Sigmund Freud (6.5.1856 – 23.9.1939)

Sigmund Freud (6.5.1856 – 23.9.1939)

Sigmund Schlomo Freud, zdravnik, nevrolog, oče psihoanalize in eden najvplivnejših mislecev prve polovice dvajsetega stoletja, rojen 6. maja 1856 v češkem Příborju, umrl 23. septembra v Hampsteadu v Veliki Britaniji. S pomočjo kliničnih študij Josepha Brauerja ter Jeana-Martina Charcota je Freud razvil radikalno nov konceptualni okvir, ki je izpopolnil tedanje razumevanje človeškega fiziološkega razvoja in delovanja človeškega uma, s čimer je pripomogel tako k zdravljenju duševnih bolezni kot k razvoju teoretske produkcije prihodnjih desetletij.

Tekom let, posvečenih psihoanalitski praksi, je Freud iznašel nove terapevtske tehnike, med drugim je odkril transfer in metodo prostih asociacij („talking cure“), ki imajo še danes ključno vlogo pri analitičnem procesu. V tedanje pojmovanje seksualnosti je vključil otroško seksualnost, kar mu je omogočilo formulacijo Ojdipovega kompleksa, ki je prav tako še danes eden izmed osrednjih konceptov psihoanalitske teorije. Z analizo sanj je lahko klinično analiziral formiranje temeljnih mehanizmov represije in njihovih simptomov. Na podlagi omenjenih odkritjih je razvil tudi svojo teorijo nezavednega, ki jo je vključil v nov sistem tridelnega modela človeškega uma – ono, jaz, nadjaz. Postuliral je obstoj libida – ljubezenske energije, ki poganja miselne procese in tvori fiksacije na določene objekte, in nagona smrti – nagona destruktivnosti in agresije. V svojih kasnejših delih je napisal mnogo študij posvečenih interpretaciji in kritiki religioznih in kulturnih fenomenov.

Kljub velikem vplivu na psihoanalitsko skupnost v prvih desetletjih 20. stoletja je bila Freudova psihoanaliza v 40-ih letih označena za konservativno in zavržena tako s strani evropske kot ameriške intelektualne skupnosti. Dano oznako si je mislec nakopal predvsem s svojo teorijo ženske seksualnosti, glede na katero naj bi bile ženske podvržene kastracijskemu kompleksu oz. „penis envy“. Ravno tako se je njegova psihoanalitska praksa v mnogih primerih izkazala za neuspešno, kar je sprožilo mnogo diskusij na temo legitimnosti njegove metode. Kljub temu je s svojim opusom postavil temelje za vse nadaljnje variacije psihoanalitične misli in močno vplival tako na teoretska dela kot na psihoanalitsko prakso svojih naslednikov – neofreudovci (Alfred Adler, Otto Rank, Karen Horney, Harry Stack Sullivan), Carl Jung, Fritz Perls, Jacques Lacan itn.

V drugi polovici 20. stoletja je postalo branje Freuda – ne glede na pozitivno ali kritično držo glede njegove teorije, nepogrešljivo za splošno intelektualno sceno. Začeli so ga brati mnogi marksistični misleci, imel pa je tudi velik vpliv na prvo generacijo frankfurtske šole oz. na predstavnike kritične teorije nasploh. Če omenimo zgolj nekaj primerov – Herbert Marcuse je zagovarjal stališče, da sta Karl Marx in Freud iz različnih perspektiv naslavljala ista vprašanja, Erich Fromm je na podlagi njegove teorije želel ustvariti sintezo med psihoanalizo in marksizmom, Wilhelm Reich je enačil vlogo Freuda v psihiatiriji z vlogo Marxa v ekonomiji, Jean-Paul Sartre je vključil nekatere njegove ideje v svojo eksistencialno analizo, Louis Althusser se je pri svoji interpretaciji Marxovega kapitala naslanjal na njegov koncept naddeterminacije, Gilles Deleuze in Felix Guattari sta v Anti-Ojdipu preko analize želje in njenega razmerja do kapitalističnega produkcijskega načina sicer kritizirala Freudovo zastavitev, vendar znotraj osnovnih koordinat, ki jih je ta začrtal itn..

Preko Lacanove „vrnitve k Freudu“ oz. sodobnih interpretacij njegovih del se Freud še danes uvršča med ključne avtorje pri razumevanju širokega spektra družbenih, političnih in kulturnih fenomenov.

Comments are closed.