Sašo Slaček: Terminator – nelagodje v kapitalistični kulturi

Theodor Adorno je v Minimi Moralii trdil, da umetnost ne zmore reprezentirati fašizma oziroma še več, da je fašizem dokončno razgalil nezmožnost umetnosti, da reprezentira sodobno družbo nasploh. Razkorak med človeško izkušnjo, ki jo vsaka umetnost nagovarja, in družbeno realnostjo, ki je postala tej izkušnji popolnoma tuja, je takšen, da je družbena realnost postala nereprezentabilna.

Podobno nemoč lahko opazimo pri filmih, ki poskušajo kritično reflektirati kapitalizem ali nek njegov vidik. Najslabši med njimi so fiksirani na moralno sprijenost posameznikov ali skupin, kot da bi lahko na tak način karkoli smiselnega povedali o družbenih strukturah, ki nemoteno delujejo popolnoma nehumano tudi in predvsem takrat, ko položaje zasedejo vestni, bogaboječi in nasploh moralno nesporni posamezniki. Boljši filmi, kot sta na primer Delavski razred gre v nebesa ali Glengarry Glen Ross, uspešno dokumentirajo, kako kapitalistični delovni proces deformira subjekte, ne da bi se spuščali v ceneno moraliziranje, a vendar ostanejo na ravni konkretnega, ne da bi uspeli hkrati zajeti družbeno totalnost.

Filmu Terminator uspe prodreti globlje do resnice kapitalizma oziroma zajeti to, kar je “popolnoma nečloveško”, kot je zahteval Adorno. Nelagodje terminatorja, stroja, ki hodi, govori, deluje kot človek, pa je vendar bolj kot katerikoli negiben predmet izpraznjen človeškosti, je nelagodje kapitalizma samega. Je nelagodje sistema, v katerem so mrtvi predmeti navdani z zmožnostjo, da hodijo, govorijo in delujejo, medtem ko je človek oropan zmožnosti delovanja.

Comments are closed.