Sašo Furlan: Antinomija politične države in civilne družbe – o Marxovi kritiki Heglove filozofije pravice

Preden se je Marx lotil projekta kritike politične ekonomije, se je ukvarjal predvsem s kritiko prava in politike. V letih 1842–43 se je z uredniškim delom za časopis Rheinische Zeitung uveljavil kot neizprosen kritik reakcionarnih politik pruske monarhije, kot filozof pa se je profiliral zlasti prek svoje konfrontacije s Heglovo teorijo države. Zgoščeno kritiko teorije države, ki jo je Hegel podal v Orisu filozofije pravice, je Marx leta 1843 začrtal v svojem sicer nedokončanem spisu Kritika Heglovega državnega prava. Ker gre za edini Marxov spis, v katerem država ni le predmet sporadičnih opomb ali postranskih komentarjev, temveč osrednji predmet teoretskega prikaza in kritike, prav ta spis služi kot privilegirano mesto vstopa v problematiko države pri Marxu.

V Kritiki Heglovega državnega prava se Marx posveti obravnavi nekega nereduktibilnega nasprotja, ki ga poimenuje »antinomija politične države in civilne družbe«. Pri tem si za svojega nasprotnika vzame Hegla, ker le-ta za razliko od svojih predhodnikov (Locke, Rousseau, Hobbes) jasno zapopade razcep moderne družbe na državo kot sfero občega in civilno družbo kot sfero posebnega. Interpretacije Kritike Heglovega državnega prava se pogosto prehitro zadovoljijo s trditvami, da Marx tam Heglovemu »idealističnemu« pojmovanju države, po katerem država nastopa kot subjekt, civilna družba pa kot predikat, s feuerbachovsko gesto zoperstavi svoje »materialistično«, na konkretni empiriji zasnovano pojmovanje države, po katerem je subjekt civilna družba, predikat pa država, mimogrede pa še razkrinka Hegla za ideologa pruske restavracije. Poskusili bomo pokazati, da so takšna branja neustrezna in teoretsko neproduktivna. »Materialistični« obrati Heglove teorije države iz glave na noge se prej kot za epistemološke prelome izkažejo za epistemološke zavore na poti k teoriji moderne države. Marxovo kritiko Hegla, ki izhaja iz teze, da »Hegel ne zasluži graje zato, ker opisuje bistvo moderne države, kakršno je, ampak zato, ker to, kar je, prikazuje kot bistvo države,« je ustrezneje in produktivneje brati kot poskus filozofske, torej imanentne kritike, ki Heglovo teorijo države preizkuša na njenem lastnem terenu. V tem oziru bomo obravnavali štiri ključne točke na katerih se Marx zoperstavlja Heglu: kritiko preobrata subjekta in predikata (ki ne sovpade z »materialističnim« obratom Heglovega teorije države); kritiko Heglove obravnave posredovanja med sfero občosti (državo) in sfero posebnega (civilne družbe); kritiko Heglove izpeljave civilne družbe iz »abstraktne ideje« (ki ne sovpade z naivno empiristično kritiko idealizma); in kritiko sprave Heglove filozofije z dejanskostjo moderne države (ki Heglu ne očita klečeplazenja pred Viljemom III.).

Naposled bomo pod drobnogled vzeli pojem »človeške emancipacije«, s katerim Marx poskuša misliti družbeno individualnost kot enotnost občega in posebnega onkraj nasprotja med sfero politične države in sfero civilne družbe; ter Heglovo kritiko »fanatičnih« političnih projektov, ki ciljajo na zlitje občega in posebnega ter se s tem izpostavljajo nevarnosti nasilnega izničenja posebnega. Razmislili bomo, kako se lahko človeška emancipacija, kakor jo pojmuje Marx, izogne pastem in nevarnostim, na katere je opozarjal Hegel.

Sašo Furlan je podiplomski študent politične teorije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in član programskega odbora Inštituta za delavske študije. Raziskovalno se ukvarja s kritiko politične ekonomije, zlasti s teorijami fetišizma, odtujitve in ideologije.

Leave a Reply