Some ALT text Na današnji dan

Komunistični manifest ob obletnici objave (21. 2. 1848)

Objavljeno:

21. februarja leta 1848 je bil v Londonu objavljen Komunistični manifest, ki sta ga spisala Karl Marx in Friedrich Engels. Manifest je v 20. stoletju postal eno izmed najširše poznanih besedil v družboslovju, njegov politični vpliv pa je legendaren. Marx in Engels sta v njem predstavila mnogo še danes izrazito zanimivih, izzivalnih, preroških, pretanjenih, pa tudi naivnih ali vsaj preveč enoznačnih socioloških tez, ki zadevajo zgodovino pred 19. stoletjem, tedanjo družbeno dinamiko in verjeten prihodnji družbeni razvoj. Poleg tega sta slikovito orisala namen in zahteve revolucionarnega komunističnega gibanja ter predstavila in ostro polemizirala z različnimi takrat vplivnimi socialističnimi doktrinami, ki so bile nagnjene k reformizmu.

Prvi del Manifesta smo razčlenili na 10 glavnih tez in jih v luči sodobnejših dognanj v družboslovju na kratko komentirali.

1. teza: Gonilo zgodovinskih prehodov iz ene družbene oblike v drugo so prvenstveno družbeni boji, ki zadevajo proces črpanja presežnega bogastva (izkoriščanja).

Zgodovina sleherne dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev. Svobôdni in suženj, patricij in plebejec, baron in tlačan, cehovski mojster in pomočnik, skratka zatiralec in zatirani sta bila v nenehnem nasprotju med seboj, bojevala sta nepretrgan boj, zdaj prikrit, zdaj odkrit, boj, ki se je vsakokrat končal z revolucionarno presnovo vse družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov … Vsa lastninska razmerja so bila podvržena stalni zgodovinski menjavi, stalni zgodovinski spremembi. [1]

Ta izzivalna in še danes (upravičeno) živa ideja ima pravzaprav dve razsežnosti. Prva razsežnost je splošna univerzalistična sociološka teza, da se ljudje v vsaki družbi, kjer obstajata izkoriščanje in nadvlada, temu zaradi svojih materialnih interesov načeloma vsaj minimalno (včasih pa precej izrazito) upirajo. Druga, bolj konkretna razsežnost je, da imajo vodoravni in navpični družbeni boji skupin družbenih akterjev, ki so na različnih položajih v mreži lastninskih odnosov, tj. odnosov črpanja presežnega bogastva, vzročni in razlagalni primat pri razlagi padcev in vzponov različnih družbenih oblik. Ta je v 20. stoletju netila neprestane polemike v historični sociologiji posebej in družboslovju nasploh. Na podlagi te ideje in polemik, ki jih je sprožila, so sredi, še bolj pa v drugi polovici 20. stoletja nastale pojmovno in empirično zelo dodelane marksistične teorije zgodovine ali vsaj posameznih zgodovinskih prehodov. [2]

Veljati doda, da so Marx in marksisti včasih posvečali premalo pozornosti vodoravni razsežnosti razrednega boja, tj. boju znotraj vladajočih razredov, denimo med deli aristokracije ali med zemljiškimi gospodi in monarhijo, ki so bili izraziti predvsem v času dohodkovnih kriz in v produkcijskih načinih, kjer je bila oblast precej decentralizirana, razdrobljena med dele vladajočega razreda (fevdalizmu).

2. teza: Instrumentalistična teorija države.

Moderna državna oblast je le odbor, ki upravlja skupnostne posle vsega buržoaznega razreda. [3]

Marx se je v svojih kasnejših delih, denimo 18. brumairu Ludvika Bonaparta, implicitno pa tudi v Kapitalu, odrekel tej naivni tezi o delovanju države, ki po eni razvpiti interpretaciji pomeni, da državno oblast vedno nujno zaseda samo kapitalistični razred. Danes je takšna instrumentalistična teorija države upravičeno mrtva, precej žive in produktivne pa so bolj strukturalne teorije države, ki razlagajo delovanje različnih manj osebnih mehanizmov (denimo akumulacije kapitala in tržne konkurence), zaradi katerih je delovanje države v kapitalizmu običajno res nagnjeno v smer kapitalskih interesov.

Tako denimo lahko vztrajamo, da mora država – ne glede na to, ali ji poveljujejo kapitalistične stranke ali delavske, in vsaj če ne izzove kapitalističnih lastninskih odnosov – obnavljati in zagotavljati ugodno investicijsko klimo, saj je sama proračunsko in volilno odvisna od uspešne akumulacije kapitala. Če se slednja upočasni ali celo ustavi, ker državne politike recimo prizadenejo dobičkonosnost zasebnih lastnikov, ki v kapitalizmu nadzorujejo produktivne investicije,  je država ob svoje dohodke, brezposelnost pa narašča, zaradi česar volivci v naslednjem krogu verjetno ne bodo izrazito nagnjeni k podpori obstoječe vlade. Torej, ker je država proračunsko in volilno odvisna od gospodarske rasti, ta pa je odvisna od zasebnih investitorjev, ki jo bodo gnali le, če bodo zadovoljni s svojo stopnjo dobičkonosnosti, lahko računamo na državo, da bo običajno delovala v skladu s splošnimi interesi zasebnih lastnikov ali jim celo aktivno ugajala. Takšno delovanje je v strukturnem interesu vladajočih državnikov, tj. interesu, ki je neodvisen od njihovega osebnega (denimo progresivnega) ideološkega prepričanja. [4]

3. teza: S prehodom v kapitalizem izginejo arhaične družbene prakse, sploh različne vrste politične nadvlade in neenakosti.

Buržoazija je v zgodovini igrala nadvse revolucionarno vlogo. Kjer je buržoazija prišla na oblast, je razdejala vsa fevdalna, patriarhalna, idilična razmerja. Pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na njegovega naravnega predstojnika, je neusmiljeno raztrgala in ni pustila med človekom in človekom več druge vezi kot goli interes, kot brezčutno ‘plačilo v gotovini’. Sveto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopila v ledeni vodi egoističnega računa. Osebno dostojanstvo je razkrojila v menjalno vrednost, na mesto neštetih zapisanih in pošteno pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine. Z eno besedo, na mesto izkoriščanja, zastrtega z verskimi in političnimi iluzijami, je postavila odkrito, nesramno, direktno, suho izkoriščanje. [5]

Marx in Engels nikjer v Manifestu ne predstavita razlogov, tj. družbenih mehanizmov, ki bi zagotovili, da se s prehodom v kapitalizem res spremeni celotno družbeno površje, torej da razpadejo vse »arhaične«, predkapitalistične družbene prakse, odnosi in institucije. Prav sta imela, da se je s prehodom v kapitalizem vsaj načeloma spremenila temeljna oblika izkoriščanja. V vseh predkapitalističnih družbah so lahko vladajoči razredi izkoriščali zgolj z rabo neposrednega nasilja, politično-vojaške prisile, saj so neposredni producenti običajno posedovali dovolj zemlje, da so se lahko preživljali samooskrbno; medtem ko v kapitalizmu za pričetek izkoriščanja zadošča že »nemi pritisk ekonomskih razmer«, tj. dejstvo, da so neposredni producenti razlaščeni in da morajo za svoje preživetje na trg delovne sile, v produkcijski proces, ki ga nadzoruje nekdo drug, lastnik. Prav sta imela tudi, da se je s prehodom v kapitalizem poleg oblike izkoriščanja spremenil še marsikateri drugi del družbenega površja, tj. nekatere kulturne prakse, zakoni, politike, ideologije ipd. Vseeno pa preprosto ni razloga, da bi se – kot namigujeta ponekod v Manifestu – moralo s prehodom v kapitalizem spremeniti vse.

Pravzaprav se je moralo (in se mora) spremeniti zgolj tisto – če predpostavljamo nadaljujoči obstoj kapitalizma –, kar je v nasprotju z osnovno logiko tega sistema, tj. tržno konkurenco, profitnim motivom, akumulacijo kapitala. Nobenega močnega razloga ni, da bi se morale spremeniti tudi družbeno-kulturne prakse, institucije in odnosi, ki so v pozitivnem ali nevtralnem odnosu do te logike. Ravno nasprotno, če so »arhaične« prakse, ki niso nastale s kapitalizmom, v pozitivnem odnosu do delovanja tržne konkurence in akumulacije kapitala, bodo imeli vsaj kapitalisti in tisti, ki so od njih posredno ali neposredno odvisni, precej dobre razloge, da te prakse ohranijo in jih celo utrdijo, okrepijo. V kapitalizmu se torej lahko in tudi se ohrani marsikatera »predkapitalistična«, »arhaična« družbena praksa, institucija ali odnos.

4. teza: V kapitalizmu se tehnologija stalno razvija.

Buržoazija ne more eksistirati, ne da bi nenehno revolucionirala produkcijske instrumente ... [6]

Ta teza, ki je stalno prisotna v praktično vseh Marxovih delih, je gotovo ena najbolj živih tez danes. Tudi ekonomisti in sociologi, ki so ostro protimarksistični, se strinjajo, da je kapitalizem v primerjavi s predkapitalističnimi družbami zaradi principa tržne konkurence izrazito tehnološko dinamičen in produktivističen sistem. Marx se je z razlago, zakaj tržna konkurenca vodi k neprestanemu razvijanju produktivnih sil, ukvarjal predvsem v Kapitalu, kjer je orisal različne scenarije, v katerih racionalno delovanje kapitalistov (tj. maksimiranje dobička) vodi k tehnološkemu razvoju, saj tehnološki razvoj zaradi višje produktivnosti dela (tj. output na enoto dela), ki jo implicira, običajno pomeni nižje proizvodne stroške na enoto outputa. Nižji stroški pa kapitalistom omogočijo, da prodajajo ceneje in s tem količinsko več, s čimer realizirajo tudi več dobička kot konkurenca.

5. teza: S prehodom v kapitalizem se svet začne globalizirati, tj. kapitalizem se širi po celem svetu, svet postaja izrazito materialno in kulturno povezan in prepleten; glavni vzrok za to širitev je profitni motiv.

Potreba po vse širšem odjemu njenih produktov podi buržoazijo po vsej zemeljski krogli. Vsepovsod se mora ugnezditi, vsepovsod naseliti, vsepovsod navezati stike. Buržoazija je z izkoriščanjem svetovnega trga kozmopolitsko oblikovala produkcijo in potrošnjo vseh dežel. … Na mesto stare krajevne in nacionalne samozadostnosti in zaprtosti stopa vsestransko občevanje, vsestranska odvisnost nacij druge od druge. Tako kot z materialno je tudi z duhovno produkcijo. [7]

Današnji sociologi vseh paradigem običajno izpostavijo vsaj še eno tezo iz Manifesta, za katero so pripravljeni trditi, da je upravičena. Marx in Engels sta, pravijo, napovedala pojav globalizacije, svetovne širitve kapitalizma in vsega, kar to prinese s sabo (predvsem prostorsko in časovno zgostitev prek novih transportnih in komunikacijskih tehnologij). Teorije globalizacije so začele cveteti po sedemdesetih letih 20. stoletja, zares pa so se razcvetele v devetdesetih letih, po padcu realno obstoječega socializma. Marx in Engels sta res napovedala globalizacijo več kot 100 let pred kakršnokoli resno globalizacijsko teorijo, obenem pa sta navedla precej prepričljiv mehanizem, zaradi katerega so se kapitalisti iz svojih domačih držav sploh razširili po celem svetu: profitni motiv. Ta jih je gnal po celem svetu v iskanju cenejših surovin in delovne sile ter novih trgov, z osvojitvijo katerih bi si povečali tržni delež in s tem svoje dobičke. [8]

6. teza: Predkapitalistične družbe same začnejo posvajati kapitalistične lastninske odnose zaradi njihovih ekonomskih prednosti.

Buržoazija z naglim izboljševanjem vseh produkcijskih orodij, z neskončno olajšanimi komunikacijami vseh vleče v civilizacijo vse, tudi najbolj barbarske narode. Cenenost njenega blaga je težka artilerija, s katero podira vse kitajske zidove do tal, s katero prisili h kapitulaciji najtrdovratnejše sovraštvo barbarov do tujcev. Vse narode primora, da usvoje produkcijski način buržoazije, če nočejo propasti. Primora jih, da pri samih sebi vpeljejo tako imenovano civilizacijo, tj. postanejo buržuji. Z eno besedo, ustvarja si svet po svoji podobi. [9]

Pravzaprav ni bila cenenost blaga iz kapitalističnih dežel (torej njihova tržna prednost) toliko težka artilerija, zaradi katere so padali vsi kitajski zidovi. Prej je bila kar težka artilerija sama tista težka artilerija, zaradi katere so v 19. stoletju padali predkapitalistični režimi. Marx in Engels sta v Manifestu genialno predvidela oziroma razumela, da so se po utrditvi kapitalizma v Veliki Britaniji v 18. stoletju predkapitalistične družbe same postopoma odločale za uvedbo kapitalističnih lastninskih odnosov. Zmotila pa sta se, da je bila za to prvenstveno odgovorna tržna konkurenčnost kapitalističnih držav.

V resnici so predkapitalistične družbe, predvsem njihovi vladajoči razredi, spoznavale, da bodo v politično-vojaških (ne zgolj tržnih) spopadih s kapitalističnimi precej gotovo poražene, če ne spremenijo svoje neproduktivne lastninske podlage. Spektakularen primer tega je sedemletna vojna (1754–1763), v kateri je predkapitalistično Francijo bridko porazila kapitalistična Britanija, francosko plemstvo pa so prvič idejno začeli zanimati kapitalistični lastninski odnosi, zaradi katerih je bila Britanija tako zelo proračunsko in vojaškotehnološko naprednejša. Kapitalistični lastninski odnosi so Britaniji namreč omogočili, da je pobegnila uničujočim malthusovskim demografskim krizam, da je izvedla industrijsko revolucijo in da je (proračunsko) temeljila na moderni, intenzivni, »samoobnavljajoči« gospodarski rasti, za katero je značilno skokovito naraščanje produktivnosti dela. Proračunska trdnost kapitalističnih držav (v primerjavi s proračunsko bedo predkapitalističnih) in izrazito naprednejša vojaška tehnologija sta bili dve ključni prednosti, ki so jih kapitalistične države uživale pri vojskovanju. [10]

Tako je politično-vojaški pritisk kapitalističnih držav, ne zgolj neposredno ekonomski, tržni pritisk, v 19. stoletju povzročil veliko evropskih kapitalističnih tranzicij, ki so jim poveljevale predkapitalistične elite. Takšne tranzicije od zgoraj so se denimo razvijale v Franciji postopoma v šestdesetih letih 19. stoletja in zares šele po letu 1870 s porazom v francosko-pruski vojni; v Nemčiji sprva zelo počasi, negotovo in samo delno prek agrarnih reform med napoleonskimi vojnami in po njih, nato pa zares z Bismarckovo združitvijo leta 1871; v Italiji po letu 1861 z risorgimentom, združitvijo Italije; pa tudi izven Evrope denimo na Japonskem po letu 1868 v obdobju Meiji, ko je cesar porazil fevdalizem.

7. teza: Kapitalizem in kapitalisti (»buržoazija«) so odpravili fevdalno parcelirano suverenost.

Buržoazija vse bolj odpravlja razdrobljenost produkcijskih sredstev, posesti in prebivalstva. Nakopičila je prebivalstvo, centralizirala produkcijska sredstva in koncentrirala lastnino v maloštevilnih rokah. Nujen nasledek tega je bila politična centralizacija. Neodvisne, skoraj le zavezniške pokrajine z različnimi interesi, zakoni, vladami in mitninami so bile segnane skupaj v eno nacijo, eno vlado, en nacionalni razredni interesi, eno carinsko črto. [11]

Ideja, da je sistem nacionalnih držav produkt kapitalizma, je bila v 20. stoletju precej razširjena in to ne samo v marksističnih paradigmah. Dejansko pa je absolutizem, ne kapitalizem, končal oziroma vse bolj razbijal fevdalno parcelirano suverenost in nekoč ekscesno razdrobljeno politično oblast, ki je nasledila razkroj karolinškega imperija v 9. in 10. stoletju, začel centralizirati in teritorialno zamejevati. To je bil prvi korak na poti k meddržavnemu sistemu, ki ga poznamo danes. Drugi korak je prišel s kapitalizmom in zadeva ločitev ekonomske oblasti (izkoriščanja) od politične oblasti (vladanja). Šele s to ločitvijo se je nekdanji dinastični meddržavni sistem, ki je še vedno temeljil na predkapitalističnih lastninskih odnosih in zato principih (tj. »politična akumulacija« namesto akumulacije kapitala, ekstenzivna gospodarska rast namesto intenzivne, osebna državna oblast namesto neosebne), začel preobražati v sodobni, kapitalistični meddržavni sistem, ki je sestavljen iz množice nacionalnih držav, v katerih vlada neosebna, javna oblast. [12]

8. teza: Gibalo zgodovinskih prehodov iz ene družbene oblike v drugo je strukturno protislovje med razvijajočimi produktivnimi silami na eni strani in stagnirajočimi produkcijskimi odnosi na drugi.

[P]rodukcijska in občevalna sredstva, na podlagi katerih se je izoblikovala buržoazija, so bila ustvarjena v fevdalni družbi. Na določeni stopnji razvoja teh produkcijskih in občevalnih sredstev pa razmerja, v katerih je fevdalna družba producirala in izmenjevala, fevdalna organizacija poljedelstva in manufakture, skratka, fevdalna lastninska razmerja niso več ustrezala že razvitim produktivnim silam. Zavirala so produkcijo, namesto da bi jo pospeševala. Spremenila so se v prav toliko okovov. Treba jih je bilo zlomiti, in zlomili so jih. [13]

S prvo tezo zgoraj smo predstavili eno najbolj znanih marksističnih teorij zgodovine oziroma zgodovinskih prehodov. Teza, ki smo jo pravkar prebrali, je podlaga za drugo najbolj znano marksistično teorijo zgodovine. Marx jo je ponovil v predgovoru h Prispevku h kritiki politične ekonomije leta 1859, a se ji je vsaj implicitno odrekel v prvem zvezku Kapitala. Ideja je, da so se vsi zgodovinski prehodi iz ene družbene oblike v drugo, torej tudi prehod iz fevdalizma v kapitalizem, zgodili zaradi nadzgodovinskega strukturnega protislovja med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi. Produktivne sile se v vseh družbenih oblikah razvijajo (denimo zato, ker imajo ljudje interes, da zmanjšajo lastno delovne breme, kar lahko dosežejo z višjo produktivnostjo dela, ki jo omogoči tehnološki razvoj), produkcijski odnosi pa so po definiciji nespremenljivi v posamezni družbeni obliki. Na neki točki v času se produktivne sile tako zelo razvijejo, da niso več skladne z obstoječimi produkcijskimi odnosi. Na tej točki »jih je bilo treba [zlomiti], in zlomili so jih«. Tako nastane nov produkcijski način. To teorijo, ki temelji na tehnološkem determinizmu oziroma ga implicira, je leta 1978 podrobno predstavil in slavno branil analitični marksist G. A. Cohen.

Čeprav v nekaterih milejših različicah obstaja še danes, so jo tako marksistični kot nemarksistični sociologi prepričljivo pokopali že v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Marksistična teorija zgodovine, ki temelji na razrednem boju, ne strukturnem protislovju med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi, je edina zares pojmovno in empirično prepričljiva. [14]

9. teza: V kapitalizmu samem smo priča periodičnemu protislovju med razvijajočo tehnologijo in neustreznimi produkcijskimi odnosi; priča smo paradoksnim gospodarskim krizam preobilja.

Meščanska produkcijska in občevalna razmerja, meščanska lastninska razmerja, moderna meščanska družba, ki je pričarala tako mogočna produkcijska in občevalna sredstva, je kot čarovnik, ki ne more več krotiti podzemeljskih moči, katere je bil priklical. … Družba se nenadoma znajde prestavljena nazaj v stanje trenutnega barbarstva; zdi se, da sta ji lakota in vsesplošno vojno pustošenje spodrezala vsa življenjska sredstva; industrija in trgovina se zdita uničeni, a zakaj? Ker ima družba preveč civilizacije, preveč življenjskih sredstev, preveč industrije, preveč trgovine. [15]

To je teza, ki je zelo živa še danes ali celo predvsem danes. Prvi in tretji zvezek Kapitala sta mesti, kjer Marx najbolj prepričljivo razvija idejo, da so, prvič, gospodarske krize v kapitalizmu nujne (periodične) in da je, drugič, razlog zanje pravzaprav kapitalizem sam. Če so bile gospodarske krize nekoč rezultat prenizke produktivnosti dela, materialnega pomanjkanja, danes paradoksno nastajajo zato, ker je produktivnost dela previsoka (previsoka v kontekstu kapitalističnih lastninskih odnosov). Marx je nakazal več teorij, zakaj točno je tako. Ena takšnih je zakon o tendenčnem padanju profitne mere, po katerem nas gospodarske krize doletijo zaradi relativnega izrivanja dela iz produkcijskega procesa, kar se zgodi zaradi nagnjenosti kapitalistov k tehnološkim inovacijam. Delovna sila ali, natančneje, abstraktno delo je edini vir vrednosti (in s tem profitov), uvajanje tehnoloških inovacij, ki relativno gledano nadomešča delavce s stroji, pa torej na dolgi rok znižuje splošno dobičkonosnost gospodarstva, kar na kritični točki vodi v začasno, a običajno precej resno gospodarsko krizo. To, kar je dobičkonosno na kratki rok in za posameznega kapitalista, ni nujno dobičkonosno tudi na dolgi rok in za kapitalistično gospodarstvo nasploh. [16]

10. teza: Kapitalizem je ustvaril družbeno silo, ki ima tako interes kot zmožnost, da ga pokoplje.

Najbolj bistveni pogoj za eksistenco in gospostvo buržoaznega razreda je kopičenje bogastva v rokah privatnikov, nastajanje in večanje kapitala; pogoj kapitala je mezdno delo. Mezdno delo temelji izključno na konkurenci delavcev med seboj. Napredek industrije, katerega nosilec je, nehote in ne da bi se upirala, buržoazija, postavlja na mesto izolacije delavcev s konkurenco njihovo revolucionarno združevanje z asociacijo. Z razvojem velike industrije je torej spod nog buržoazije spodmaknjena sama podlaga, na kateri producira in si prilašča produkte. Producira predvsem svoje lastne grobarje. Njen propad in zmaga proletariata sta enako neogibna. [17]

Marxa in Engelsa zaradi zadnje povedi velikokrat doleti očitek teleologije ali determinizma in res je, da nikjer nista podala prepričljivih razlogov, zakaj naj bi bila propad kapitalističnega razreda in zmaga delavskega razreda neizogibna. Še več, empirično dejstvo je, da se več kot 150 let po izdaji Manifesta kapitalistični razred drži precej dobro, delavski razred pa je tisti, za katerega se zdi, da je poteptan in propadel. Vendar če pogledamo podrobneje, v Manifestu najdemo več povsem upravičeni argumentov o dinamiki delavskega upiranja, organiziranja ipd. Argumentov, ki pravzaprav nakazujejo ravno razloge, zaradi katerih se neizogibna zmaga delavskega razreda ne zdi tako neizogibna. Marx in Engels denimo pišeta, da konkurenca, ki vlada na trgu dela, preprečuje enostavno in spontano združevanje delavcev. Delavci nimajo zgolj skupnih interesov, marveč imajo tudi nekaj nasprotujočih si kratkoročnih interesov, ki niso rezultat njihove »lažne zavesti«, marveč dejstva, da so v resnici v medsebojni konkurenci za zaposlitev, preživetje, in da njihove kulturne identitete niso enake.

Kljub temu je Marxovo in Engelsovo vztrajanje, da imajo zgolj pripadniki delavskega razreda zaradi svoje podvrženosti izkoriščanju interes in zaradi svoje precej strateške umeščenosti v produkcijski proces tudi zmožnost za revolucionarno spremembo kapitalizma, kar točno. Mnogo povsem resničnih dejavnikov je, zaradi katerih revolucionarna sprememba kapitalizma v smer bolj egalitarne, socialistične družbe nikakor ni gotova (ali celo verjetna), vendar če se bo zgodila, je težko pričakovati, da jo bo izvedel kdo drug kot samoemancipirani delavski razred. [18]

Opombe:

[1] Karl Marx in Friedrich Engels, »Manifest komunistične stranke«, v Izbrana dela II, ur. Boris Ziherl (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979), 588, 604. [2] Glej The Brenner Debate: Agrarian Class Structure and Economic Development in Pre-Industrial Europe, ur. T. H. Aston in C. H. E. Philpin (Cambridge: Cambridge University Press, 1985); Marxist History-writing in the Twenty-first Century, ur. Chris Wickham (Oxford: Oxford University Press, 2007); Spencer Dimmock, The Origin of Capitalism in England, 1400–1600 (Leiden: Brill, 2014). [3] Marx in Engels, »Manifest«, 591. [4] Za podrobnejše pojmovne poante, razlago manevrskega prostora, ki ga imajo delavske stranke, in empirične primere glej Fred Block,  »The Ruling Class Does Not Rule«, v Revising State Theory. Essays in Politics and Postindustrialism (Philadelphia: Temple University Press, 1987); in Vivek Chibber, Locked in Place: State-Building and Late Industrialization in India (Princeton: Princeton University Press, 2003). [5] Marx in Engels, »Manifest«, 591. [6] Prav tam, 592. [7] Prav tam, 592–593. [8] Glej Justin Rosenberg, The Follies of Globalization Theory: Polemical Essays (London: Verso, 2002). [9] Marx in Engels, »Manifest«, 593. [10] Glej Benno Teschke, The Myth of 1648: Class, Geopolitics, and the Making of Modern International Relations (London: Verso, 2003); Colin Mooers, The Making of Bourgeois Europe: Absolutism, Revolution and the Rise of Capitalism in England, France and Germany (London: Verso, 1991), 93–94. [11] Marx in Engels, »Manifest«, 593. [12] Hannes Lacher, Beyond Globalization: Capitalism, Territoriality and the International Relations of Modernity (London: Routledge, 2006). [13] Marx in Engels, »Manifest«, 594. [14] Vivek Chibber, »What is Living and What is Dead in the Marxist Theory of History«, Historical Materialism 19, št. 2 (2011): 60–91. [15] Marx in Engels, »Manifest«, 595. [16] Glej Andrew Kliman, The Failure of Capitalist Production: Underlying Causes of the Great Recession (New York: Pluto Press, 2011). [17] Marx in Engels, »Manifest«, 602. [18] Glej Peter Meiksins in Ellen Meiksins Wood, »Beyond Class? A Reply to Chantal Mouffe«, Studies in Political Economy 17 (1985): 141–165. Za zares podrobno in pretanjeno razpravo o principih kolektivnega delovanja ter pogojih in razlogih zanj glej Claus Offe in Helmut Wiesenthal, »Two Logics of Collective Action: Theoretical Notes on Social Class and Organizational Form«, Political Power and Social Theory 1 (1980): 67–115.

Sorodno:

Na današnji dan: Aaron Swartz (8. 11. 1986 – 11. 1. 2013)

Aaron Swartz, rojen 8. novembra 1986 in umrl 11. januarja 2013, je bil pri kljub mladosti že legenda v svetu informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Bil je eden izmed postavljalcev spletne strani Reddit, ki predstavlja mejnik na področju skupinskega zbiranja in vrednotenja informacij. Lastnoročno...

Na današnji dan: Antonio Gramsci (22. 1. 1891 – 27. 4. 1937)

Pesimizem intelekta, optimizem volje.

Antonio Gramsci, italijanski marksistični teoretik, lingvist, filozof in soustanovitelj italijanske komunistične partije (PCI), rojen 22. januarja 1891, umrl 27.4.1937. V srednješolskih letih sta Gramscija zaznamovala predvsem hitra industrializacija Sardi...

Na današnji dan: Benedict Anderson (26. 8. 1936 – 13. 12. 2015)

Benedict Anderson, eden najpomembnejših teoretikov na področju preučevanja narodov in nacionalizmov, rojen 26. avgusta 1936 in umrl 13. decembra 2015 na Indoneziji, kateri je tudi sicer posvetil izjemni delež svojega akademskega raziskovanja.

Knjiga Zamišljene skupnosti (1983, prenovljena 2004),...

Na današnji dan: Boris Kidrič – Peter (10. 4. 1912 - 11. 4. 1953)

Boris Kidrič - za partizanske tovariše Peter - prvoborec, komunist ter politični voditelj in mislec, rojen leta 1912. Umrl je, za posledicami levkemije, enainštirideset let in dan pozneje. Živel je torej kratko, a se boril dolgo in silovito, kot je ob njegovi smrti dejal Edvard Kardelj. Na pot borca...

Na današnji dan: Boris Kidrič – Peter (10. 4. 1912 – 11. 4. 1953)

Boris Kidrič, komunist, politični voditelj in mislec ter partizan, med soborci poznan pod imenom Peter. Rojen 10. aprila 1912 na Dunaju in umrl, za posledicami levkemije, enainštirideset let in dan pozneje, 11. aprila 1953 v Beogradu. Živel je torej kratko, a se boril dolgo in silovito, kot je ob nj...

Na današnji dan: Bratko Kreft (11. 2. 1905 - 17. 6. 1996)

Na današnji dan leta 1905 se je rodil dramatik, pripovednik, literarni in gledališki zgodovinar, režiser Bratko Kreft. Študiral je slavistiko in primerjalno književnostjo z literarno teorijo na Dunaju in v Ljubljani ter doktoriral leta 1939. V avstrijski prestolnici, kjer je občasno obiskoval tudi p...

Na današnji dan: Charles Fourier (7. 4. 1772 – 10. 10. 1837)

Charles Fourier, eden izmed najvplivnejših utopičnih socialistov, je bil rojen 7.aprila 1772 v Besanconu v Franciji v trgovski družini. Kot mladenič se je želel vpisati v šolo za vojaškega inženirja, a mu te ambicije ni uspelo uresničiti, saj je lokalna šola za inženirje sprejemala le sinove plemiče...

Na današnji dan: Demonstracije ljubljanskih žensk (21. 6. 1943)

Junija leta 1943 so prebivalke Ljubljane začele na večih lokacijah po okupiranem mestu organizirati proteste proti italjanski okupaciji in fašističnemu nasilju ter zahtevati človeško ravnanje in osvoboditev tisočih internirancev iz fašističnih taborišč ter zaporov.

Zahtevale so osnovne človekove p...

Na današnji dan: Dražgoška bitka (9. 1. 1942 – 11. 1. 1942)

Dražgoška bitka je potekala od 9. do 11. januarja 1942 med Cankarjevim bataljonom, ki je takrat štel okoli dvesto borcev, in nemškimi policijskimi silami, ki so v ofenzivni operaciji proti gorenjskim partizanom skoncentrirale med 2.500 in 3.000 mož. Po večdnevni junaški obrambi se je Cankarjev batal...

Na današnji dan: Dušan Kveder – Tomaž (9. 4. 1915 – 12. 3. 1966)

Na današnji dan leta 1915 se je v Šentjurju rodil Dušan Kveder - Tomaž, slovenski komunistični aktivist, španski borec, partizan, narodni heroj in diplomat. Večino svojega otroštva in mladosti je preživel na Ptuju. Pri rosnih 22-ih se je udeležil španske državljanske vojne, kjer se je boril na arago...

Na današnji dan: Edo Mihevc (8. 7. 1911 – 4. 6. 1985)

Na današnji dan leta 1911 se je rodil eden najpomembnejših slovenskih arhitektov in urbanistov Edo Mihevc (1911-1985), ki je s svojim delom zaznamoval arhitekturni razvoj po vojni. Med njegovimi najbolj znanimi stavbami v Ljubljani so: Metalka, Kozolec, Dom sindikatov, metalurški kompleks Litostroj...

Na današnji dan: Edvard Kardelj (27. 1. 1910 – 10. 2. 1979)

Edvard Kardelj se je rodil 27. januarja 1910 v Ljubljani. Pri 16 letih se je včlanil v mladinsko organizacijo jugoslovanskih komunistov in dve leti kasneje postal član Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Leta 1930 je bil aretiran zaradi delovanja v takrat prepovedani KPJ in obsojen na dve leti v...

Na današnji dan: Ellen Meiksins Wood (12. 4. 1942 – 14. 1. 2016)

Ellen Meiksins Wood (12. aprila 1942 - 14. januar 2016) je ena največjih sodobnih marksistk s področja politične teorije, historične sociologije in zgodovine politične misli. Wood je avtorica številnih knjig in člankov o antični Grčiji, razvoju kapitalizma, imperializmu in nacionalni državi, ter zgo...

Na današnji dan: Émile Zola (2. 4. 1840 – 29. 9. 1902)

Émile Zola, francoski pisatelj, rojen leta 1840 v Parizu. Njegovo zgodnje otroštvo je bilo vse prej kot brezskrbno. Že pri šestih letih mu je umrl oče, večino otroštva je preživel v revščini in pomanjkanju, poleg tega pa se je soočal s ksenofobnimi izpadi svojih vrstnikov, nastrojenih proti njegovem...

Na današnji dan: Franc Rozman - Stane (27. 3. 1911 – 7. 11. 1944)

Grafika: Božidar Jakac, Komandant Stane, 1944

Franc Rozman se je rodil v revni kmečki družini iz Spodnjih Pirnič pri Ljubljani. Med obiskovanjem osnovne šole je Rozman služil kot hlapec in pastir pri bogatih kmetih, kasneje se je v Ljubljani izučil za peka, neuspešno kandidiral za sprejem v podofi...

Na današnji dan: György Lukács (13. 4. 1885 - 4. 6. 1971)

György Lukács, eden najvplivnejših marksističnih teoretikov in oče zahodnega marksizma, rojen 13. aprila 1885 v Budimpešti in umrl prav tam 4. junija leta 1971. Lukácsev prispevek je bil dejansko prelomen. Bil je prvi, ki je razrahljal rigidno, ekonomistično-svetovnonazorsko razumevanje Marxa, ki se...

Na današnji dan: Streli na trgu Haymarket in rojstvo prvega maja, 4.5.1886

Na prelomu 19. in 20. stoletja je pregovorno naporni delavnik fizičnega delavca obsegal v povprečju šest dni na teden, okoli deset ur dnevno, brez dopustov in dodatkov. Najdaljši delavniki so trajali tudi po 14 ur. Osrednjo točko delavskih bojev je tako že od najzgodnejših časov organiziranega delav...

Na današnji dan: Invazija na Irak (18. 3. 2003)

Na današnji dan pred trinajstimi leti se je začela invazija na Irak; sprožena je bila na pobudo Združenih držav Amerike (ZDA), v koaliciji pa so sodelovale še Velika Britanija (VB), Avstralija, Poljska in bojevniki kurdske Pešmerge. Do vojne je prišlo kljub ostremu nasprotovanju Francije, Nemčije, K...

Na današnji dan: Ivan Cankar (10. 5. 1876 - 11. 12. 1918)

Daj mi roko! (Pogleda njegovo roko). Za dve moji! Ta roka bo kovala svet… Ne, jaz ne bom več zboroval. Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte. Ob vaših plečih bo slovelo življenje, moja so odpovedala. Star sem in zaspan…

- Hlapci

Ivan Cankar, slovenski pisatelj, pesnik, dramat...

Na današnji dan: Jack London (12. 1. 1876 – 22. 11. 1916)

12. januarja 1876 se je rodil ameriški pisatelj, novinar in aktivist Jack London, s pravim imenom John Griffith Chaney. Že za življenja je bil silno priljubljen pisatelj, spominjamo pa se ga tudi kot avtorja številnih mladinskih romanov in kratkih zgodb, kot so Beli očnjak, Klic divjine, Bele s...

Na današnji dan: John Berger (5. 11. 1926 - 2. 1. 2017)

John Berger, rojen 5. novembra 1926 in umrl 2. januarja 2017, po izobrazbi slikar, vendar bolj poznan kot publicist, novinar, dramatik, esejist, pesnik, režiser in umetnostni kritik.

Njegovo najodmevnejše delo je knjiga »Načini gledanja« (Ways of Seeing, 1972), ki je temeljila na televizijskih o...

Na današnji dan: Karel Destovnik – Kajuh (19. 12. 1922 – 22. 2. 1944)

Kajuh je eden najbolj poznanih slovenskih partizanskih pesnikov. Že pred vojno je bil aktiven komunist in je bil zaradi tega leta 1940 tudi izključen iz šole. Ob začetku vojne je bil najprej aretiran, nato pa se je priključil NOB. V partizanih je bil vodja znamenite kulturniške skupine v udarni XIV....

Na današnji dan: Louis Adamič (23. 3. 1898 – 4. 9. 1952)

Louis Adamič (23. 3. 1898, Praproče pri Grosupljem – 4. 9. 1952, Milford, New Jersey)

Luis Adamič je bil slovenski izseljenski pisatelj, novinar, zgodovinar, predavatelj in predvsem družbeni kritik. O Adamiču, ki je pri petnajstih letih prek Francije migriral v ZDA in se skupaj z množino drugih zn...

Na današnji dan: Louis Althusser (16. 10. 1918 - 22. 10. 1990)

Louis Althusser, francoski filozof, rojen 16. oktobra 1918 v francoski Alžiriji in umrl 22. oktobra 1990 v Parizu. Althusserja doksa opredeljuje za osrednjega predstavnika tako imenovanega strukturalnega marksizma, tj. kot tistega, ki je izvedel sintezo strukturalizma ter marksizma. Kolikor v nj...

Na današnji dan: Martin Luther King ml. (15. 1. 1929 – 4. 4. 1968)

Martin Luther King mlajši, ameriški baptistični duhovnik, črnski aktivist in borec za državljanske pravice, rojen 15. januarja leta 1929 v Atlanti, ustreljen 4. aprila leta 1968 v Memphisu. Rojen kot Michael King je svoje svetovno znano ime dobil šele pri petih letih, ko mu ga je spremenil njegov oč...

Na današnji dan: Matej Bor (14. 4. 1913 - 29. 9. 1993)

Matej Bor, eden najpomembnejših literarnih glasov partizanskih bojev, rojen 14. aprila 1913 v bližini Nove Gorice kot Vladimir Pavšič in umrl v Ljubljani, 29. septembra 1993. Ob pogostih selitvah v mladosti se je v gimnazijskih letih začel ukvarjati z literarnim ustvarjanjem, med študijem je objavlj...

Na današnji dan: Michel Foucault (15. 10. 1926 – 25. 6. 1984)

Na današnji dan, 25. junija 1984, je v Parizu umrl Michel Foucault. Ko poskušamo Foucaulta umestiti v določeno intelektualno tradicijo, ga postaviti na levo ali desno stran na politični osi, ali ko hočemo njegove spise umestiti v določeno akademsko disciplino, se soočimo s precej neprijetno zagato....

Na današnji dan: Nelson Mandela (18. 7. 1918 - 5. 12. 2013)

Nelson Mandela, prvi temnopolti predsednik Južnoafriške republike (JAR), ikona boja proti rasizmu, zagovornik enakih možnosti, goreč nasprotnik režimskega zatiranja in prejemnik Nobelove nagrade za mir leta 1993, rojen 18. julija 1918 v Mvezu in umrl 5. decembra 2013 v Johannesburgu. Oče naroda, kot...

Na današnji dan: Odkritje cepiva proti otroški paralizi (12. 4. 1955)

Dvanajstega aprila 1955 je Dr. Thomas Francis ml. javnosti razglasil rezultate testiranja cepiva proti otroški paralizi: “Cepivo je varno in učinkovito.” Ko se je novica širila, so izbruhnila spontana slavja, zvonili so cerkveni zvonovi, tovarne so se zaustavile, ime Dr. Jonasa Salka, izumitelja cep...

Na današnji dan: Osvoboditev Ljubljane, 9. 5. 1945

Na današnji dan leta 1945 so v Ljubljano vkorakale enote 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske ter jo s tem osvobodili izpod nacističnega škornja.

Nekaj dni po začetku napada na Kraljevino Jugoslavijo so sile fašistične Italije dosegle Ljubljano in jo 11. aprila okupirale. A na o...

Na današnji dan: Padec Barcelone (26.1.1939)

Na današnji dan, 26. januarja leta 1939, so čete nacionalistične Španije ob zaključevanju španske državljanske vojne in pol leta pred izbruhom druge svetovne vojne vkorakale v Barcelono. Izguba Katalonije, enega najbolj industrijsko razvitih in obenem politično najbolj radikalnih predelov države, ni...

Na današnji dan: Pariška komuna (18. 3. 1871)

Na današnji dan mineva obletnica pariške komune, pojava revolucionarne oblasti delavskega razreda, ki je vzniknil med francosko-prusko vojno in trajal od 18. marca 1871 do 28. maja 1871. Gre za prvo revolucijo, ki je od spodaj navzgor in skozi konkretno prakso izvedla dva ključna koraka na poti v dr...

Na današnji dan: Rada Vranješević (25. 5. 1918 - 25. 5. 1944)

Na današnji dan, 25. maja, kasneje poznanega kot Dan mladosti, se je leta 1918 rodila, leta 1944 pa na isti dan tudi umrla predvojna aktivistka, borka v NOB in narodna herojinja Rada Vranješević. Njena zgodba je primer aktivistke, ki je svoje celotno, čeprav kratko življenje posvetila komunističnemu...

Na današnji dan: Rosa Luxemburg (5. 3. 1871 – 15. 1. 1919)

»Zdaj začeta revolucija proletariata ne more imeti nobenega drugega cilja in nobenega drugega izida kakor uresničenje socializma. Delavski razred mora težiti predvsem za tem, da dobi v svoje roke vso politično oblast v državi. Ampak politična oblast je za nas socialiste samo orodje. Namen, za kate...

Na današnji dan: Sarajevo (6. 4. 1945 in 1992)

Na današnji dan so partizani in partizanke leta 1945 osvobodili Sarajevo izpod nacističnega in fašističnega okupatorja. Ironija zgodovine je, da je v noči iz 5. na 6. april, natanko 47 let po osvoboditvi, nastopilo novo obdobje zasužnjenosti.

Ob koncu druge svetovne vojne se je šest republik (Slov...

Na današnji dan: Sigmund Freud (6. 5. 1856 – 23. 9. 1939)

Sigmund Schlomo Freud, zdravnik, nevrolog, oče psihoanalize in eden najvplivnejših mislecev prve polovice dvajsetega stoletja, rojen 6. maja 1856 v češkem Příborju, umrl 23. septembra v Hampsteadu v Veliki Britaniji. S pomočjo kliničnih študij Josepha Brauerja ter Jeana-Martina Charcota je Freud raz...

Na današnji dan: Simone de Beauvoir (9. 1. 1908 – 14. 4. 1986)

Ženska se ne rodi kot ženska, ampak ženska postane.

Simone de Beauvoir, francoska eksistencialistična filozofinja, feministka, pisateljica in politična aktivistka. Šest let pred začetkom prve svetovne vojne je bila rojena v meščansko družino, ki je v času vojne izgubila večino svojega premožen...

Na današnji dan: Srečko Kosovel (18. 3. 1904 – 26. 5. 1926)

Srečko Kosovel, pesnik, kritik in publicist, rojen 18. marca 1904 v Sežani, umrl 27. maja 1926 v Tomaju. V svojem kratkem, komaj dvaindvajsetletnem življenju, je ustvaril izjemen opus angažiranih, intimnih in otroških pesmi. Njegova konstruktivistična poezija je izšla posthumno v zbirki Integrali...

Na današnji dan: Toussaint Louverture (20. 5. 1743 - 7. 4. 1803)

Toussaint Louverture, haitijski revolucionar, rojen 20. maja 1743 in umrl 7. aprila leta 1803, v zaporu Fort de Joux v Franciji. Tam se je znašel, potem ko ga je francoska vojska, ki jo je poslal Napoleon, aretirala kot osrednjega političnega in vojaškega voditelja francoske kolonije Santo Domingo (...

Na današnji dan: Upor zapatistov (1. 1. 1994)

Dve desetletji Zapatističnega upora in razbitje mita o koncu zgodovine

Pred natanko 20 leti so staroselska majevska ljudstva iz Chiapasa na jugovzhodu Mehike v svet poslala jasno sporočilo: ¡Ya basta! - Dost je! Dovolj je pet stoletij fevdalno-kapitalističnega kolonializma, ki je staroselska ljuds...

Na današnji dan: Vladimir Iljič Uljanov - Lenin (22. 4. 1870 - 21. 1. 1924)

Vso oblast sovjetom!

Vladimir Iljič Uljanov Lenin, voditelj Sovjetske zveze, ustanovitelj III. komunistične internacionale ter vpliven teoretik in praktik marksistične analize in socialistične politike. Rojen leta 1870 v Simbirsku v carski Rusiji, umrl 21. januarja 1924 v Gorkem.

Lenin že ko...

Na današnji dan: Volilna pravica žensk v Jugoslaviji (11. 8. 1945)

Proces revolucionarne družbene spremembe je bil skupaj z narodnoosvobodilnim bojem prežet s številnimi drugimi naprednimi spremembami, ki so zakoreninile podobo socialistične Jugoslavije kot družbeno transformativnega in emancipatornega projekta.

Pomemben korak k enakopravni in solidarni družbi je...

Na današnji dan: William Morris (24. 3. 1834 - 3. 10. 1896)

Kdor želi razumeti Williama Morrisa, mora razumeti njegovo protislovnost. Uspešen podjetnik je bil zavzet socialistični agitator in organizator. Borec za zaščito arhitekturne dediščine je vedel, da je v razrednih družbah vsaka umetnost lažna, saj je "vsaka umetnost, ki je utemeljena na posebni izob...

Na današnji dan: Streli na Zaloški cesti (24.4.1920)

Na današnji dan, 24. aprila 1920, se je na Zaloški cesti v Ljubljani zbralo tri tisoč delavcev in njihovih družinskih članov, ki so v znak solidarnosti s stavkajočimi železničarji poskušali priti v središče mesta in manifestirati za delavske pravice. Pot jim je zaustavil kordon dvajsetih oboroženih...

Na današnji dan: Zofka Kveder (22. 4. 1878 – 21. 11. 1926)

Zofka Kveder, slovenska pisateljica in publicistka, rojena 22. aprila 1878 in umrla 21.11.1926. Zofko Kveder bi po kvaliteti in obsežnosti njenega opusa z lahkoto postavili ob bok drugim velikim imenom slovenskega slovstva, vendar je še vedno, kot številna druga ženska literarna imena, pogosto spreg...