Sašo Furlan – Kriza evroobmočja v kontekstu globalne krize kapitalističnega produkcijskega načina

Pripoved o krizi evroobmočja se običajno začne v letu 2009, ko je v Grčiji prišlo do dolžniške krize, ki se je izrazila v visoki stopnji javnega dolga. Tedaj je eskalacija javnofinančnih primanjkljajev sprva vodila do izjemnega upada bonitetnih ocen grške države, kar je pripeljalo do hitre rasti donosov na grške državne obveznice in naposled povzročilo prekinitev dostopa Grčije do mednarodnih finančnih trgov. V podobnih težavah sta se kaj kmalu znašli tudi Portugalska in Španija, kasneje pa še Irska in Italija. Visoke ali hitro rastoče stopnje javnega dolga omenjenih držav so bile v najpogostejših, t.j. publicističnih ali »strokovnih« interpretacijah diagnosticirane kot poglavitni vzrok trenutne krize, ki je ogrozila sam obstoj evroobmočja in EU. V nasprotju s tovrstnimi zgodbami bomo skušali pokazati, da je problem javnega dolga v perifernih evrskih državah le posledica in ne vzrok krize evroobmočja. Krizo evroobmočja bomo namreč interpretirali kot dvojno krizo: ključna vzroka zanjo je mogoče najti v padcu profitne mere na eni strani in v neizravnani plačilni bilanci na drugi.

Težave evropskih gospodarstev, ki izhajajo iz padca profitne mere, presegajo geografski in instititucionalni okvir evroobmočja in EU. So namreč posledica strukturnih težav samega kapitalističnega načina produkcije, zaradi katerih vse razvite kapitalistične države že od sedemdesetih let naprej pesti relativna stagnacija, medtem ko so težave, ki izhajajo iz neizravnane plačilne bilance, v veliki meri inherentne samemu institucionalnemu političnemu in ekonomskemu ustroju EU in evroobmočja. Analizo vzrokov krize bomo zato začeli v sedemdesetih letih, ki so bila nemirno obdobje številnih kriz in zastoja dolgoletnega povojnega razcveta gospodarstev ZDA in Evrope. Nato se bomo posvetili ključnim strategijam spopadanja hegemonih gospodarstev Evrope s krizo profitabilnosti, ki je bila v ozadju krize v sedemdesetih letih. Med temi je bila za usodo evropskega gospodarstva odločilna zlasti na restriktivni fiskalni in monetarni politiki osnovana neo-merkantilistična strategija Nemčije, ki se je uveljavila v osemdesetih letih in ki je bila v devetdesetih letih institucionalizirana v EU in evroobmočju. Iz problemov, ki izhajajo iz padca profitabilnosti in ki kljub strategijam za njihovo preseganje v Evropi niso bili odpravljeni vse do danes, in iz problemov, ki izhajajo iz neizravnane plačilne bilance in ki so posledica prav teh strategij, bomo tako skušali izluščiti ključne vzroke trenutne krize, ki se je v evroobmočju manifestirala v obliki dolžniške krize perifernih držav.

Sašo Furlan je dodiplomski študent politologije na Fakulteti za družbene vede in član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze.

Leave a Reply