Sašo Slaček: »Niti bankir niti fašistka!«

Sašo Slaček: »Niti bankir niti fašistka!«

V drugem krogu predsedniških volitev v Franciji je zmago slavil predstavnik establišmenta, nekdanji bankir, avtor pomembnih neoliberalnih reform vlade Manuela Vallsa, Emmanuel Macron. Čeprav bo marsikdo občutil olajšanje, da predsedniškega mesta ni uspelo zasesti kandidatki skrajne desnice Marine Le Pen, pa v resnici ni razlogov za slavje. Macron bo kot predstavnik skrajne sredine nadaljeval z izvajanjem nepriljubljenih neoliberalnih politik po diktatu Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada. Te politike ne bodo ponudile sprememb tistih okoliščin, ki omogočajo rast skrajne desnice, temveč bodo prav nasprotno z vsiljevanjem “evropskih” politik povečevale privlačnost nacionalistične desnice. Skrajna sredina ni alternativa skrajni desnici, temveč ključni razlog za to, da skrajna desnica uspeva z apeli po vrnitvi nacionalne suverenosti pridobivati podporo predvsem med žrtvami neoliberalne globalizacije ter njenih politik nižjih plač in pokojnin, lažjega odpuščanja ter rezov v javne storitve kot so šolstvo in zdravstvo.

Drugi krog predsedniških volitev v Franciji, na katerem se je ljudstvo odločilo, da želi na tem položaju raje videti kozmopolitskega neoliberalca Emmanuela Macrona kot nacionalistično demagoginjo Marine Le Pen, je povzročil zmedo na levici. Ne gre za osamljen primer, saj je podobno zagato sprožalo nedavno glasovanje v Veliki Britaniji o izstopu iz EU, kjer sta se kot dominantna glasova vzpostavila nazadnjaški nacionalizem, ki ga je najbolje utelešala stranka UKIP pod vodstvom Nigela Faragea, in kozmopolitski neoliberalizem vladajoče frakcije torijcev, blairovske struje laburistov ter velikega kapitala, ki je v izstopu iz EU videl predvsem grožnjo svojim poslovnim interesom. V obeh primerih se je skrajna desnica uspela profilirati kot glas nasprotovanja neoliberalni globalizaciji tudi s strateškim prevzemanjem elementov leve retorike (skrb za malega človeka in za socialno državo), ki jih združuje s svojim osrednjim sporočilom sovraštva do vsega »tujega«: od migrantov, beguncev, pa do feministk in istospolno usmerjenih.

Na levici se pojavljajo različni pogledi na ustrezno strategijo – laburisti so se odločili nasprotovati izstopu iz EU, ki ga je zagovarjala skrajna nacionalistična desnica, vendar se pri tem niso zmogli umakniti iz sence Torijcev ter so z mlačno držo le še pripomogli k svoji marginalizaciji. Po referendumu so Torijci prevzeli retoriko skrajne desnice, se popolnoma identificirali z Brexitom in na ta način marginalizirali UKIP, kar se vsaj zaenkrat kaže kot uspešna strategija. Izjemen uspeh so dosegli na lokalnih volitvah, če je verjeti volilnim napovedim, bodo slavili tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah. V primeru francoskih predsedniških volitev je Janis Varufakis prav tako svetoval proevropsko držo: zaradi grožnje fašizma, ki ga domnevno uteleša Marine Le Pen, naj bi levica z vso silo podprla neoliberalnega Macrona kot manjše zlo, pa čeprav je od njega mogoče pričakovati predvsem ukrepe v prid kapitalu in čeprav ni nikoli niti nakazal, da si glasove levice sploh želi. Na drugi strani pa se je Jean-Luc Mélenchon, ki se z 19,6% prejetih glasov ni uvrstil v drugi krog, po poizvedbi med svojimi podporniki odločil, da Macrona v drugem krogu ne bo podprl.

Situacije, v katerih politično razpravo dominirata dve desni poziciji, so vsekakor razlog za skrb, ne pa tudi za podleganje histeričnemu izsiljevanju, da je treba opustiti vse premisleke in zavoljo zgodovinske nujnosti z vso silo podpreti domnevno “manjše zlo”. V takšnih situacijah se je treba predvsem najprej upreti tovrstnemu izsiljevanju in premisliti, kako se je lahko levica postavila v tak podrejen položaj.

Teza 1: Ena osnovnih premis neoliberalizma je, da je treba pomembne ekonomske odločitve odstraniti kar se da daleč od »nerazumnih« zahtev prebivalstva. Evropska unija je uspela to načelo v praksi razviti do najvišje stopnje in pomembne odločitve prenesti na nedemokratična telesa, ki ne odločajo glede na želje in interese prebivalstva, temveč po arbitrarnih pravilih (npr. maastrichtska pravila glede inflacije, javnega dolga itd., ki so bila še radikalizirana s fiskalnim paktom), nad katerimi bdijo neizvoljeni »eksperti«. Takšna ureditev je nujno nestabilna, saj radikalno zožuje prostor možnega razrednega kompromisa. Delavski boj ni boj, ki se bije na forumu institucij EU, temveč je boj, ki se nujno bije zoper razredni interes kapitala, sedimentiran v institucionalni zgradbi EU. V tem je EU le poseben primer splošnega trenda prenosa moči stran od institucij, ki so ranljive na demokratične pritiske, k tehnokratskim telesom in mednarodnim finančnim trgom. Prepustiti vprašanje nacionalne suverenosti skrajni desnici je zato smrtna obsodba levice.

V obdobju po drugi svetovni vojni se je v demokratičnokapitalističnih državah oblikoval institucionalni okvir za miroljubno razreševanje razrednih konfliktov v obliki socialnega dialoga. Državne institucije so bile garant stabilnosti, saj so prevzele vlogo foruma za pogajanja med delom in kapitalom, pa čeprav je ena stran bila v tem odnosu jasno favorizirana. Ta vloga je institucionalnim ureditvam zagotavljala stabilnost, saj so bile od njihovega nadaljnjega obstoja odvisne že pridobljene pravice delavske strani (v obliki socialnih sporazumov, kolektivnih pogodb itd.). Evropska unija ni tovrsten forum, temveč v svojem institucionalnem ustroju in s svojimi pravili že prejudicira odločitve, ki so bile prej (in na ravni držav članic v sicer zmanjšanem obsegu še vedno so) predmet političnega boja. Zahteve nezaposlenih po višjih socialnih transferjih v času krize v okviru EU ne trčijo ob nasprotne zahteve kapitala po nižji obdavčitvi, temveč ob maastrichtska pravila in disciplino mednarodnih finančnih trgov. Vsaka centralna banka z izjemo Evropske centralne banke (ECB) balansira med ciljema nizke inflacije (po navadi bolj v interesu kapitala) in polne zaposlenosti (po navadi bolj v interesu delavske strani), kjer je nagib v eno ali drugo smer vedno politično vprašanje. ECB je odrešena te politične zagate, saj ji njen statut zapoveduje, da mora in sme zasledovati zgolj cilj nizke inflacije ne glede na ceno, ki jo zato plača delavski razred v obliki višje stopnje nezaposlenosti. Nad temi pravili bdijo neizvoljeni tehnokrati, ki za svoje odločitve nikomur ne odgovarjajo, temveč svojo vedno večjo moč izvršujejo onkraj vsakršnih demokratičnih omejitev.

Ključen razlog za popolno marginalizacijo Hollandovih socialistov na teh predsedniških volitvah (njen kandidat Benoît Hamon je v prvem krogu prejel le borih 6,4% glasov) je prav njeno popuščanje pod pritiski iz Evrope in MDS:

“… zmanjševanje javnofinančnih izdatkov, vključno z izdatki za zdravstveno varstvo in pokojnine; povečevanje bazena delovne sile; zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju, in spremembe regulacije trga delovne sile za zmanjševanje moči delavcev pri kolektivnem pogajanju. To je ekonomski program, ki ga mora sprejeti vsak politik ali politična stranka, ki noče biti označen kot “protievropski”. Lahko ga vidimo v najnovejšem (julij 2016) posvetovanju po IV. členu statuta MDS z Francijo, kot tudi v stabilizacijskem programu, ki ga je Francija sprejela v dogovoru z Evropsko Unijo. Ti dokumenti za Francijo predvidevajo zamrznitev realne potrošnje in zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja na nič do leta 2021. Te zaveze predvidevajo, da francoska vlada ne bo storila nič, da bi zajezila množično brezposelnost, ki je lani v povprečju znašala 10 odstotkov.” (Mark Weisbrot)

Pri tem pa je ironično, da je od implozije socialistov najbolj profitiral Macron, ki je bil kot gospodarski minister v socialistični vladi premierja Manuela Vallsa odgovoren za kapitalu prijazen paket reform, ki ga je vlada uspela sprejeti februarja 2015 le po tem, ko je sprejetje vezala na zaupnico vladi. Odmik stranke od delavskega razreda h “koaliciji etničnih manjšin, univerzitetnih diplomantov (ki ponavadi uspevajo v novi ekonomiji), žensk, mladih in nekatolikov” (Christopher Cladwell), ki je Hollandu leta 2012 prinesla zmago, se je izkazala za nezanesljivo. Ideološko praznino takšne s pomočjo marketinških raziskav napaberkovane volilne baze je napolnil neoliberalni zdravi razum in slepo sledenje ukazom iz Bruslja, vedno večje število ljudi, ki jih neoliberalna globalizacija peha v brezupnen položaj, pa se obrača k skrajno desni Nacionalni fronti pod vodstvom Marine Le Pen.

Teza 2: Iskanje manjšega zla med kozmopolitskim neoliberalizmom in radikalno desnico levico odtujuje od delavskih množic, jo politično paralizira in ji poleg manjšega zla prinaša hkrati še večje zlo (torej hkrati krepitev neoliberalnih sil in vzpon radikalne desnice).

Levica je bila v konfliktu med EU in nacionalističnimi elementi pogosto potisnjena v položaj, ko se je zdelo, da mora zavoljo grožnje ponovitve tridesetih let dvajsetega stoletja izbrati manjše zlo in braniti evropske integracije z argumentom hipotetične možnosti, da se EU vendarle spremeni v samem bistvu. Čeprav lahko drži, da v konkretni situaciji izstop iz EU zgolj krepi skrajno desne, nacionalistične politične sile, pa je bolj bistveno vprašanje, kako si je lahko levica dovolila postaviti se v položaj statista na odru zgodovine, ko si lahko kvečjemu obeta biti privesek malo bolj civilizirane od dveh desnih politik. Razlika med Schäublom in Varufakisom je na tej točki postala že zanemarljiva: oba lačnemu ljudstvu servirata jed, v kateri so glavna sestavine prazne obljube boljše prihodnosti. Levica je do točke, ko je izgubila vsakršno zgodovinsko vlogo, prišla prav zato, ker je spregledala, da ni razrednega boja, ki ni tudi boj proti EU.

Vsekakor si ne gre zatiskati oči pred nevarnostmi razpada EU. Pritiski mednarodne konkurence in finančnih trgov s tem ne bi izginili, za države periferije bi se lahko kratkoročno celo zaostrili, npr. v obliki špekulativnih napadov na valuto, visokih pribitkov na državne obveznice ali pa pogojev za dostop do trgov EU in ZDA. Prav tako obstaja nevarnost, da razpad EU okrepi nacionalistične in skrajno desne tendence, kot se je pokazalo tudi v procesu izstopa Velike Britanije, kjer je policija zabeležila močan porast nacionalističnega in rasističnega nasilja. Vendar pa levica s popuščanjem domnevnemu manjšemu zlu kozmopolitskega neoliberalizma prepušča skrajni nacionalistični desnici, da se predstavlja kot branik nacionalne suverenosti in tako namesto izbire med manjšim in večjim zlom hkrati dobi oboje: krepitev neoliberalnega značaja evropskih integracij, ker se kapital lahko zanaša na pristanek, če že ne na navdušeno podporo politične levice, ter hkrati naraščajoč nacionalni šovinizem, saj z blodnim prevzemanjem vloge reševanja kapitalizma pred njim samim (kot se je nekoč izrazil Varufakis) politična levica delavske množice peha v objem skrajne desnice. Bolj kot si lahko uveljavljene politične sile obetajo podporo zgolj zaradi tega, ker so le “manjše zlo”, bolj neodgovorno se lahko vedejo in bolj proste roke imajo pri tem, da se prilagajajo skrajni desnici. Vsakič, ko v dani konstelacijo političnih sil izberemo manjše zlo, zgolj zato, ker je manjše zlo, pripomoremo k temu, da se celotna konstelacija premakne v desno.

Teza 3: Vsiljena izbira med kozmopolitskim neoliberalizmom in nazadnjaško nacionalistično demagogijo je za levico lažna izbira. Bolj kot se bo levica bala boja z neoliberalizmom, bolj bo samo sebe marginalizirala in prispevala k situaciji, ko bo skrajna desnica edina realistična alternativa kozmopolitskemu neoliberalizmu. Parola »Niti bankir niti fašistka«, ki zavrača takšno lažno alternativo, je bila v primeru predsedniških volitev v Franciji popolnoma pravilna. Z brezpogojno podporo neoliberalizmu zgolj zato, ker obstaja poleg njega še nekaj hujšega, lahko levica pri svojih podpornikih seje zgolj zmedo in jih demoralizira, s tem pa še nadalje šibi svoj položaj in krepi položaj skrajne desnice kot edine sile, ki se je pripravljena odločno zoperstaviti neoliberalni globalizaciji.

Skrajna desnica ni uspešna zaradi delavskemu razredu prirojenega rasizma, temveč zato, ker njen toksični nacionalizem svojo moč črpa iz nasprotovanja nepriljubljenim odločitvam, ki jih sprejemajo neizvoljena tehnokratska telesa. Le Pen je uspela privabiti glasove delavcev prav zato, ker njeno sporočilo izgubljene nacionalne suverenosti odzvanja pri tistih, ki so zaradi neoliberalne globalizacije soočeni z brezposelnostjo in negotovostjo zaposlitev, manj kakovostnimi in težje dostopnimi javnimi storitvami ter z rastjo življenjskih stroškov, zaradi katerih si življenja v velikih mestih kot je Pariz sploh ne morejo več privoščiti. Ne glede na to, da Nacionalna fronta za te probleme ne ponuja rešitev, temveč zgolj nasilje nad najbolj ranljivimi, pa žanje uspehe predvsem, ker celoten politični mainstream (tako desni republikanci kot levosredinska Socialistična stranka) aksiomatsko pristaja na neoliberalno globalizacijo in ljudem, ki jih ta pušča ob strani, z vztrajnim molkom sporoča, da so preprosto pogrešljivi. Ti ljudje niso prešli k Nacionalni fronti, ker bi bili nepopravljivi rasisti, temveč zato, ker se jim je politični mainstream odločno in zavestno odpovedal. Črno-bela slika, v kateri skrajna sredina nastopa kot zadnji branik pred barbarstvom skrajne desnice, je brezupno naivna in nevarna zaradi naslednjih razlogov:

  • Če levica stranko, ki jo podpirajo številni delavci, slika kot nepredstavljivo zlo (njene podpornike pa po implikaciji za zarukane rasiste ali pa zaslepljene idiote), se prostovoljno odreče vsakršni možnosti uspeha in se postavlja v položaj priveska neoliberalne politike. S takšnim pristopom delavce, ki so zapadli pod vpliv skrajne desnice, le še bolj peha v njen objem. Le ko bo nedvoumno napovedala boj neoliberalni globalizaciji, se bo lahko levica zoperstavila nacionalističnemu sovraštvu skrajne desnice.
  • Levica ne more podpreti neoliberalnega kandidata ali neoliberalne politike, ne da bi si naredila nepopravljivo škodo. S takšno potezo nase prevzame odgovornost za škodljive neoliberalne reforme ter seje zmedo med svojimi podporniki s konfuznim sporočilom, pri katerem ni jasno, kdo je zaveznik in proti komu se je treba boriti. Varufakisov predlog, da naj levica en dan odločno podpira Macrona, drug dan pa se mu prav tako odločno upira, zveni privlačno, vendar pozablja, da ljudje niso lutke, ki bi jih politični strategi lahko poljubno premikali po šahovnici kakor se jim zazdi.
  • Skrajna sredina ni branik demokracije, temveč prav nasprotno. Ena osrednjih točk njenega programa je zmanjšati občutljivost političnih oblasti na popularne pritiske s prenosom moči na telesa onkraj demokratičnega nadzora kot so ECB, MDS, evrska skupina, ali pa arbitražna sodišča, ki jih predvidevajo »prostotrgovinski« sporazumi. Skrajna sredina vsak dan pripravlja teren fašistični diktaturi z oblikovanjem vse bolj avtokratskih načinov vladanja, ki le čakajo, da jih zasede diktator. Hkrati pa z vsiljevanjem odločitev v nasprotju z interesi večine prebivalstva (lažje odpuščanje, rezanje socialnih transferjev in javnih storitev, davčni odpustki najbogatejšim) mimo demokratičnih mehanizmov vsak dan povečuje privlačnost skrajnih nacionalističinih pozicij in s tem povečuje verjetnost, da bo mesto diktatorja zasedel nekdo, ki bo vzvode nedemokratičnega odločanja pripravljen v polni meri izkoristiti.

Prispevek je bil prvotno objavljen na spletni strani IDS.

Comments are closed.