapitalizma in evropskih integracij je spodbudila predloge za njeno razrešitev, ki prihajajo z obeh strani političnega spektra. Na levici imamo dve vrsti takšnih predlogov. Prvi, običajno marksistični, se namenjajo obstoječi politični in ekonomski sistem zamenjati s socialno in okoljsko bolj vzdržnim sistemom, tj. s socializmom, vendar se med sabo razlikujejo v njihovem odnosu do EU kot možnim institucionalnim izhodiščem tako temeljitih sprememb (gl. npr. razpravo med Kostasom Lapavicasom in Michelom Hussonom). Drugi, običajno keynesovski, so politično skromnejši in se zadovoljujejo z odpravo institucionalnih protislovij EU, saj verjamejo, da »kriza ni pravi čas za oblikovanje alternativ kapitalizmu« in da so »edine politične sile, ki lahko krizo izkoristijo, ksenofobi, antisemiti, mizantropi ipd.,«, kar naj bi dokazala trideseta leta 20. stoletja (gl. npr. »Skromen predlog za rešitev krize območja evra« Janisa Varufakisa in Stuarta Hollanda). Tarča našega prispevka bodo slednji, saj so politično bližje udejanjenju, njihove zmotne predpostavke in lažne obljube pa grozijo z diskreditacijo celotne levice in z nadaljnjim obratom k desničarskim »rešitvam« po madžarskem zgledu. Pokazati bomo skušali dvoje. Prvič, da z izbiro keynesovskih taktik za reševanje evropskih razsežnosti krize in s spregledom njenih svetovnih razsežnosti takšni predlogi postanejo ekonomsko impotentni. In drugič, da ekonomska impotentnost takšnih predlogov ne pomeni, da so impotentni tudi politično, vsaj ne, če jih iztrgamo keynesovski strategiji, ki kapitalizem rešuje, namesto da bi ga presegala.

Rok Kogej (Trbovlje, 1987) je podiplomski študent politologije, član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze in odgovorni urednik založbe Sophia (kmalu Naprej!, po časopisu, ki je leta 1908 izdal prvi slovenski prevod Komunističnega manifesta).

Leave a Reply