Simone de Beauvoir (9.1.1908 – 14.4.1986)

Simone de Beauvoir (9.1.1908 – 14.4.1986)

Ženska se ne rodi kot ženska, ampak ženska postane.

Simone de Beauvoir, francoska eksistencialistična filozofinja, feministka, pisateljica in politična aktivistka. Šest let pred začetkom prve svetovne vojne je bila rojena v meščansko družino, ki je v času vojne izgubila večino svojega premoženja. Oče, bankir, je vztrajal, da tako Simone kot njena sestra osnovno izobrazbo pridobita v najprestižnejših samostanih tistega časa. V tem obdobju je bila Simone v resnici še globoko verna in je sprva načrtovala, da postane nuna, dokler ni pri štirinajstih doživela krize in postala ateistka.

Po uspešno opravljenih gimnazijskih izpitih je leta 1925 začela študirati matematiko na Institut Catholique ter književnost in jezike na Institut Sainte-Marie. Kasneje je na Sorbonni študirala filozofijo in diplomirala iz Liebnizove filozofije. Leta 1929 je, čeprav na študij ni bila uradno vpisana, obiskovala tudi predavanja na École normale supérieure. Ta prestižna fakulteta je bila ustanovljena v času francoske revolucije in je bila namenjena temu, da bi republika pridobila čim kakovostnejše učitelje, izučene v tradiciji kritičnega duha in sekularnih vrednot razsvetljenstva. Na podlagi teh predavanj je Simone de Beauvoir uspešno opravila podiplomski državni izpit, dotlej prva pri 21 letih. Opravila ga je tako dobro, da se je med vsemi kandidati uvrstila na drugo mesto, pri čemer ji je prvo ušlo le za las.

To mesto je pripadlo Jean-Paulu Sartru, s katerim sta se prav v tem času spoznala in sklenila življenjsko partnerstvo. Čeprav ji je Sartre večkrat predlagal poroko, ga je vsakokrat zavrnila, in tako sta do konca življenja živela v odprti zvezi. To ji je omogočilo, da se je lahko popolnoma posvetila svojim interesom. Dosegla je akademski naziv, bila vse življenje politična aktivistka ter se ukvarjala s feminizmom in filozofijo. V svoji najbolj znani knjigi, Drugi spol, je zagovarjala feministični eksistencializem, ki zahteva moralno revolucijo, zaradi česar knjigo številni razumejo kot začetek drugega vala feminizma.

Kot eksistencialistka je Simone de Beauvoir verjela, da je eksistenca pred esenco. V Drugem spolu pojasnjuje, kako je moški iz ženske ustvaril »drugega«, s tem ko ji je navdal lažen pridih skrivnostnosti. Tovrstno stereotipiziranje je služilo kot izgovor za podrejanje in izkoriščanje. Kot tako je značilno v vseh družbah, kjer hierarhično višja skupina svoje poglede vsiljuje hierarhično nižji. Simone de Beauvoir izpostavi, da se takšno podrejanje dogaja tudi na podlagi kategorij identitete, rase, razreda in veroizpovedi, vendar nikjer ni silovitejše kot pri ločnici med moškimi in ženskami in kot opravičilo za družbeni patriarhat.

Pri vprašanju emancipacije, tako ženske kot splošne, je izhajala tudi iz izkušnje življenja v Parizu v času nacistične okupacije. Takrat je spoznala, da tedaj, ko je napadena svoboda, ni mogoče zgolj čakati na boljše čase, temveč se je zanje treba aktivno boriti. Nasilju odvzemanja in uničevanja svobode se je tako mogoče upreti samo nasilno, saj lahko le tako zaščitimo svobodo. Prav svoboda je namreč, kot je na nekem mestu poudarila, končni cilj, za katerega si mora človeštvo prizadevati, in hkrati edino sredstvo, s katerim ga je mogoče doseči.

Comments are closed.